TAKO NEKAKO IZGLEDA ODPIRANJE DARILA, ČE SI BLOND :)

VESELE PRAZNIKE !

NEKAJ XANINIH SLIK OD ZAČETKA



Xanino leglo..nekaj jih manjka

BLATNA KOPEL

Xana je morala preverit informacije o zdravilnih učinkih blatne kopeli......


Najprej jo je čakalo slikanje in smeh...potem spiranjem z "šlaufom"(njegov curek se ji ni zdel posrečena ideja), potem pa še kopanje v bani in seveda...z šamponom!!


Ni kaj...eni si pač znajo popestriti sončen dan, med tem ko se nihče nima časa ukvarjati z njo...se zelo dobro zaposli sama :)




Packa je spet postala bjonda...kako dolgo bo vsaj približno čista..nočem vedeti :)

PA SVA GA DOČAKALI

Najin prvi izpit namreč! Sicer ni bil tiste vrste izpit katerega so mnogi pričakovali od naju že sedaj junija...je pa bil zato B-BH. V bistvu ga dooooolgo časa nisem imela namena delati...vedno sem slišala besede kolegov, da je to popolnoma brez veze in podobno. Hja, ampak ker se zarečenega kruha največ poje, se je zgodilo... Ker ima Xana malce problemov z iskanjem drugega markerja v ruševini in ker sem mnenja, da je še nekaj za dodelati preden se odpraviva na reševalni izpit, sem se odločila da mi ne bo škodilo če bolj sebe, kot psa preizkusim na B-BH izpitu. Želela sem si opravljati izpit zato, da vidim kako se znajdeva v stresnih situacijah(beri živčnost vodnice) in takrat kadar nagrade precej časa ni in ni. Priznam da sem imela kljub zatrjevanjem drugih, da pes dela super, sama precej treme. Trema se je pojavila par dni prej, ko kar nisem morala nehati razmišljati o tem kako bom odvodila, kako bo Xana prenesla vse skupaj, koliko v resnici znava in še mnogo tega je bilo. Ko pa je prišel čas, da stopim pred sodnika in se mu predstavim sem to naredila nadpovprečno suvereno. Sama sebe sem se ustašila :) Že dan prej sem Xani povedala da je jutri čas, da "raztura"....mislim da me je razumela. Že ko sva začeli prosto vodljivost na povodcu, sem vedela da je danes njen dan. Brez napak seveda ni šlo...v bistvu je bilo nekaj malih(vsaj jaz sem jih opazila) in pa ena malo večja, ki naju je stala 3%. Danes sem se na lastni koži prepričala to, kar mi stalno ponavljajo izkušeni vodniki...tisto česar se bojiš in stalno nekaj s strahom popravljaš, pes naredi na izpitu/tekmi vedno vsaj zadovoljivo...tisto česar ne pričakuješ pa se na izpitu pojavi kot napaka. Tako je se je danes moja bjonda odločila da bo prihod pred mene naredila postrani(res grdo). Med tem ko je vaja "sedi v gibanju" izpadla odlično(ta je bila dolgo časa "bavbav"). Sicer je iz prostora proti meni letela z vso hitrostjo, kar jo je tisti trenutek premogla, na koncu pa....šok! Ampak v tistem trenutku, ko sem videla kaj je naredila, sem se spomnila besed naše Eve....tudi ko pes naredi narobe, ti ne sme vse "dol past". In tako sem v osnovnem položaju zadovoljno pohvalila psa.





Z delom psa sem zadovoljna. Vem na čem je treba še delati in od kod prihajajo napake. Tudi s seboj sem zadovoljna, vem da ni vse še čisto ok, ampak tudi to bo sčasoma in izkušnjami :) Po izpitu si je bjonda najprej privoščila dooolgo norenje z vsem mogočim,okusno konzervo, kopel v ultra umazanem potočku in nekaj koščkov odojka!




Hvala vsem, ki ste verjeli in verjamete v naju, kljub temu, da gredo stvari včasih navzdol, drugič navzgor!!
Hvala za vse, vsem tistim, ki redno preživljate z menoj trenutke na poligonu(in še kje)...ti trenutki so zame boljši kot meditacija.




Potem ko je moje delo pohvalilo nekaj strokovnjakov, vem da delam prav in, da se splača...zdaj ko končno vidim svojega psa z mahajočim repom, so ji male napakice odpuščene.



Zdaj pa novim izzivom naproti..... :)

VAJA V LOGARSKI DOLINI

Tokrat je bil vikend rezerviran za Logarsko. Ker mi časovno ni zneslo, da bi lahko tam bivala 3 dni, sem se tja odpravila v soboto. Zjutraj sem vzela nahbtnik(za katerega nekateri mislijo da je čisto preveč naložen) in psa... in še vsa "zblojena" odšla. Če bi mi kdo pred tem povedal kako bo vse skupaj izgledalo mu verjetno ne bi verjela.

Ko smo tudi mi "zamudniki" prispeli v kočo, smo na hitro za silo nahranili želodec in odšli....

Pripravljena so bila tri delovišča-na dveh deloviščih so se delale lavine, na enem pa IPO. Ker imam strašansko srečo sem najprej naletela na (edino) delovišče, kjer je bilo treba skopati grobove. No, pa tudi to sem morala enkrat doživeti in niti ni bilo tako slabo. Vse nas, je oviral le sneg, ki je bil ves leden in trd- grozen! Nismo mogli hoditi ne gor po hribu, ne dol, bolj kot hodili smo se drsali in padali.

Ker je Xana tokrat prvič iskala v snegu, smo začeli tako, da je iskala mene. Pa je zadevo opravila precej dobro in je kmalu iskala že druge, a bolj iz kratke razdalje. V bistvu je iskala tako, da so me spraševali, če sem že bila na lavinah...a sem jim kmalu povedala da pes sicer že dela, ampak lastnica pa ni za v sneg. Psu je bila žurka, jaz pa sem potiho komaj čakala, da gremo v gozd.
No, tukaj pa sem doživela pravo presenečenje. Ker že lep čas nisva iskali v gozdu sem za začetek delala na motivacijo...tukaj me niti ni presenetila....potem pa, ko je iskala brez "podpore"...so me vsi začeli prepričevat, da vendar naj grem delat ipo in ne ruševine, na kateri se nikoli ne ve kaj bo naredila pri drugem markerju. Na zadnji točki, spet lavini se ni zgodilo nič posebnega razen tega, da se je prvič odkar išče dotaknila markerja...upam da je dobila dobro lekcijo in, da tega ne bo več poizkušala!

Sledilo je kosilo in kratek počitek. Ko smo že vsi veselo čakali, da začnemo s poslušnostjo, nas je Miloš presenetil!! Ker so bile težave s travnikom, so se odločili da bomo delali kar orientacijo. Jupi, pa sem že mislila, da sem se je vsaj za nekaj časa znebila. Sicer nič kaj dobre volje smo se skupaj s kužki odpravili iskat točke. Ker nas je bilo kr nekaj, smo se razdelili v manjše skupinice in jaz sem pristala v krasni skupini. Naš "pohod" smo kmalu okrepčali z postankom v bližnji gostilni. Potem pa smo se odpravili še do druge točke. Na poti do nje pa so presenečenja doživljali naši psi. No, to presenečenje niti ni bilo tako zelo lepo, saj je kar nekaj psov "pobožal" električni pastir. Prvič v življenju sem videla koliko joka premore en sicer močan in samozavesten doberman. Ob njegovem joku, ki je trajal precej dolgo se je vsem paralo srce. Xana na srečo ni doživela srečanja s tem pastirjem in še bolje da ne, ker njen jok bi verjetno trajal 3dni skupaj :)

Zvečer nas je Zoran razveselil z okusno večerjo, ki jo je pripravil zaradi zmage na Državnem prvenstvu. On pravi, da smo v bistvu ob njegovem Loku zmagali vsi mi, ki se iz treninga v trening trudimo in si nesebično pomagamo.

Ko pa sem se pozno zvečer v družbi dveh reševalnih kolegov vračala v Celje, sem ugotovila, da moj pes zmore marsikaj n je v kar solidni kondiciji...med tem ko se bom jaz morala še malo v roke vzet :)

Bilo je lepo, z delom naših kužkov smo bili prav vsi zadovoljni in hvala vsem za super družbo. Posebej hvala pa še Darji in Aljažu, ki sta naju s Xano prenašala v avtu...in se zabavala tudi ob Xaninem smrčanju :)

"Detaširanje"

Sicer je bila tu gospodična že malo utrujena,ampak je stvar še kar v redu izpeljala :)

OBISK NA ŠOLI

V bistvu se je ta obisk zgodil že v četrtek, 2.4.09 , ampak ker je bil vikend takoooo zellooo naporen pišem "svojo zgodbo" šele ta trenutek.

S Xano sva obiskali otroke na osnovni šoli na Polulah. No, nisva bili čisto sami, saj sta naju, kot še vedno do zdaj spremljali Majda in Zoja.
No, tam se v bistvu ni dogajalo prav nič posebnega. Sploh ne, za Xano in Zojo, ki sta tega že zeeelo navajeni in jima je to že veselica.

Skupine otrok, ki od začetka(več ali manj) poslušajo predstavitev, potem pa komaj čakajo da izgovoriva tisti magični stavek... : " No zdej jih pa lahko pobožate, ampak ne vsi na enkrat!" Nekje vmes se še tu in tam pojavi kakšno vprašanje, potem Zoja pokaže iskanje, Xana pa konček poslušnosti in kakšen trikec za nasmešek na otroškem obrazu.

V bistvu bolj kot obiskujem otroke v šolah in vrtcih, bolj me stiska pri srcu ob zavedanju, v kakšnem svetu živim. Pa ne, ker bi bilo karkoli narobe z otroci. Očitno pa je zelooo narobe z nekaterimi odraslimi ljudmi v tem svetu!! Ko mi otrok reče, da njihov "Piki" se pa tega, kar dela moja Xana ne bi mogel naučiti" se še nasmehnem....Ko pa mi otrok tako iskreno in resno pove da njihov "Piki" živi na 2m verigi in cele dneve "čuva"hišo in, da tu in tam ga oči z ogromno palico poči po glavi, in da ne pozna ne povodca, ne sprehodov, ne ničesar, potem pa...se začnem zavedati, da nas noben euro ne spravi k pameti! Res nimam več besed za take ljudi!!!

Sicer pa so obiski vedno veseli in zabavni. In vedno znova sem presenečena nad mojo bjondo, kako tolerantna in "skulirana" je ob vsej tej množici malih in malo večjih "pingvinov"(otrok). In še bolj me je presenetil fant, ki je rekel, da moja psička je pa tako zelo mirna. Ja, po 4 urah poslušanja, božanja in vsega ostalega je tudi ona že mirna, sicer pa bolje da je ta fant ne vidi ob kakšni drugi priliki, ker je ne bi prepoznal :)
Res je užitek z njo, pa čeprav... ima pes kosmata ušesa in kljub vsemu, previdnost ni nikoli odveč :))

In hvala Majdi in Zoji za prijetno družbo :)))

ORIENTACIJA ...

Ker mi v Gotenico ni uspelo iti, to še ne pomeni da sem se izognila orientaciji. No, ta zadeva mi niti približno ne diši tako da...je pač nisem najbolj vesela, a kar se mora se pač mora :) No in tako smo se včeraj zbrali z našim Milošem pri Šmartinskem jezeru.No ko se je začelo računanje je Neda lepo zmrznila ker sem vse skupaj prvič videla....in hvala Blažu za toliko volje in truda, da sva s skupnimi močmi le rešila vse skupaj. Ker je po računanju sledil pohod seveda ni manjkala niti Xana. Njej je bilo prav super, saj je poleg super sprehoda imela še družbo-dobermana Bambija(ja res mu je tako ime in vprašajte Karmen koliko alkohola je spila ko je dajala temu psu ime hehe).
Med tem ko smo mi iskali točke in buljili v kompas, sta si pesjana našla "kosilo"-lobanjo od ne vem česa!!!! Smo v dilemi ali je bila lobanja prašičja ali pasja. Sicer so bili vidni še zobje ampak žal ne znamo presodit po 5 zobeh katera žival je bila. :) Kakorkoli moja blondinka celo ni imela driske, katero ima po VSAKI kosti!
Nam je na tem našem "pohodu" uspelo najti vse točke, tudi meni čeprav sem v to dvomila :)
Psa sta se na norela, nahodila, med drugim tudi najedla. Tako da včeraj zvečer sploh nisem vedela da imam psa v sobi! Danes je spala do 10ih zjutraj!
Bilo je super, hvala vsem za družbo in pomoč in upam da se do izpita kaj naučim :)

KHAN

Čeprav je stran namenjena Xani in najinemu dogajanju bom začela z nekom drugim. Ta nekdo je prišel k naši hiši po nekaj letnem prepričevanju staršev da si pa res želim čisto svojega kužka. Že odkar pomnim sem sprehajala vse pse, ki so pač imeli čas zame. Ko pa smo doma načeli pogovor o pseh, se je ustavilo tam, da se mami boji psov. No pa smo jo vseeno "prepričali" in sem pri 6ih letih dobila psa Khana, ki je bil ves čas z menoj. Čeprav mi je šele danes jasno, da je bil bol družinski kot "čisto moj", je bil vsekakor pes ob katerem sem se veliko naučila. Ja, ker je imel v sebi Šnavcarjevo kri, je pač vedel, da lahko uveljavi svojo voljo tam kjer to pustijo. Khan me je spremljal na poti skozi moje življenje slabih 11let....in lahko rečem da me je na nek način vpeljal v kinologijo. Zaradi njegove začetne "nevzgojenosti" smo začeli hoditi po prve nasvete v pasjo šolo, na njem sem začela klikat(pa čeprav je bil takrat star že blizu 9let-mi je uspelo "naklikati" mnogo novih trikcev) in konec koncev se je takrat začela moja reševalna "pot". Pa čeprav sem zaradi Khanove bolezni vse treninge le markirala ostalim in se učila...sem mu danes hvaležna. Bil je pes, ki ti da vsak dan znova razlog, da razmišljaš o tisoč in eni stvari. In šele ko nas je po mučni bolezni zapustil, sem se zavedala kako neverjetno huda je bolečina, ko te zapusti kosmato bitje. Čeprav me že slabi dve leti na vsakem koraku spremlja zdaj zares čisto moja Xana, Khana še vedno pogrešam...in mislim, da ga nikoli ne bom nehala....