ORIENTACIJA ...

Ker mi v Gotenico ni uspelo iti, to še ne pomeni da sem se izognila orientaciji. No, ta zadeva mi niti približno ne diši tako da...je pač nisem najbolj vesela, a kar se mora se pač mora :) No in tako smo se včeraj zbrali z našim Milošem pri Šmartinskem jezeru.No ko se je začelo računanje je Neda lepo zmrznila ker sem vse skupaj prvič videla....in hvala Blažu za toliko volje in truda, da sva s skupnimi močmi le rešila vse skupaj. Ker je po računanju sledil pohod seveda ni manjkala niti Xana. Njej je bilo prav super, saj je poleg super sprehoda imela še družbo-dobermana Bambija(ja res mu je tako ime in vprašajte Karmen koliko alkohola je spila ko je dajala temu psu ime hehe).
Med tem ko smo mi iskali točke in buljili v kompas, sta si pesjana našla "kosilo"-lobanjo od ne vem česa!!!! Smo v dilemi ali je bila lobanja prašičja ali pasja. Sicer so bili vidni še zobje ampak žal ne znamo presodit po 5 zobeh katera žival je bila. :) Kakorkoli moja blondinka celo ni imela driske, katero ima po VSAKI kosti!
Nam je na tem našem "pohodu" uspelo najti vse točke, tudi meni čeprav sem v to dvomila :)
Psa sta se na norela, nahodila, med drugim tudi najedla. Tako da včeraj zvečer sploh nisem vedela da imam psa v sobi! Danes je spala do 10ih zjutraj!
Bilo je super, hvala vsem za družbo in pomoč in upam da se do izpita kaj naučim :)

KHAN

Čeprav je stran namenjena Xani in najinemu dogajanju bom začela z nekom drugim. Ta nekdo je prišel k naši hiši po nekaj letnem prepričevanju staršev da si pa res želim čisto svojega kužka. Že odkar pomnim sem sprehajala vse pse, ki so pač imeli čas zame. Ko pa smo doma načeli pogovor o pseh, se je ustavilo tam, da se mami boji psov. No pa smo jo vseeno "prepričali" in sem pri 6ih letih dobila psa Khana, ki je bil ves čas z menoj. Čeprav mi je šele danes jasno, da je bil bol družinski kot "čisto moj", je bil vsekakor pes ob katerem sem se veliko naučila. Ja, ker je imel v sebi Šnavcarjevo kri, je pač vedel, da lahko uveljavi svojo voljo tam kjer to pustijo. Khan me je spremljal na poti skozi moje življenje slabih 11let....in lahko rečem da me je na nek način vpeljal v kinologijo. Zaradi njegove začetne "nevzgojenosti" smo začeli hoditi po prve nasvete v pasjo šolo, na njem sem začela klikat(pa čeprav je bil takrat star že blizu 9let-mi je uspelo "naklikati" mnogo novih trikcev) in konec koncev se je takrat začela moja reševalna "pot". Pa čeprav sem zaradi Khanove bolezni vse treninge le markirala ostalim in se učila...sem mu danes hvaležna. Bil je pes, ki ti da vsak dan znova razlog, da razmišljaš o tisoč in eni stvari. In šele ko nas je po mučni bolezni zapustil, sem se zavedala kako neverjetno huda je bolečina, ko te zapusti kosmato bitje. Čeprav me že slabi dve leti na vsakem koraku spremlja zdaj zares čisto moja Xana, Khana še vedno pogrešam...in mislim, da ga nikoli ne bom nehala....