Miren in vesel Božič!

"Bogat je tisti, ki je v srcu in duši zadovoljen."

Mirne in srečne praznike!

Cuba, 2.ROJSTNI DAN

Včasih si želim,da bi za trenutek lahko ustavila čas. Ali pa vsaj upočasnila tempo. Predvsem takrat, ko se vsako leto znova zavem kako hitro raste moj otrok in kako hitro tečejo leta mojim psom. No, saj tudi nam, a s tem se za enkrat še ne obremenjujem :)

Ne morem verjeti, da je Cuba danes dopolnila že 2 leti. Gledam njene slike, ko je bila še čisto mini in zdi se mi, kot bi bilo včeraj. Še vedno se spominjam občutkov nepopisne sreče, ki me je obdajala takrat, ko sem se zavedala, da bo res moja. Res sem hvaležna in srečna, da naju je pot pripeljala eno k drugi. Naj se ne bere grozno in negativno, ko napišem, da je najbolj usekan pes pod soncem. Ima pač takšno energijo in karakter, da ji vzdevek princeska in podobno ne pristaja. In obožujem to njeno energijo. Po eni strani je popolno nasprotje Xane, a hkrati ji je podobna na določenih področjih. Če sem malo osladna se dopolnjujeta. A tako je pač vedno. Vsak pes zasede košček nas in vsak je popoln na svoj način.

Cuba carica, ostani točno takšna kot si in še na mnoga zdrava leta!

 :: :.VSE NAJBOLJŠE! .: :: 

10 let

25.11 je gospa Bjonda (Xana) praznovala svoj 10.rojstni dan. Priznam, da me je kar malo groza, ko pomislim koliko je že stara. Zadnji dve leti se ji starost pozna. V glavi je sicer še vedno ista, živahna, polna energije... telo pa je ne dohaja več. Zaradi zdravstvenega stanja sva verjetno zaključili z vsem. Tudi z Rally Obediencom. Čeprav sem obljubila, da na eno tekmo jo še peljem. Mogoče pa res, naslednje leto.

Predvsem si želim, da bi dočakala še kar nekaj let.

In ravno te dni sem razmišljala koliko vsega mi je dala. Koliko ti lahko "en pes" pomeni. Ne razmišljam o tem, kaj vse sva dosegli (in še več bi lahko, če bi se meni dalo premikati v to smer).

Predvsem mi je dala en kup ljudi, ki jih imam rada in želim si, da ostanejo del mojega življenja še dolgo časa. Prav tako je kriva, da sem že 10 let članica mojega kinološkega društva. Najbolj sem ponosna na to, da je pokazala nešteto ljudem, da PES ni vedno pes v takšni obliki, kot imajo ljudje predsodke. Ljudje, ki se psov bojijo, pa ljudje, ki pse kar malo sovražijo....Xana je prav vsem vedno prirasla k srcu.
Je pes, ki nikoli v življenju ni povzročal težav, ki bi imel tisoč in eno "finto" pri obnašanju, šolanju... nič. Pravzaprav še danes z velikim veseljem in s popolno natančnostjo izvede vsako naučeno vajo.
 Z vsem zaupanjem si jo upam pustiti v varstvu kjerkoli... pri ljudeh, ki nimajo izkušenj s psi, pri ljudeh, ki imajo druge domače živali, pri tistih, ki imajo otroke...povsod.  

Je pes, ki se zgodi človeku enkrat v življenju. Čeprav vem, da je vsak pes poseben na svoj način.

Xanica moja! VSE NAJBOLJŠE! Na še veliko zdravih let. Zakon si!

Predstavitev v Osnovni šoli Primoža Trubarja

V soboto 15.10. se je odvila še ena super predstavitev naših psov in našega društva. Tokrat smo se predstavili v Laškem. V mislih sem imela, da bo tokrat z menoj Cuba, a zaradi gonitve in prisotnosti nekastriranega samca, sem s seboj raje vzela Xano. Xana je bila seveda navdušena, da ji je ponovno padla "žlica v med".

 Moram priznati, da je bila to moja najljubša, najboljša predstavitev v vseh skoraj polnih desetih letih. Tako pridni otroci, super učiteljice,celoten kolektiv pa tako zelo naklonjen psom, kot da bi vse skupaj človek sanjal. Prvič v skoraj polnih desetih letih je po zaključenem "uradnem delu", Xana ležala ob meni med tem, ko sem v šolski jedilnici malicala. Pa ni bila edina, ki je lahko ležala ob meni. Vse štiri pse so sprejeli z veseljem in navdušenjem. Noro, noro! In še zelo zelo luštna ročno izdelana darilca smo prejeli v zahvalo.


Skratka, težko opisati z besedami, ampak res super izkušnja in še več šol/vrtcev se naj zgleduje po njih. Hvala vam!

Obisk v Centru za varstvo starejših in obisk vrtca Šmarje pri Jelšah

V zadnjih 14 dneh sva s Xano spet dvakrat obiskali ljudi. Enkrat so bili otroci, drugič pa ljudje s posebnimi potrebami.


Ljudi z posebnimi potrebami nisva obiskali prvič. Pred nekaj leti sva že bili,vendar ne v istem Centru kot tokrat. Tokrat sva ob sebi imeli družbo. Kolegico iz društva, ki je s svojo psičko na začetku reševalne poti, v vlogi "obiskovalk" pa sta se odlično odrezali.  Xana je kot vedno vse skupaj prenesla odlično, ni dolgo trajalo, zato ni bilo naporno. Vesela sem, da sva tem ljudem polepšali dan. Ob enem pa sem se zavedala, da sem resnično hvaležna za zdravega otroka in vse nas. Ko vidiš kaj vse ti lahko prinese življenje, ceniš prav vse na kar sicer, ob normalnem vsakdanu pozabiš.

Včeraj,4.10, pa sva obiskali vrtec Šmarje pri Jelšah. Ravno sem se spomnila, da sva ga prvič obiskali pri Xaninih 11 mesecih. Od takrat sva vsakoletni obiskovalki. To je definitivno najbolj naporna predstavitev kar jih imamo skozi vsa leta. Ogromno število otrok.Od tistih, ki jim še ni čisto jasno kaj predstavljamo tam, do tistih, ki so že namazani z vsemi "žavbami", a nam z veseljem prisluhnejo.  Letos prvič sem opazila, da je ta predstavitev Xano močno izčrpala. Čeprav trikcev ne kaževa več, niti česa drugega ne, ji je bilo naporno. Otroke je sicer odlično prenašala,tukaj ji še vedno popolnoma zaupam. Nekako je ugotovila tudi,da se jim lahko umakne, če želi, ker ima to možnost vedno na voljo. Sem pa po tej predstavitvi sklenila, da tako napornih in dolgo trajajočih obiskov vrtca in šol, s Xano ne bom več izvajala. Zaradi mojega novega delovnika, bom obiske za nekaj časa verjetno postavila ob stran. Kadar mi bo čas vseeno dopuščal, pa mislim, da bo z menoj Cuba. No, kakšen ne preveč naporen obisk vseeno upam, da bo še namenjen Xani.

Tako pač je....  težko si priznam, a Xana prihaja oz. je že krepko tu...v jeseni svojega življenja. Njeni možgani si želijo več kot zmore njeno telo. Priznam,redko uspem najti pravo sredino, da potešim njene želje in ne obremenim njenega telesa. Večino časa jo držim nazaj, kar včasih komu deluje kot, da jo "dajem stranski tir". Potem vsake toliko popustim in ji dan naredim tak, kot si ga ona želi. Takrat se ji v trenutku vrnejo iskrice v oči, na pogled se zdi kot, da je vsaj 5 let mlajša. Žal naslednji dan ali dva aktivnost terja svoj davek. A zaenkrat (trkam) gre. Vem, da boljše ne bo nikoli, a dokler je stanje stabilno in sprejemljivo...toliko časa ji bom vsake toliko privoščila dan, ko v trenutku postane dokaj resna konkurenca Cubi.  

Cuba, izpit B-BH

V soboto sva s Cubo dočakali najin prvi izpit. Izpit B-BH. Za naju je to šele začetek oz. nekakšna odskočna deska.  Kako je bilo?

Nad pričakovanji. V bistvu, ne bom malenkostna. Vedela sem, da psica dela dobro. Za njeno mladost zadovoljivo. A, ker je bil to najin prvi izpit, nisem vedela kaj točno se bo zgodilo. Samo dve skrajnosti sta bili možni. Ali bova blesteli, ali pa "zasračkali". Druga opcija je bila čisto možna že zato, ker sem bila precej živčna. Že nekaj časa se srečujem z izpiti, tekmami...pa vendar sva bili s Xano uigran par, s to norico pa... 

No, izkazala se je za več kot odlično! Ni je zmotilo moje malce drugačno obnašanje,ni ji padla motivacija kljub vsem pritiskom, ki jih je občutila ta dan. Ali pa je tako nora, da jih sploh ni? Zdi se mi, da se vidi, da je drug tip psa, če jo primerjam s Xano. Če bi s tako živčno energijo v sebi, stopila na poligon s Xano, ona sigurno ne bi suvereno mahala z repom ves čas najinega dela.  Po vsem tem času, je pred kratkim nekdo našel točni besedi, ki lepo opišeta Cubo in Xano. Prva je "dirkalnik", druga pa kraljica-v vsem pomenu besede.  

Če se vrnem na poligon. 

Najprej sva odlagali. To me je od vsega naaaaajbolj skrbelo. Priznam, tudi najmanj narejeno imava tole vajo. Med tem, ko je Cuba ležala, sem jaz nekaj metrov stran mižala in upala, da ne bo vstala. Ker je cel čas cvilila, mi je s tem še dodatno nagnala strah v kosti, ker to njeno cviljenje nikoli ne pomeni nič dobrega. No, v tem primeru je na srečo ostalo le pri cviljenju in je lepo ležala do koca.  

Samo delo pa...zaradi moje živčnosti malo slabše vodenje in poleg nekaj mini napakic, ki jih sodnik ni vzel pod drobnogled (je le izpit in to z mladim psom), je gospodična uspela pridelati edino napako, ki nama je vzela dve točki. Da je bila napaka še slajša, jo je izvedla v zadnjih sekundah in ja...vidite jo lahko tudi tisti, ki nimate pojma o tem kako zgleda izpit :)  Ker je od začetka do konca delala z velikim užitkom, veselo mahala z repom in niti za sekundo ni pokazala, da jo je minilo veselje, ker prave nagrade kar ni in ni.... sem ji do danes to napako že oprostila. :) 

Čeprav sva šele na začetku, sem vesela besed, ki nama jih je namenil sodnik. Kljub temu, da je pred nama še veliko dela in nabiranja izkušenj, sem dobila prvo pravo potrditev, da delava prav. Da pa ob tem neizmerno uživava,pa tako ali tako že vsi veste! :) 

MOS Celje 2016

Tudi letos smo bili prisotni na Celjskem sejmu, naša točna lokacija pa je bila, kot že nekaj let zapored, poleg vojakov.  Midve s Xano sva bili prisotni dva dni (sreda in petek), Cuba pa je bila tam le v sredo. Ker ni bilo nobenega fizičnega napora, sem se odločila, da to redko priložnost za "druženje" izkoristi Xana, saj sicer le redko katera dejavnost mine brez prisotnosti Cube.

Xana & Cuba 

Obisk ministrice za obrambo - ga. Andreja Katič

Cuba in Pan se afnata :)

Xana je hitro očarala vojake, da so se bili pripravljeni igrati do onemoglosti :) 

Xana na počitnicah

Letos se je prvič zgodilo, da smo na dopust odšli brez Xane.  Se mi zdi, da sem z odločitvijo, da Xana ostane doma presenetila vse okrog sebe. Ja, res je! Še nikoli nisem odšla na morje brez nje in že skoraj polnih deset let, je moja senca kjerkoli sem. Če dobro pomislim v teh letih še nikoli nisva bili ločeni toliko dni na enkrat.  Ampak...ona se ne sekira in ni ji bilo hudo. Razlog za mojo odločitev je ta, da zaradi bolezni,njeno telo ne sledi več nekemu normalnemu "ritmu gibanja". Del našega dopusta pa je bila tudi vsakodnevna hoja. Že povprečen sprehod jo popolnoma utrudi. Če ji popustim in malo teče za žogo, s Cubo, drugim psom...potem pomeni 5 minut slave za njene možgane in dva dni težjega vstajanja, šepanja, močnejšega tresenja zadnjih tac, bolečin itd. Ker si želim, da bi bila z nami še nekaj časa, jo zadnje leto res konkretno "šparam". Ne, ni zapostavljena,le življenje smo prilagodili njenemu zdravstvenemu stanju in starosti.   Manj hoje, plavat pa jo peljemo z avtomobilom do jezera ali reke. Kaj je morje nima pojma, razen tega, da hitro ugotovi, da je slano in,če spiješ preveč vode bruhaš in driskaš.

Xana je imela svojevrstne počitnice. Ostala je doma pri mojih starših, poleg moje mame, pa sta jo sprehajali še dve moji prijateljici. Glede na to, da je Xana, preden sem si ustvarila družino živela z mano pri mojih starših, ji je okolje zelo domače. Vesela je kadar je tam. Kako ne bi bila, ko pa jo razvajajo, kot bi imeli na počitnicah otroka. Kuhane hrane, konzerv, raznih posladkov, spanja v postelji in še česa je tam bistveno več kot doma.  Na sprehodu je bila večkrat na dan po malo, ko jo je imela katera od prijateljic pa si je sigurno privoščila dodaten odklop.

Sicer pa je Xana res en tak super pes. Zaupam jo lahko popolnoma vsakemu in ni me strah, da bi delala težave. Moja starša že nekaj let nista več najbolj fizično pri močeh, pa me niti za sekundo ni skrbelo, da je na sprehodu ne bi mogla obvladat.  Doma itak ne veš, da jo imaš. Če odštejemo dlake,ki jih pušča :) Ni me strah, da bi zunaj poškodovala kakšnega psa ali drugo žival, se zapletala v konflikte...Uboga vsakega, tako,da bi jo brez težav lahko dala tudi nekomu, ki nima izkušenj s psi.  Sobiva lahko z vsemi in z vsem. Edino nikoli ne bi hotela bivati zunaj. Tam bi jo pobralo. Njene stare kosti so najbolj srečne na mehki odeji, za katero je zaželeno, da se nahaja na postelji ali sedežni. Pa tudi s svojo posteljo Comfort je srečna.

Tako, da damica je teden dni preživela malo izven vsakdanje rutine. Kar ni nič narobe. Vsaj pri psih kot je ona. Stabilna,srečna kjerkoli in kadarkoli.

P.s.
Danes,ko sem prišla po njo, me je bila vesela enako kot me je takrat, ko odnesem smeti. Sem prepričana, da smo pogrešali bolj mi njo, kot ona nas!

Kako je dopust preživela Cuba, ki je bila prvič v slani vodi, pa v naslednji objavi.

...2.del

Cubino "sranje" ima še  nadaljevaje.

Po tem, ko se je driska umirila, se je čez dva dni spet pojavila. Se mi zdi, da sem bila kriva jaz, ker sem ji dala čez dva dni že kar brikete, brez prehoda. Nimam pojma kaj sem razmišljala, verjetno nisem dovolj čistila stanovanja za to smrdljivo strelo in sem hitro pozabila slabo izkušnjo :) No,potem, ko sem jo spet vrgla nazaj na dieto je bilo ok. Po nasvetu veterinarja je dobivala še tablete. Če v naslednjih 4 dneh ne bi bilo bolje, bi se pač oglasili v ambulanti in raziskovali bi vzroke njenih težav. Pa je bila čez dan ali dva že kot nova. Po štirih dneh se ni niti opazilo, da je imela kakšne težave, zato sva šli na trening iskanja. Trening je bil na ruševini, delala ni prav nič pretirano težkega in utrujajočega. No ja, delala ni nič težkega, njeno lajanje na privezu pa...lahko nosi posledice. Med lajanjem so se ji vdrla lesena tla,pod katerimi je bila voda (baje, na mojo srečno ni bila greznica) in z glavo se je potopila verjetno do dna. Po nesreči, ko je lovila ravnotežje. Budala pasja!  Druga budala pa sem jaz. Na trening sem veselo nesla slastno hrano, ki jo vedno dobi po iskanju. Kaj pa dieta? Na njo sem se seveda spomnila kaj kmalu. Cuba je pojedla res skrajno ne dietno hrano in njenemu želodcu verjamem, da tega ni moral prenesti. Zato je kmalu po končanem treningu bruhala. Bruhala je dvakrat. Drugič precej močno. Videlo se ji je, da ji je slabo. Med tem, ko sem celo noč bedela ob njej, sem se za kratek čas usedla zraven njene postelje in jo božala. Razmišljala pa sem o tem, kako zelo sem si želela tega psa, sedaj pa sva kot kaže v hudih zdravstvenih težavah.  Na srečo temu ni bilo čisto tako. Naslednji dan ni več bruhala. Nekaj časa je bila še bolj mirna, ni imela tistega njenega norega pogleda in bilo ji je slabo. Driske in bruhanja po tem ni bilo več. Od takrat je seveda na dieti, tabletah in stanje je zaenkrat (hvala bogu) normalno. Med psi bi naj razhajal nekakšen virus. Tu v okolici nismo edini primer s takšnimi težavami. Še vsaj dva primera sta bila v enakem obdobju. Čudi me bolj to, da je šlo vse mimo Xane. K sreči.

Sva bili pa danes na poligonu. S primerno hrano in primernim tempom, čeprav ona ne kaže znakov, da jo je kaj mučilo slab teden nazaj.  Da pa ne bi bilo vse prelepo, je gospa padla oziroma nerodno skočila iz višinske ovire. Na srečo kot kaže nima posledic, sem pa med tem, ko je padala na tla prav razmišljala, "kaj hudiča....?!". Seveda je tudi ta dan zaključila v svojem slogu. Od veselja mi je skočila proti obrazu in, ker se nisem dovolj hitro umaknila, mi je "polepšala" sprednji zob. Očitno imam več sreče kot pameti in tudi to ni preveč hudo vidno. Imam pa sedaj dober razlog za obisk zobozdravnika. Vse je za nekaj dobro...baje :)

Ampak vseeno...Cuba dovolj bo adrenalinskega življenja za nekaj časa. Prosim.

Smrdljive radosti življenja s psom

Pravijo, da je življenje s psom ena sama radost. No, sicer pa.... tudi fb statusi nekaterih dajejo vtis, da je družinsko življenje  ena sama  poezija. Ne vem od kod črpajo vse te "vedno pravljične" občutke :) Ampak pustimo to. Fb je itak narejen zato, da se objavljajo zavidljivi, romantični, včasih malo neresnični dogodki. Edino mi, pesjanarji, najraje objavljamo slike psov v vseh možnih kombinacijah. :)  

Ampak ja, življenje s psom je fantastično. Tu in tam pa tudi smrdljivo. Kot naprimer danes, pri nas doma.  Ker me ob teh vročih  nočeh daje nespečnost, večino noči prespim v dnevni sobi. Tukaj spita tudi obe psici. 

Danes ob 4:45(ne vem zakaj sem sploh pogledala na uro), me je zbudil čuden smrad. Pojma nimam o čem sem sanjala, a za trenutek se mi je zdelo, da voham čips. Don`t ask!  Žal, ko sem odprla oči, je bila realnost drugačna. Cuba je podriskala otroško preprogo. Katero sem mimogrede zabrisala naravnost v smeti in takoj popoldne kupila novo. Huh, k sreči je vedno na zalogi in cenovno ugodna. Pa še otrok ne opazi razlike! Da ne bi petnajst minut pred budilko zbujala Alena, jo peljem sama hitro pred blok, kjer seveda "podriska" še polovico travnika. Potem me nekje ob peti uri zjutraj ob živce spravlja še Alen, ki namerava peljat pred službo ven le Xano. Ko ga vprašam po Cubi mi odvrne, da ona se je itak že podelala doma. A res? To, da sem jo imela vmes še zunaj, kjer je podelala še polovico travnika, pa nisi opazil? No, po mojem odzivu in zgodnji uri sodeč hitro ugotovi, da bo bolje ostati tiho in ven odpeljati obe psici. Od šeste do devete ure dopoldan, sem peljala psa ven še najmanj 80x. Brez pretiravanja! Potem se je zbudil otrok. Ko sva jo še nekajkrat spustila pred blok, sem se odločila, da Cubo zapreva v hišni boks, midva pa greva za pol ure na igrala. Napačna odločitev!  V cca 20 minutah je gospodična podriskala celoten boks! Popolnoma vsega! Tako, da ji ni preostalo drugega, kot da se uleže v lastni "drek" (ja, blog je javen in lahko bi napisala iztrebek, pa je bila tisto takšna svinjarija  , da je iztrebek prelep izraz!).   Smrdelo pa tako, da nisem vedela koliko časa nam je še ostalo za dihanje v tem stanovanju. Nič, otroka in Xano k babici, jaz pa veselo na delo. Čiščenje stanovanja ne bi trajalo tako dolgo, če..... vmes ne bi Cuba sicer tiho zacvilila, vendar je bilo prepozno. Spet se je podriskala po stanovanju (tokrat na parket). Tukaj bi me rešilo edino to, da bi jo v trenutku, ko je zacvilila vrgla skozi okno. Pa še to bi se verjetno med letenjem navzdol že podelala. Obup! Čistim boks, ki je kovinski in mrežast. Ne sprašujte me, kje vse je bil "drek". Čistim tla. Očitno bom morala res začeti paziti na to, kaj si želim. Ravno včeraj sem v trgovini kupila novo čistilo za čiščenje tal in Alenu rekla, da komaj čakam, da ga preizkusim. Očitno me je Cuba slišala in uslišala.  

Med tem sem psico še dobesedno nafilala z čudežnim prahom proti driski, ki me prav vedno reši v teh situacijah. Hvala Majdi! Potem se je stanje umirilo, ona je zaspala,stanovanje pa je počasi začelo dobivati normalno podobo in vonj. Do večera je bila še tisočkrat zunaj, nekje vmes sem zasledila, da je očitno iztrebila magnet?! Na zadnjem, večernem sprehodu, pa sem vsa srečna opazila, da je iztrebek že normalnejše oblike, kar mi daje upanje, da smo s to norijo pri koncu.   

Nekje vmes, tekom dneva sem dobila še zabavno sarkastičen napad in za Cubo na FB napisala "oglas". Tisti, ki me poznajo in spremljajo seveda vedo, da namen ni bil oddaja psa, pač pa malo (sarkastičnega) heca ob dani situaciji in rahlo sporočilo nekaterim "samooklicanim kinologom" (ali karkoli se že gredo). Alergijo na njih imam približno takšno kot na tiste, ki mi med (pisnim) pogovorom na fb, kot odgovor pošljejo dvignjen palec (Y). Vsem, ki mi to počnete vam ob priliki najmanj pregriznem vrat!   Nekdo mi je vmes  še zapisal, da je s Cubo nekaj narobe, ker pogosto driska. Ja, res!  V 14 dneh je bila tole druga driska. Prvič sem potem ugotovila, da je bil kriv paradižnik, oziroma večja količina zaužitega paradižnika. Kaj točno je bilo krivo danes, še razmišljam. Tisti magnet ne vem kako se je pojavil v boksu. Cuba je pač ena velika požrešnica. Prisežem, da so Labradorci amaterji proti njej. Tudi, ko je na povodcu najde nekaj, za kar je prepričana, da mora pojest. Načeloma je sicer toliko uvidevna, da tisto nekaj nosi po gobcu in po možnosti prinese pokazat. Tu in tam tega očitno ne naredi in spretno požre bog ve kakšno svinjarijo. Življenje v bloku je pač polno "prijaznih" ljudi, ki kar skozi okno mečejo ostanke kosila, pokvarjeno hrano iz hladilnika in še kaj.   

Cuba se glede na obnašanje počuti dobro, saj je že med tuširanjem želela družbo - žogo. Trenutno spi in upam, da to pomeni konec smrdljive radosti. In veste kaj? Lahko bi bilo še huje. 

Prebavne motnje bi lahko imeli tudi obe, Xana in Cuba.  :) 

 P.s.. Objave so zapisane tako, kot mi švigajo misli. Brez razmišljanja in ne slovnično seveda. Tako, kot smo včasih pisali dnevnike :) 

Predstavitvi v zadnjem obdobju (šola in vrtec)

V zadnjem mesecu dni, sva s Xano dvakrat obiskali otroke.

Prvič v Igralnici pod mavrico, ki v bistvu ni ravno vrtec, je pa varstvo otrok. Otroci so v povprečju stari leto in pol. Ena izmed njih je Anina Ajda (Ana je kolegica iz društva).  Z rahlim cmokom v grlu sva ugotovili, da sta se predstaviti udeležili najstarejši pasji članici našega društva. A sta hkrati daleč najbolj zanesljivi. Xana ima že res lepo kilometrino kar se tiče obiskov v šolah in vrtcih. Luna pa je tipična Labradorka. Samo da se boža in po možnosti še kaj prigrizne in ona je prodana duša. Obe sta več kot primerni za takšno delo, zato so takšni obiski z njima res užitek. Otroci pa so presenetili pozitivno. Nihče se ju ni bal. Pogumno so ju pobožali, ju držali na povodcu in gledali kako izvajata trikce.  Še največje presenečenje pa je bilo zame to, da nismo bili zunaj. Že res, da je deževalo, ampak v vseh teh letih še nisem doživela, da bi predšolske otroke pes obiskal kar v igralnici. Bravo vzgojiteljici!

Druga predstavitev pa je bila danes, na IV:osnovni šoli v Celju. Ker sem bila na predstavitev poklicana na hitro, je tudi moja odločitev hitro padla- zraven gresta N. in Cuba. N. zato, da bo videl otroke, pa policiste in njihove pse...no, v resnici njega psi skoraj ne ganejo več :) Policiste je pogumno rokoval in malo počvekal, potem pa se mu je že mudilo domov, češ da to ni nič posebno zanimivega.  Je pa priden, kadar je v takšnih situacijah in to šteje največ.

Cuba pa je danes prestala "krst" obiskovanja otrok v vrtcih in šolah. Pravzaprav ne vem, kdaj jo bom peljala na obisk v notranje prostore.Mogoče tudi kmalu.  Za predstavitev zunaj, pa se je danes izkazala več kot odlično. Ne, popolna je bila! Ne vem od kod ob vsej svoji energiji, premore toliko umirjenosti ob prisotnosti otrok. Res sem ponosna na njo. Obožuje otroke. Tudi če so bili malo večji kot je naš N., je ni zavedlo, da to niso odrasli, kjer jim od veselja lahko razbiješ nos. Res me ni skrbelo nič drugega kot to, da bi reagirala pretirano navdušeno. Ampak ni in dokazala je, da je pes s pravim karakterjem. In dvema prestavama :) V drugo je dala takoj, ko smo ji pokazali in vrgli žogico :)
Xana pa.... še vedno in za vedno najboljša sopotnica, otrokom na obiskih super učiteljica in res stabilna bejba. Če Cuba kdaj kaj "podeduje" po njej, naj bo to stabilnost. :)

NexGard zaščita proti klopom in bolham

Letos sem se prvič po skoraj 10 letih odločila, da Scalibor ovratnice nadomestimo z nečem drugim. Sicer me Scalibor nikoli ni razočaral, saj Xana nikoli ob njegovi uporabi ni imela bolh, klop pa, če se je že uspel prisesati na njo, je kmalu končal svoje življenje.

Že lani sem zasledila tablete Nexgard, ki jih pes zaužije in tele, ki so trenutno pri nas v uporabi držijo oz. ščitijo en mesec. Bojda obstajajo še različice,ki ščitijo dlje časa in tudi pred notranjimi zajedalci. Jaz sem tokrat kupila tole, ki ščiti le pred klopi in bolhami. Pa da vidimo. Cena je kar dostopna, res pa je, da je to potem mesečni strošek. Ovratnica Scalibor je sicer res zakon, me pa moti odkar imam otroka in odkar imamo Cubo, ki med igro grize tudi ovratnico Xane. Pa to, da imam dva psa, ki obožujeta vodo in je ovratnica med poletjem precej v vodi, saj se le redko spomnim jo odstranit  preden gresta v vodo. Je pa fino, ker Scalibor nudi dolgotrajnejšo zaščito.

Bomo poročala čez kakšen mesec kako smo zadovoljni in, če bomo ostali pri tabletah ali se vračamo k staremu znancu-Scaliborju :)

Starka Xana

V zadnjem času, sem kar nekajkrat slišala namige o tem, da pišem blog preredko. Ampak, če nimam kaj napisat, se mi vsakdana in slik res ne da objavljat sem gor :) Še en namig pa je bil češ, če bom o Xani napisala le še,ko bo odšla na drugo stran mavrice.


Seveda ne. Blog sicer res ni več namenjen samo njej, ampak pri meni je še vedno na istem mestu.

Pozna se, da nimava več tako aktivnega življenja. Artritis jo zadnje čase zelo resno daje. Hrbtenica in obe zadnji taci niso ok. Tu in tam pa zadnje mesece šepa še na sprednjo taco. Problem je ta, da njeni možgani ostajajo mladi in aktivni, telo pa ne zmore več. Zato jo držim nazaj na sprehodih, ne jemljem je več na naporne in dolge sprehode...

Zdi se mi na se je na hitro postarala. No, niti ne toliko postarala, na hitro se ji je poslabšalo zdravstveno stanje. Sicer je trenutno stabilno. So slabši in boljši dnevi. Se zavedam, da popolnoma pozdravili tega nikoli ne bomo. In ja, leta tečejo tudi njej. Ampak, ona je še vedno carica. In verjamem, da nas čaka z njo še toliko finih doživetij, da tudi objave na blogu ne bodo namenjene samo vsem ostalim.

Spuščeni psi ali psi na povodcu,ki jim prav nič ne koristi?

Danes sem slučajno naletela na en zapis o spuščenih psih. Hja, česa vse ti na pladnju ne prinese tale FB, kajne? :) Avtorice zapisa osebno ne poznam, sem pa vseeno malo razmišljala o tem. 
Že vse življenje živim v bloku, v urbanem okolju. Psov je bilo vedno kar nekaj. So sicer obdobja, ko je psov več, pa potem nekaj let nekaj odstotkov manj,a vendar vedno kar nekaj.Zadnja leta sta pereči temi pobiranje iztrebkov in psi, ki niso na povodcih. No, pobiranje iztrebkov je vsekakor nujno in najbolj jezna sem,ko hodim po travniku do mojega psa, da bi pobrala za njim, vmes pa stopim v iztrebek tujega psa. O tem danes ne bom. 

Kar se tiče pa psov, ki so ali pa niso na povodcu pa....mene niti ne motijo spuščeni psi. Dokler je tak pes normalen. Kaj pa pomeni imeti normalnega psa? Takega, ki ne škoduje okolici, ne skače po mimoidočih do njihovega nosu, ne skuša požret psa ali človeka(ali uboge prosto živeče mačke, ki jih ni malo), ki ga vidi že na 500 metrov.Skratka je "neopazen", predvsem pa neškodljiv. Mene osebno niti ne moti pes, ki prijazno priteče pozdravit mene, mojega psa ali celo mojega otroka. Otroku in psu je jasno kako se obnašat, od tujega psa pa želim le, da mi ne skače po otroku. Če skače po meni, me ne gane več :) Vem pa, da gane tisoč drugih ljudi.  


Ja ja, vsi vemo, da zakon določa, da morajo biti psi v urbanem okolju na povodcu (kazen je 200€). Žal mi je le, da ne določa na katerem povodcu! Vsaj tretjini lastnikov, bi prepovedala uporabo flexi povodca!!!!

Vsaj polovici lastnikov psov, pa bi prepovedala sprehajanje s psom v urbanem okolju na katerem koli povodcu!

  Ker nič me ne razjezi bolj kot to, da srečam človeka s psom, ki mu povodec prav nič ne koristi.Noben! Ne flexi, ne kratek usnjen, ne lep z rožicami, nikakršen!  Pes vleče kot bedak, se zaganja v vse kar leze in gre,laja kot, da ni pri sebi...
 Če gre tu za malega psa, se lastniki smejijo,božajo svoje ljubčke, jih dvigujejo v naročje, se z njimi prijazno pogovarjajo.....Aaaaaa!!! Vzela bi tisti njihov povodec in jim ga zvezala za vrat! Če gre za večjega psa, ga pa navadno lastnik vsaj enkrat udari, brcne, zakriči nad njim in ga pošlje v nešteto "prijetnih" krajev. .V najboljšem primeru pa se izogiba vsega živega na vsaj 2 kilometra.   

Zadnjič sem doživela nekaj, kar si nikoli nisem mislila, da bom. Na večernem sprehodu s Xano in Cubo (obe na povodcih), sem srečala žensko z dvema Bokserjema. Pes in psica. Upam si trdit, da nihče od njiju ni bil star več kot leto dni. Prej manj. Greva si nasproti po asfaltni poti, ona se ustavi, pse umakne s poti in ju davi na zatezni ovratnici, ker se nočeta usest. Ko pridemo vzporedno, psa znorita.Grozeče laja in rečni najprej samec, potem se mu pridruži še samica. No, še najbolj čudna tu je itak njuna lastnica. Med lajanjem, zaganjanjem, renčanjem, ju ona boža in nežno prigovarja, kako bo vse v redu, da velika kužka gresta samo mimo in, da nič ne bosta naredila njima, ubogima ljubčkoma! PROSIM?!?!?! Dva velika kužka, kjer nihče od njiju ne naredi niti koraka proti vam, kaj šele, da bi spustil kakšen glas iz sebe? Le Cuba ju je čudno in rahlo prestrašeno gledala med tem, ko je šla mimo, ker česa takega še res ni doživela.  

In potem se čudi kdo, ko trdim, da psa imet na povodcu še ne pomeni psa imet pod kontrolo. Včasih se celo šalim, da zakon res zahteva psa na povodcu, ni pa navedeno kdo naj drži drugi konec povodca. Pes na povodcu je velikokrat potuha za to, da se psa v resnici ne socializira, ne šola...no, na vrvici ga pa imamo, kajne?  Dokler se slučajno ne izpuli iz rok in hopla...ni več kužka. Tistega na drugi strani, če gre vse po načrtu našega psa. 

Kar se tiče mene priznam, Xana je večino časa okoli bloka spuščena (to ni sprehod ob prometni cesti, je le lulanje na bližnjem travniku).Ob cesti in drugje,kjer ni možno drugače,  je še vedno na povodcu in tako bo zaradi njene varnosti do smrti.  Ne hodi k psom, ne hodi k ljudem, ves čas se giblje kakšen meter pred, ob ali zadnje čase celo za mano. Je ultra socializirana in, če na koga sem na njo v tem primeru res ponosna. Nikoli ni bilo težav, je pa res, da je v središču mesta, po možnosti sredi nedelje nimam spuščene. Niti na kakšnem drugem kraju, kjer se zadržuje večja masa ljudi. Med tem, ko Cubica ni spuščena v nobenem primeru za voljo "sprehajanja prosto po Prešernu". Sicer nikomur ne želi nič slabega, bi pa zaradi pretirane navdušenosti, mimoidočemu, ki jo ljubeznivo pogleda, lahko slednjemu razbila nos. Ampak samo tako, iz ljubezni. Med tem, ko bi mu skušala "primazat enega francoza". Napadalnih, neuravnovešenih in še na kakšen drug način trpečih psov pa k sreči nimam. Vem pa, da jih je veliko, zato od svojih psov zahtevam, da drugim ne težijo v nobenem primeru. Spuščeni, na povodcu...me ne zanima. 
Zanimivo opažam še to, da pse z raznimi fobijami imajo ljudje, ki so ultra  načitani o pasji psihologiji, delovanju tega in onega v pasjem telesu....vse lepo in prav. Priznam, da tu in tam me  kakšna stvar zanima. Pa vendar za začetek, mogoče poskusite uporabit vso svoje znanje, pridobljeno na tem in onem kontinentu, na svojem psu? Bi to šlo? In dajmo se nehat izgovarjati na te povodce, ker dejstvo je, da socializiran pes povodca ne rabi kot neko orodje za obvladovanje. Potrebuje ga le za voljo zakonodaje. V takem primeru mi je pa vseeno, če lastnik psa povodec nosi v spodnjicah.  

P.S. Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … ne slovnično seveda! ;) 

* ZAR * (2002-2016)

Včasih se zgodi, da psa, ki sicer ni tvoj, obožuješ enako kot svojega. In prav takšna je bila vez med menoj in Zarom. Zlatim prinašalcem, ki je bil krivec, da se je pred dobrim desetletjem spremenilo marsikaj. Po smrti mojega Khana, je bil na počitnicah pri meni samo zato, da sem lažje prebolela obdobje brez psa. On in njegova lastnica sta kriva, da se je moja prava pot v kinologijo sploh začela (pa še pri čem drugem, bolj norem je bil prisoten v mojem življenju). .

Veliko je dogodkov, ki sva jih doživela skupaj. Po tem, ko sta se z Živo odselila iz Celja na Obalo, sem se vsako leto veselila časa, ko bo prišel v varstvo med tem, ko bodo njegovi odšli na kakšno potovanje. Oboževal je Xano in ona je oboževala njega. Prav on je bil prvi pes, ki ga je po prihodu v nov dom sploh spoznala. In vsa ta leta sta tudi ona dva imela posebno vez.   

Veliko bi lahko napisala o Zaru, o najinih dogodivščinah, o tem kakšen je bil....pa mi je trenutno pretežko.  

Zarko, vsa ta leta si bil "pravi dec" . Nič ti ni prišlo do živega in vse si z lahkoto preživel.   

Naj ti bo lepo na drugi strani mavrice. Pri meni pa, saj veš....vedno boš imel posebno mesto. 

Cubina (prva) gonitev

Prvič v življenju sem se srečala tudi "z njo". Gonitvijo pri psici namreč. Cuba je bila s tem precej pozna. Pri 13,5 mesecih se je začelo zelooo počasi. No, saj ne vem ali je to normalni proces, ampak je trajalo preden je dejansko začela krvaveti. Vse druge znake sem opazila pred krvavitvijo.  Kar se tiče čistoče v stanovanju, je bila presenetljivo pridna. Mogoče je razlog to, da je sicer prava packa in ni je stvari, ki je ona ne bi požrla ali polizala. Vseeno je kmalu dobila "seksi hlačke". Z vložkom seveda, kot se za damo spodobi. :)  Najprej je imela hlačke, ki so namenjene prav psicam med gonitvijo in se kupijo v trgovinah za živali. Ker se mi niso zdele pretirano praktične, sem jih zamenjala z otroškimi. Nicku sem vzela ene spodnjice, ki jih je prerasel, naredila luknjo za rep in tralaaaa...stvar rešena. Otroka je skoraj kap, ko je ugotovil, da ima Cuba njegove spodnjice in takoj jih je želel nazaj! :) Vložke sem dajala kar tiste, ki jih uporabljamo ženske. Kupovanje tistih, ki so namenjeni prav psicam se mi je zdela res potrata denarja. Z nošenjem hlačk Cuba ni imela nobenih težav. Prvih pet minut se ni upala usest, potem pa je pozabila in brez problema nosila ves čas. Kadar ostane sama doma še vedno uporabljamo box. Tam hlačk ni imela gor in glede na čistost odej, se je super čistila. Le enkrat sem jo zaprla v box in pozabila hlačke. V času, ko nas ni bilo, si je hlačke spretno slekla iz riti ne da bi ji strgala, vložek pa razmrcvarila na 1453 delčkov. Še sreča, da se to pospravljala jaz, ne vem kaj bi si mislil Alen, če bi opravilo počakalo njega :)

Glede na to, da živimo v mestu, je bilo presenetljivo mirno z pasjimi ljubimci, ki bi peli serenade okoli bloka. Enkrat je pritaval en, ko Cuba še ni pustila ljubimcev blizu in prejšnji teden manjši psiček, s katerim bi Cuba z veseljem naredila minije (je bila godna). Seveda smo vse spretno preprečili. Bolj kot potencialni ženini, je bila cca 10 dni tečna ona. Doma je veliko cvilila brez pravega razloga, bila včasih nemirna, imela je še več apetita kot sicer (če je to sploh mogoče?!) in zunaj se je opazilo, da ima v glavi malo zmešnjavo. 

Ampak, če pogledam v celoti je bila proti pričakovanjih pridna in doma potrpežljiva, ker pa le ni smela na sedežno :)  

Nismo še popolnoma mimo, ampak počasi se bliža koncu. 

Da pa še odgovorim vsem, ki se ob prebiranju te objave sprašujete, zakaj je nisem sterilizirala pred prvo gonitvijo.  

Xana je sterilizirana od 6.meseca dalje. Se pravi gonitve ni dočakala. In, če pogledam celotno, obstaja velika verjetnost, da nosi zato posledice.  Že nekaj let jo muči hrbtenica in kosti, sedaj, ko gre vztrajno proti desetemu letu se seveda to pozna veliko bolj. (Artritis in druge težave z okostjem). Ne morem trditi, da je povsem inkotinentna , vendar urina že od nekdaj ne zadržuje tako, kot bi ga naj. Na srečo je to res mini mini problemček, ki je skoraj neopazen. Psihično ni takšna, kot bi "naj bila" ali kako naj se izrazim, čeprav sem se z njo naučila živeti in iz nje potegnila skoraj maksimum. Dlaka je katastrofa. Odpada resnično skozi celo leto in to zeloooo izrazito. Več dejavnikov, ki jih opažam skozi vsa leta pri Xani, mi povejo tudi vsi lastniki psic s katerimi sem v stiku in so opravili sterilizacjo pred prvo gonitvijo. Zato sem nehala dvomiti v to, da so vsi dejavniki zgolj naključje, ki ga ne gre pripisovati prezgodnji sterilizaciji in se odločila, da pri Cubi počakam. Sem odgovorna, zato nezaželenih mladičev na cesti ne bo (nikoli ne reci, da se ne more nekaj ponesrečiti, vendar tudi v najslabšem primeru, bi poskrbeli, da bi se končalo dobro za psico in morebitne mladiče). Na temo prezgodnje sterilizacije in tudi kastracije sem zasledila članek, ki mu nekako verjamem in link pripenjam spodaj. Verjamem, da vas je veliko, ki še vedno zagovarjate sterilizacijo pred prvo gonitvijo. Med drugim tudi zato, ker vas veterinarji še vedno "pumpajo" z ne vem čem vse. Ja, obstajajo seveda tudi minusi in strahovi pri nesterilizirani psici, vendar sem jih tokrat vzela v zakup in bom poskusila. Upam, da zapletov ne bo, sterilizirana pa bo, samo ne vem še kdaj. Verjetno pred drugo gonitvijo oziroma najkasneje po drugi gonitivi. Pa tudi s to odločitvijo sprejemam tisoč in en rizik, ampak tako pač je. Parit je ne mislimo, zaradi načina življenja (reševanje in razni pasji športi) pa mislim, da bom nekoč vseeno pristala na to, da gre "pod nož". V upanju, da sem z eno ali dvema gonitvama naredila vsaj nekaj plusa.  

Link do članka o prezgonji sterilizaciji in kasraciji : 

 http://www.kkmz.si/sl/blog/12-clanki/298-kastracija-in-sterilizacija-psov-je-vse-tako-kot-smo-se-ucili-nekoc 

ps. 

Razultate razlik med Xano in Cubo zaradi (ne)sterilizacije pa težko napovem. Težko tudi zagotovo trdimo, da nekaj je oziroma ni posledica posega. Jaz nekako verjamem zato, ker poznam ogromno primerkov s težavami po istem sistemu. Odločitev pa je seveda stvar posameznika. 

Cubin modrikast jezik?!

Današnja sobota oz. natančneje Cuba, mi je skrajšala življenje za vsaj 10 let. Trenutno nam gre več ali manj vse narobe in tole je bila kaplja čez rob. Prisežem, da sem bila na robu gromozanskega joka popolne nemoči.

Kaj se je zgodilo? 

Dopoldan je Cuba zgrizla flomaster (N. na srečo ni videl hihi) . Nihče ni polagal pozornosti, pač zgrizla ga je, vrgli ga bomo v smeti in to je to. Nihče od naju z Alenom ni pogledal Cube, oba sva videla predelan flomaster, pobirala še cel dopoldan ostanke po dnevni sobi in jih metala v smeti.

Popoldan sva "popokala" sebe, pse (otrok je na oddihu od vse norišnice) in se zapeljala do letališča v bližnjem Levcu.
Tam sva spustila psici, Cuba je lovila žogo, Xana jo je en čas lovila, malo za njeno staro dušo sem še delala vajo oddaljevanja od mene...nič posebnega. Cuba ves čas živahna, nora-tako kot je zanjo značilno. Čez čas se pridruži gospod z Grebenarko, ki je Cubine starosti.  Spustila sem Cubo, da se malo lovita, Xana pa se druženja zaradi njene varnosti ni udeležila. Ona je lepo ležala ob meni. Kar krepke pol ure smo stali, Cuba pa je divjala. Na enkrat vidim, da ima Cuba moder jezik. Pokličem jo k sebi, pogledam gobec in od takrat dalje se mi zdi, da se mi je ustavil svet.

Pes ima moder jezik. In vsi, ki me poznate veste, da je dobro leto nazaj vladal splošni preplah, ko se je Xani pojavljal modrikast jezik ob večji aktivnosti. Takrat smo ji tudi pregledali srce na vet. fakulteti pod budnim očesom priznanega strokovnjaka. In, ja veterinarske storitve so vedno finančno konkretne. Samo še to mi je manjkalo. Na poti domov, sem v avtu samo razmišljala kako bom ob vsej nastali situaciji, prišla do dobrega veterinarja, do vsega denarja. Kako sem tako je**** sreče, da je pes ravno danes star 13mesecev in že resno bolan???? Ker je imela žogico modre barve, sem najprej pogledala, če žoga pušča barvo. (barva jezika je bila vseeno drugače modrikasta, kot pred časom pri Xani). Pa je ni. Alen je trdil, da je šla barva iz oprsnice od druge psice. Pa tudi to me ni prepričalo. Potem je Alen začel s svojo teorijo, zaradi katere bi ga najraje milo rečeno zadavila. Res ga ne prenesem, ko mi pametuje o psih. :) Čeprav sama nisem veterinar, sem z leti pridobila že nekaj izkušenj, ki pa še vedno odpovejo, ko gre za moje pse. Saj vsi veste, da hočem svoje pse 130% zdrave? Če temu ni tako, sem pripravljena tudi sredi noči narediti pravo malo sceno :)  (Tudi pri otroku se komaj zadržujem, priznam).  Skratka...Alenova teorija je bila ta, da je pač mrzlo, psica pa se je "skurila" in zato ima moder jezik, ki bo, ko se umiri prešel spet v normalno barvo. Ne me hecat!! Pes ni imel nobenega hudega napora, ni v slabem zdravstvenem stanju in premlada je za kakršnekoli probleme!!! Jezik take barve je lahko znak problemov srca, ščitnice in še česa! To pa niso manjše težave, ki bi bile normalne za vremenske razmere ali za norega psa kot je Cuba!   Aaaaaaa!!!!

Pridemo domov, jaz še vedno na robu joka, gledam psa, pes me gleda kot čudo sveta, saj se ne vedem tako,kot bi me bila vajena. Še vedno se mi odvija 10001stvar v glavi in ne vem kje začeti. Med tem Alen pospravlja budo v omaro in se zadere v drug prostor: "Neda, veš od česa ima Cuba tak jezik?" Jaz na robu živčnega zloma, nejevoljno : "Od česa?"  "Flomaster je bil modre barve, zato se je tebi zdela čudna modra barva jezika!"  SAJ RES!!!!! To je to!!  Pes ni bolan, samo posledica njene dopoldanske "malice" je moder jezik!  Juhuuuuhuuuu, odvalil se mi je kamen (ok, skala) od srca in od veselja bi se lahko zjokala. Cuba, hvala! Očitno se zelo trudiš, da me zadane kap!

Odkrito o življenju s Ptičarko :)

Drugi mesec bo minilo že eno leto odkar je Cuba naša. Takrat mislim, da bom sama sebi pošteno čestitala :) Vse več ljudi me sprašuje kako je živeti s to norico in, če mi je kdaj žal, da sem se odločila za njo.

Če računamo, da je bila Cuba stara slaba 2 meseca, ko je prišla v naš dom, potem lahko brez slabe vesti trdim, da je bilo tri mesece življenje z njo pravi adrenalinski vrtiljak. Se pravi nekje do 5 meseca. Mogoče do četrtega, a bolj realno do petega.  Ko po takratnih dobrih 8letih v dom pripelješ mladiča, ti ne pomaga nobeno udejstvovanje v kinoloških vodah. Slej kot prej v dani situaciji zmrzneš in rabiš nekoga, da te opomni, da je to vseeno mladič, ki rabi med vsem drugim tudi svoj čas. Pri vsem skupaj, ni bila najbolj grozna njena energija. Najbolj grozno je bilo njeno drenje, slišalo pa se je natanko tako, kot bi jo nekdo dajal iz kože. In drenje ni trajalo nekaj minut, ali vsaj z nekaj minutnimi presledki. Gospa je oponašala prašiča med klanjem dokler je bilo potrebno. 1uro ali 8ur, Komu mar?! Hm, če bi živela nekje na samem v hiši, tudi meni ne bi bilo mar. Tako pa v majhnem bloku, kjer se sliši že, ko dobro zakašljaš in...v najemu :) Priznam, samo čakala sem sosede, da mi pošljejo najmanj policijo na vrata, ker mučim ubogega psa. Na srečo do tega ni prišlo, se je pa krepke tri mesece vseeno neumorno drla, ne glede na to, kako sem skušala ukrepati. Naj ob tem omenim še to, da je nisem vrgla v boks in odšla za 8ur v službo. Tako konkretno in čisto po šolsko kot sem z njo obravnavala boks in čakanje v njem, upam, da mi ne bo treba nikoli več z nobenim psom nič počet. Pa ni pomagalo. Pa spremeniš tehniko, ona takoj "pogrunta"  in spet smo pri arijah. Potem obupaš in pustiš in čakaš....in čakaš...in zgodi se čudež. Ne vem kdaj točno ji je kapnilo, ampak na enkrat je sprejela čakanje v boksu tudi, ko nas ni na vidiku. In končno sva z Alenom tudi zvečer, ko ni bilo doma otroka, odšla v miru na kak čvek in pijačo. Brez psov, brez otroka. Sama. O tem, da sem bila bolj živčna kot takrat, ko sem prvič pustila Nicka pri babici pa raje ne bom.  

Poleg tega drenja mi ni nič tako zelo naporno z njo.
Ogroooomnoooooo sem delala na odpoklicu in na odnosu med nama.  In uspelo mi je...za okus povprečnega človeka, je rahlo "zasvojena" z menoj. Ampak pri vsem njenem karakterju in najinemu delu, je to pozitivno in zaželeno. Upam, da tako ostane. Kot mladič mi je bila čudna. Nikoli ni bila mladičkasto nerodna, kot je bila recimo Xana. S tistim okroglim trebuščkom, ne znajo dobro hodit, če skušajo teči pa pristanejo na nosu. No, pri Cubi te faze ni bilo. Agilna, nič štorasta, spretna. Na povodec in ovratnico se je navajala natanko 3 sekunde. Vse ji je bilo jasno. No, ne ni ji bilo. Ona je to razumela kot opremo za vlečenje mene za seboj. Priznam, za vlečenje in skakanje po ljudeh se nikoli nisem zares vzela v roke in se s tem nisem zares ukvarjala. Vlečenje je opustila ne vem kdaj, aktivira ga še ob posebnih priložnostih :) Skače pa v ljudi še vedno, ko je človek preveč ljubezniv do nje :) Popolnoma druga scena je, ko je v njeni bližini otrok. V enem letu še nikoli ni skočila na našega malčka (3leta). On skače z igračo pred njo, hodi s hrano v roki mimo nje, jo poboža, ji reče, da naj da tačko...ona pa nič. Vse prenaša enako kot Xana. Brez skakanja v njega, brez prehitrih gibov, Manjši kot je otrok, bolj ji zaupam, da ne bo od veselja skočila na njega. Že dvakrat se mi je zgodilo, da sta dve punčki stari cca 6 let dobesedno počepnili pod njo in jo začeli božat. Ona pa je to prenašala mirno in brez divjanja, kot bi bila tega vajena že od nekdaj. Res je zlata kar se tiče otrok in tega sem res vesela.

Če je kdaj kdo trdil, da so Zlati prinašalci, Gladkodlaki prinašalci in Labradorci požrešni...vabljeni k nam na obisk. Ta pes je mešanica vseh zgoraj naštetih pasem, ko je v igri hrana! Nisem še našla hrane, ki bi jo ona odklonila! Požeruh od požeruha. Čeprav noro pazim pri obrokih, se ji je že približno 3x zgodilo, da je pojedla obrok in ga čez 3 minute izbruhala. Seveda popolnoma neprebavljenega. Niti en briket ni bil pregriznjen na polovico! Kot novi, le s slino pomešani. Sicer ji brikete večino časa močim, da vsaj malo počasneje žre, ampak...Xana je proti njej izbirčnica. Po tistih bruhanjih se mi zdi, da sicer obrok bolj normalno poje. Ne vem ali jo je srečala pamet zaradi bruhanja ali je le prerasla to. Aja in ne pomagajo ne večji, ne nikakršne oblike briketi! Posode čudne oblike se pa še nisem spravila kupit..mogoče kdaj.  Edina dobra poteza pri njej je ta, da ko zunaj najde kakšno hrano ali pa vsaj hrani podobnega, najprej prinese k meni pokazat in brez problemov spusti iz gobca na tla. O tem, da so njena specialiteta iztrebki človeka (le kdo to opravlja v okolici blokov?) in mačk, pa..bljak, ne bom veliko pisala.
Enkrat sem na večernem sprehodu  govorila po tel., v drugi roki pa na povodcu sprehajala njo. Ko so avtomobilske luči slučajno posvetile proti nama, se mi je zazdelo, da v gobcu drži čudno veliko kost. Izkazalo se je, da je 20 minut nosila mrtvega, posušenega goloba!

Poleg hrane, obožuje tudi igrače. Ni pomembno kakšne oblike je igrača, piska ali ne...vse je kul. Če je žogica, potem je pa gospa Cuba v devetih nebesih in lahko ji pet psov spleza na glavo, ona bo videla le žogo.

Srne, zajca itd. še ni srečala in upam, da jih ne bo še nekaj časa.Pri ptičih se postavi v tipično ptičarsko stojo (to stojo preizkušeno drži v nedogled, če je potrebno.) No, te ptice,ki jih res dnevno srečuje že ne jemlje več resno in jih ignorira ali pa se hoče z njimi igrat.
 In ne, ne bomo imeli mladičev, ne bomo se šli lova. Za mladičke mi je malo žal, pa ne zato, da bi jih veselo prodajala naprej, ampak zaradi Cubice, ker po njej ne vem kje bom našla tako fantastično usekanega NKPja :)

Njena edina "motnja" trenutno je ta, da pogrize vsako ležišče, ki ga ima. Ne glede na material, velikost, mehko ali trdo...vse je za požret.

Obožuje vodo. Ker imamo doma bano, moramo pazit, da je med kopanjem ali tuširanjem ne spustimo v kopalnico. Ne potrebuje več kot 10 sekund, da se pridruži pod tušem. Pije pa vodo najraje tako, da se postavi na zadnje tace k umivalniku in izpod pipe pije tekočo vodo.

Na splošno pa je doma prava cartljivka. Če ni obiskov, kjer bi vsakemu zlezla v naročje in ga prelizala (kadar je enostavno ne dam v boks počivat), niti ne vem, da jo imam. Trenutno je najbolj srečna, ko na sedežno prinesem kar se da toplo odejo in jo povabim k sebi. Takrat vsa srečna zleze spodaj, pod odejo in tako lahko spi 20ur.  Novo leto je preživela brez kakršnih koli problemov, niti trznila ni na pokanje (trkam). Peljala sem jo tudi v gnečo ljudi (brez petard) in tam je dokazala, da je v resnici lahko skuliran pes.

Vesela sem, da se razvija v stabilnega psa. Je norka na kvadrat, aktivna kot se za pasmo spodobi, vendar počasi se kaže, da ima tudi "glavo na pravem mestu". Danes verjamem, da drži stavek priznane vzrediteljice Ptičarjev. "Če ga ne zaposliš dovolj dobro, si delo najde sam. Tisto delo, ki si ga najde sam, pa lastniku sigurno nikoli ni všeč!"  Točno tako je! Pri delu so lahko pravi multipraktiki, le vodnik mora imeti dovolj idej, kako se lahko zabavata skupaj s psom.

Ps. 
Objava je napisala tako, kot mi tečejo misli, brez strokovnih izrazov in zelo verjetno s kakšno slovnično napako.