četrtek, 9. oktober 2014

Predstavitve reševalnih psov na šolah in vrtcih

Mesec oktober je vsako leto, za nas, ki sodelujemo na raznih predstavitvah vedno pester. Recimo samo v tem tednu, smo v našem društvu opravili 5 predstavitev.


V soboto smo še  imeli predstavitev društva tudi v Planetu Tuš, kjer je bilo prav fino.  Predstavila smo se vsa celjska Kinološka društva (imamo kar tri v našem mestu). Tam pa smo bili praktično cel dan. Res vedno znova sem ponosna na naše pse, kako z lahkoto se "vživijo" v vsako situacijo. Poslušnost, oblajanje in trikce delajo z največjo vnemo kjerkoli. Naj bo to v vrtcu pred množico otrok, ali pa sredi nakupovalnega centra. Ko že ravno pišem o tej sobotni prestavitvi, moram resnično pohvaliti ŠKD Celeio. Društvo, ki ga kdo vidi kot konkurenco, meni pa so člani društva zelo pri srcu in odkar ni več Marcela, sem vesela, da nadaljujejo zgodbo. Res pozitivno presenečena oz. zelo navdušena pa sem bila, prav v soboto, ko so imeli sočasno z nami predstavitev svojega društva. Nikjer ni opaziti nobene naelektrenosti, na koncu, ko so odhajali domov,  so prišli prijateljsko do nas, segli v roke in se poslovili. Mah, ne vem, meni takšne stvari veliko pomenijo. Pokažejo kako plemenito je lahko človekovo srce. In Marcel vem, da je za seboj pustil dobre ljudi, s katerimi se z veseljem podružim ob vsaki priložnosti.   Druži nas ljubezen do psov, kar pa je v našem "poslu" edino pravilno.


Prav danes pa sem se zamislila, da pravzaprav že polnih osem let s Xano obiskujeva otroke v vrtcih in šolah. Začeli pa sva ravno tam, kjer sva bili danes. V vrtcu Šmarje pri Jelšah. Takrat sva bili z našo članico Majdo in njeno žal že pokojno Labradorko Zojo glavni "predavateljici" vrsto let. In mislim, da sem se ravno od Majde nalezla tega veselja do predstavitev. Xana je začela kot mladič (stara je bila 10mesecev). Od takrat do danes sva izpustili ravno toliko predstavitev, da jih lahko preštejem na prste ene roke.

Xana v Šmarju pri Jelšah, leta 2008 

Fino je ker je Xana res pes, ki uživa ob čohanju, obožuje otroke. Velikokrat smo na teh predstavitvah skupaj s policisti, vojaki, gasilci, jamarji, reševalci itd. Spoznaš veliko ljudi, izmenjaš nekaj besed in mislim, da sva midve v našem društvi še pravi "profesorici" na tem področju :) No, ker že toliko let govorimo približno enake stavke sem danes pri uvodu povedala, da sem jaz Eva in zraven mene je prijateljica Neda. V svoj zagovor povem to, da sem trenutno bolna, gromozansko prehlajena, brez glasu in očitno mi niti osnovne zadeve niso šle od rok : )


Danes sva z Evo in najinimi tremi psi, predstavile naše delovanje 800 otrokom. Približno od 10 do 20 jih hodi v skupinah do nas in par minutk (glede na to, da so to še precej mali otroci) se zadržijo pri psih. Za pse je to precej naporna zadeva. Na srečo svoje pse dobro poznamo in, če ima kdaj kateri dovolj že pred koncem, ga umaknemo. Da jih utrudi pa pove dejstvo, da je Xana prespala celo popoldne, zvečer pa je na sprehodu komaj čakala, da greva domov :)   Danes je prav njo doletel še poseben dogodek. Ugriznil jo je namreč otrok (po moji oceni star med 4 in 5let). Ja, prav ste prebrali. Ugriznil je otrok njo in ne ona otroka. Pravzaprav me to ne preseneča preveč, saj ravno ob teh dejavnostih spoznam, kako različni smo si ljudje in na kako različne načine otrokom privzgojimo tudi to,neko ljubezen do živali, nek odnos  do drugih bitij. V enem dnevu srečam prav vse "tipe" otrok. Od tistih, ki imajo psa doma, je njihov ljubljenček, do tistih, ki sicer imajo psa, vendar je to neke vrste statusni simbol...pa tisti,ki se psov bojijo-nekateri žal iz lastnih izkušenj, precej pa je takšnih, ki imajo strah privzgojen. Najdejo se tudi otroci, katerim starši privzgojijo, da je pes smrdeče bitje, da so garjasti, bolhasti, skratka lahko se od njih nalezete 100 bolezni. Očitno obstajajo tudi takšni otroci, ki grizejo pse. Boga Xana, še dobro, da je tako potrpežjiva punca. Razlika se ne opazi samo pri otrocih. Tudi pri vzgojiteljicah. Ene se bojijo, drugim že mimika obraza pove,da se jim pes dobesedno gabi in mi smo čudaki, ki predavamo o nemogočih rečeh, tretje pa z veseljem pristopijo do nas, pobožajo pse, povedo, da imajo tudi same kakšnega doma in velikokrat vprašajo še za kakšen nasvet.

Hill, Xana in Lola med igro, preden pridejo otroci


Upam,da naju čaka še kar nekaj "predavanj" pri otrocih. Dokler bjonda uživa v tem in ji to ne predstavlja nobenega problema, z veseljem obiščeva še veliko malčkov. Mogoče pa ravno s takšnimi predstavitvami dosežemo to, da bodo nove generacije ljudi,znale spoštovati druga bitja.