 |
| Cuba ji ponuja igračo....valda :) |
2 leti je namreč trajalo, da je moja mama sproščeno pobožala Cubo in to tako kot se reče in ne s konicami prstov.
Mama je malo hecna kar se tiče odnosa s psi. Po eni strani jih ima resnično rada, obožuje jih. Po drugi strani pa se boji jim približati, jih pobožati.... Takšna je odkar jo je iz čistega miru ugriznil pes od znancev. In dokler sama ne naredi koraka dalje, jo nihče ne prepriča.
Če biva s psom v stanovanju od mladiča,potem ni panike. Tako je bilo s Xano in še z enim psom, ki smo ga imeli pred njo. Na tistega psa, ime mu je bilo Khan, je bila bolano navezana. Ob njegovi smrti je jokala kot dež in še vedno dobi solzne oči, ko beseda nanese nanj. Xano obožuje. To je pač tip psa, ki je njej pisan na kožo. Stabilna, ravno dovolj umirjena, ne laja, vodljiva....le puščanje dlak ji ne gre v plus, a tudi mama preživi.
Ko je večkrat letno k nam prihajal še Zar (pes od prijateljice), je vsakič znova potrebovala kakšen dan ali dva, da sta bila spet na enaki valovni in sta se cartljala. Enako je z Lexi, francosko buldoginjo od druge prijateljice. Zelo rada je imela tudi Beaucerona Rockyja. Ne bi verjela, ko sem jo gledala kako zadržano ga je božala vsakič, ko je bil pri njej. Ko smo ga peljali uspavat, je ona potrebovala veliko več časa,da je prišla k sebi kot midva z Alenom.
Ko sem pred časom začela naglas izražati željo še po enem psu, me je nekaj časa ignorirala. Na koncu je bila prav ona tista, ki je "pristavila priskrček" k nakupu Cube. Njen prvi komentar na njo je bil sicer, če sem domov pripeljala Jazbečarja in ne Ptičarja (zaradi dolgih ušes v primerjavi z glavo). A kdo bi ji zameril. :)
Cuba je energična že od samega začetka. Mami je neprijetno ob takšnih psih. Zato je nikoli ni zares "pocartljala" . Jaz jo poznam že predolgo časa,da vem da nimam nič za storiti. Ko se ona odloči narediti korak dalje,takrat jasno pove in prosi za pomoč. Cuba je 2 leti (kolikor jo imamo pri hiši), vsaj enkrat tedensko prihajala k njej. Pa ne zato, da bi se mama navadila na njo, Zato, ker je tako naneslo, da sem imela psico zraven, ko sem šla kaj k njej in me ne obremenjuje s tem,če v stanovanje pripeljem obe psici ali pa samo eno. Ker sta starša že starejša in imata trajne posledice od prometne nesreče, sem Cubo navadila, da se v tistem stanovanju obnaša ekstremno mirno. Takoj, ko stopi v stanovanje se uleže na eno dekico in tam počaka. Nekako se je Cuba navadila tega čudnega obnašanja mame do nje in jo je kar malo ignorirala. Mama jo je tu in tam pobožala s konicami prstov (res hecno za gledat) in to je bilo več ali manj to. Še ena ovira je nastala v njunem "odnosu". Cuba vedno laja iz boxa, ko pride kdo v naše stanovanje (moje, ne mamino). Ne morem je spustiti takoj do obiskov, ker bi jo imeli verjetno na glavi od veselja. Mama in njen podobni pa pač ne razumejo, da ne laja zato,ker bi želela koga požret. (tu bi najraje uporabila tistega, ki na fbju zavija z očmi)
AMPAK!!!
Zadnjih nekaj dni me je mama začela spraševati kako bi Cubo pripravili do tega, da jo ona malo bolj temeljito poboža. Hmmmm, Cuba je ves čas pripravljena, vprašanje je, če si pripravljena ti, sem ji odgovorila. In tako se je opogumila....
Cubi verjetno ni bilo nič jasno :) Je pa zanimivo to, kako se sama umiri ob stiku z ljudmi, ki so starejši. Pa seveda tudi ob tistih, pri katerih čuti, da jim ni popolnoma vseeno ob njeni prisotnosti.
