Ok, že drugič v relativno kratkem času sem dobila podobno vprašanje. Tokratno se je pojavilo na mailu in pisalo je takole: "Živjo! Zasledila sem, da pišeš blog. Bi te mogoče zanimalo sodelovanje- bloganje malo širše o vaši družini? Za začetek imam vprašanje zate. Vidim, da si poročena (kot jaz) "na -vić". Bi morda izdala svoje občutke o tem,kako so te sprejeli njegovi bližnji in tudi tisti iz širšega kroga družine? Bodi v cvetju!"
Pred časom je, predvidevam, da druga oseba pisala, da bi jo zanimalo kako je živeti z Bosancem. Torej isti "šmorn" od vprašanja. Nedolgo nazaj pa sem objavila zapis o tem, kako na moje pse in delo z njimi gledajo domači (moji in njegovi).
Ko sem objavila kopijo maila na fb, so se moji fb prijatelji v precejšnjem številu odzvali z "smeškom"...no, saj imate vsi FB in veste kaj bi naj to pomenilo. :)
Jaz itak nimam težav z iskrenostjo in, če komu polepšam dan s tem zapisom...evo ga.
Hecno mi je,kako nekateri sprašujejo o mojem možu kot, da bi bila poročena z vesoljcem. Mislim, moški je, enako zna biti tečen in zatežen kot vaši Slovenci, Kitajci, Američani.... saj smo vse ženske na istem bregu,ne? Še bolj fascinantno je to, ko kdaj kdo občuduje Alenovo znanje slovenskega jezika. Takrat se počutim, kot bi imela doma papigo, ki sem jo odlično naučila slovničnih stavkov. Sej vem, da veliko jih je,ki žal nočejo govoriti jezila države kjer živijo, ampak...
Sama sem odraščala v družini, kjer nikoli ni nihče gojil pomislekov glede "Južnih sosedov". V domu moje mama še danes ne boste slišali glasbe slovenskih harmonik. Z veseljem pa pogleda TV Pink in podobno. Moja dobra prijateljica iz otroštva in oseba,ki mi je še danes pri srcu se piše...... Milošević! In ne ni v sorodu s Slobodanom :)
Kar pa se tiče Alenovih. Pojma nimam kaj bi o meni napisali njegovi sorodniki. V vseh teh letih je samo enkrat prišla ena opazka do mene (po nesreči),ko je neka daljna družinska prijateljica komentirala moji tašči, da bi bilo boljše (?), če bi si Alen našel Bosanko. No, ta ženska ima hčerko, ki je danes poročena s Slovencem :) Moj otrok govori Bosansko enako dobro kot Slovensko. Aja, je pa krščen. In to je šlo nekaterim v nos. Ker niso poznali ozadja moje življenjske zgodbe od koder je prišla ta moja želja. Zdaj mislim, da je večini že jasno. Sicer nismo ne eni in ne drugi verni. Mislim, verni v tisto smer, ko to že "boli". V kaj kdo veruje pa mene ne zanima. Spoštujem vse dokler to ne preraste v bolezensko stanje, obsedenost in siljenje soljudi v svoj prav. Jaz se zadnje čase trudim predvsem verjeti vase recimo (težka je ta pot).
Sicer pa pogledi njih na mene....ne vem,nimam slabega občutka.No, mogoče me kdaj obsede kakšen..bolj zato, ker preveč razmišljam (in ne zaradi nacionalnosti). Res je, da se ne družimo vsakodnevno in, da sva mogoče z Alenom še najbolj "oddaljena" od družbe raznih bratrancev in podobno. Ampak to pripisujem bolj temu, da je moj gospod tak tip človeka...že od nekdaj je družaben le občasno :) Preostali čas pa utrujen od službe. Saj vam je poznano to, ne? Kot edinka kdaj opazim delanje razlik med kom ampak pravijo, da imamo edinci to deformacijo. :) Zadnje dni mi solze pritečejo za vsako figo (staram se)...tudi tale komentar na fb pod objavo jih je bil deležen. "SI smešna...sprejel smo te za svojo...sej ni važno katere nacionalnosti si...sočustvujmo s teboj... " Če bom imela kdaj kakšne pomisleke, si bom brala take lepe besede. Hvala za tole.
Aja... pišem o vseh, taščo na katero verjetno vsi čakate, pa sem izpustila. Žal, naj vas razočaram... do nje ne gojim slabih čustev :) Najbolj jo spoštujem zato, ker ima tako lepo vez z Nickom in to mi res ogromno pomeni.
Pa brata bi še lahko omenila ... njega poznam dlje kot Alena. In bilo je obdobje, ko se nikakor nisva znašla na istem "bregu razmišljanj". Ko je to minilo, je postal tudi moj "mali-veliki "brat". Mali, ker je mlajši od mene in veliki, ker je precej višji in konec koncev bo kmalu postal tudi oče. In, kot edinka si nikoli nisem predstavljala kako je biti teta. Taka, o kateri vsi pišejo in govorijo kako imajo posebno vez z nečaki. Zdaj pa me čaka ravno to. Po njihovo bom postala -strina- in....upam, da bom z malo princesko in mojim princem Nickom pisala najlepše zgodbe življenja. In, da bosta ta dva moška (brat in Alen) vedno uspela držati skupaj. Kot prava brata. Ne glede na to kaj prinese življenje. Tako kot je to značilno za njih-južnjake. Kregajo se še bolj intenzivno od nas "pridnih" Slovenčkov, v vsakdanjih besedah se znajde "jebi, jebo, jebat".... Njihova ta prava domača glasba je taka, da si z lahkoto porežem vse žile med poslušanjem besedila, za hrbtom se obirajo enako dobro kot mi...nekaj pa jih dela drugačne. Ko je je treba stopijo skupaj. Ne glede na vse. Družina je pa družina in tega jim ne "diraj". Tega pa nam manjka. Mi gremo z zamerami tudi v grob. In to ni prav.
ps.
O družinskem dogajanju pa ne vem zakaj bi redno pisala, ker nismo nič drugačna družina od vaše. Tečen mož, še bolj tečna žena in otrok, ki je presenetljivo normalen in tega sigurno ni podedoval po starših. :) :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar