VAJA V LOGARSKI DOLINI

Tokrat je bil vikend rezerviran za Logarsko. Ker mi časovno ni zneslo, da bi lahko tam bivala 3 dni, sem se tja odpravila v soboto. Zjutraj sem vzela nahbtnik(za katerega nekateri mislijo da je čisto preveč naložen) in psa... in še vsa "zblojena" odšla. Če bi mi kdo pred tem povedal kako bo vse skupaj izgledalo mu verjetno ne bi verjela.

Ko smo tudi mi "zamudniki" prispeli v kočo, smo na hitro za silo nahranili želodec in odšli....

Pripravljena so bila tri delovišča-na dveh deloviščih so se delale lavine, na enem pa IPO. Ker imam strašansko srečo sem najprej naletela na (edino) delovišče, kjer je bilo treba skopati grobove. No, pa tudi to sem morala enkrat doživeti in niti ni bilo tako slabo. Vse nas, je oviral le sneg, ki je bil ves leden in trd- grozen! Nismo mogli hoditi ne gor po hribu, ne dol, bolj kot hodili smo se drsali in padali.

Ker je Xana tokrat prvič iskala v snegu, smo začeli tako, da je iskala mene. Pa je zadevo opravila precej dobro in je kmalu iskala že druge, a bolj iz kratke razdalje. V bistvu je iskala tako, da so me spraševali, če sem že bila na lavinah...a sem jim kmalu povedala da pes sicer že dela, ampak lastnica pa ni za v sneg. Psu je bila žurka, jaz pa sem potiho komaj čakala, da gremo v gozd.
No, tukaj pa sem doživela pravo presenečenje. Ker že lep čas nisva iskali v gozdu sem za začetek delala na motivacijo...tukaj me niti ni presenetila....potem pa, ko je iskala brez "podpore"...so me vsi začeli prepričevat, da vendar naj grem delat ipo in ne ruševine, na kateri se nikoli ne ve kaj bo naredila pri drugem markerju. Na zadnji točki, spet lavini se ni zgodilo nič posebnega razen tega, da se je prvič odkar išče dotaknila markerja...upam da je dobila dobro lekcijo in, da tega ne bo več poizkušala!

Sledilo je kosilo in kratek počitek. Ko smo že vsi veselo čakali, da začnemo s poslušnostjo, nas je Miloš presenetil!! Ker so bile težave s travnikom, so se odločili da bomo delali kar orientacijo. Jupi, pa sem že mislila, da sem se je vsaj za nekaj časa znebila. Sicer nič kaj dobre volje smo se skupaj s kužki odpravili iskat točke. Ker nas je bilo kr nekaj, smo se razdelili v manjše skupinice in jaz sem pristala v krasni skupini. Naš "pohod" smo kmalu okrepčali z postankom v bližnji gostilni. Potem pa smo se odpravili še do druge točke. Na poti do nje pa so presenečenja doživljali naši psi. No, to presenečenje niti ni bilo tako zelo lepo, saj je kar nekaj psov "pobožal" električni pastir. Prvič v življenju sem videla koliko joka premore en sicer močan in samozavesten doberman. Ob njegovem joku, ki je trajal precej dolgo se je vsem paralo srce. Xana na srečo ni doživela srečanja s tem pastirjem in še bolje da ne, ker njen jok bi verjetno trajal 3dni skupaj :)

Zvečer nas je Zoran razveselil z okusno večerjo, ki jo je pripravil zaradi zmage na Državnem prvenstvu. On pravi, da smo v bistvu ob njegovem Loku zmagali vsi mi, ki se iz treninga v trening trudimo in si nesebično pomagamo.

Ko pa sem se pozno zvečer v družbi dveh reševalnih kolegov vračala v Celje, sem ugotovila, da moj pes zmore marsikaj n je v kar solidni kondiciji...med tem ko se bom jaz morala še malo v roke vzet :)

Bilo je lepo, z delom naših kužkov smo bili prav vsi zadovoljni in hvala vsem za super družbo. Posebej hvala pa še Darji in Aljažu, ki sta naju s Xano prenašala v avtu...in se zabavala tudi ob Xaninem smrčanju :)