3. tekma za državno prvenstvo v Rally Obediencu 

Tisti, ki vas je že ob naslovu streslo in spreletelo »Joj,a je šla?« kar nehajte brati tole objavo. Ja, s Xano sva šli na tekmo in to prvič po mojem porodu. Ne morem mimo tega, da javno, jasno in glasno ne napišem...smilijo se mi tiste mamice, ki svojega otroka ne dajo iz rok in z rojstvom otroka pozabijo nase, na svojo dušo, zdravje,partnerja in še kaj.  Ni mi žal, da sem dopoldan preživela  sama, Nick pa je bil doma v varnih rokah. In »zgodba« se bo še ponovila! No, še večkrat pa bo na vrsti scenarij, ko bo tudi mali zraven. 

Da preidem k bistvu - k tekmi.  V rally-u nimava nobene kilometrine niti ne morem trditi, da vanj vlagava veliko truda. Ker je Xana že znala vaje, sva jih lani dali v »celoto« in opravili izpit. In ker sem se malo »zaljubila« v to disciplino, sva šli tokrat tekmovat.  Od oktobra, ko sva opravili izpit do tekme, sva izvedli en trening. Xana ni blestela, niti ni pokazala tistega kar zna, pa vendar ne morem trditi, da sem razočarana. Poleg tega, da sva bili obe precej časa v nosečniškem obdobju, sva na tekmi delali zadnji,po precej vročem vremenu, kar ni plus za psa, ki mu že tako in tako krepko primanjkuje kondicije.  Že takoj, ko sva šartali sem v njenih očeh nekako razbrala, da tokrat ni njen dan in, da »iz te moke tokrat pač ne bo kruha«. No, vaje so bile vseeno izpeljane solidno..vsaj iz njene strani, saj sem po sodnikovih besedah glavne minus točke pridelala kar jaz.  Kakorkoli, sem zadovoljna in srečna. In če bo vse po sreči greva kmalu spet. Po razultatu sva bili nekje na sredini, kar gleden a okoliščine ni slabo, bova pa sedaj vseeno malo trenirali, še najbolj na kondiciji bo treba narediti kakšen premik. : )  

Kako fino se imamo pa so dovolj zgovorne slike na tem linku: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.395335953841021.83644.114260761948543&type=1