::: Crazy is just another word for someone who knows how to have fun! :::  

VSE NAJBOLJŠE, CUBA! <3 nbsp="" span="">
(23.12.) 

XANA 11 LET 25.11.2017

Xana!
Ne vem kam hiti čas in, ko pomislim, da nama v resnici ni več dano toliko časa kot bi si želela....počnem to,kar počnem danes že cel dan. Jočem. Imeti ob sebi psa kot si ti, je definitivno velik privilegij! Hvala ti za najlepših 11 let. Marsikaj se je zgodilo s teboj in zaradi tebe.
VSE NAJBOLJŠE legenda moja!     

"Radosti" staranja psa

Danes (ura je skoraj polnoč) pišem tale dnevnik sama sebi. In pisala bi ga Xani, če bi bila človek. Če bi znala brati, bi se ji opravičila. Zakaj? Ker si težko priznam, da....da nama ni namenjenih več toliko časa kot bi si želela in, da ona ne more biti "brezčasna".Ne znam opisati občutka, ki me zadnje čase preganja.  Tu in tam mi butne ven v različnih oblikah, ampak pustimo to.

Xana se stara. Tudi njeno zdravstveno stanje se slabša, čeprav za enkrat (trkam) ni vidne krize. Bolj se zadnje mesece kaže kriza v njenem vedenju. Po eni strani je taka mladostno razigrana starka.  Rada bi bila "enakopravna" s Cubo, ko je v igri tek za žogo, rada bi jo ulovila, ko jo Cuba vabi k igri, če na sprehodu srečamo kakšnega psa,Xana rine vanj kar prej ni počela in vabi k igri tudi njega. Pa v resnici ne zmore več. Glava, možgani bi, telo pa ne sledi več. Mimogrede izgubi ravnotežje.Če teče dlje kot nekaj sekund, pa se drugo jutro težko vstane. Metanje žog zgleda tako, da najprej mečem eni in potem še drugi. Da lahko mete prilagodim eni in drugi. Verjetno bi bilo iz zdravstvenega vidika najbolje, da Xana nikoli ne bi videla žoge...pa ji ne morem vzeti še tega. Vzela sem ji treninge, tekme, najino delo, najin užitek. In,ko jo vidim kako se ji svetijo oči, ko vidi žogo...ne morem. Cuba pridno počaka, da se poigram s Xano. Ko je na vrsti Cuba, pa gospa starka ne čaka pridno. Kljub mojim poveljem teče za Cubo in na koncu vsa depresivna pristane na privezu. Ja, selektiven sluh ima! V to sem prepričana. Pa slabo vidi. Dela se ji mrena. In ne razkopava več smeti, ko jo pustimo samo. Ima pa novo potezo. Včasih se polula, ko ji kaj rečem. Ne da bi se drla na njo, še manj, da bi jo kaznovala.  Ne vem točno v čem je fora. Zdi se mi kot, da ne bi razumela več nekaterih besed.   Ko pridem(o) domov je nehala pozdravljat. Pa ne ,da ne bi slišala, ker leži na sedežni, nas gleda in maha z repom. Vesela je, če pridemo k njej in jo pobožamo. Ona pa ne pride več k vratom. Na sprehodih je na trenutke prav odsotna. Kot, da ne bi vedela kje hodi. Včasih čaka pri napačni strani vhodnih vrat.  Tudi na veliko potrebo hodi večkrat in po malem. Sklepamo, da težko zdrži v položaju, ki je potreben takrat, ko opravlja veliko potrebo in posledično to opravlja po delih. Tudi doma se občasno "pokaka". To celo tako, da se najprej podela na mestu, kjer leži in se šele potem prestavi.

Se mi zdi, da obe težko razumeva poglavje, ki naju je obiskalo. Pride dan, ko mi je tako hudo, da se je kar malo "izogibam". Pa ne, da bi se je zares hotela izognit, le v drugo delo se še bolj zakopljem dokler me tisti čuden občutek ne mine. Solzne oči dobim vedno, ko kdo od znancev in prijateljev reče,da je carica, kraljica, ena izmed tisočih.... Vem, da so to vsi psi za svoje ljudi, Xana se je očitno uspela dotaknit tudi tistih, ki jim v osnovi ni to, kar je meni. Včasih se zalotim, da se izogibam pogovorom o njej.Včasih....si želim, da bi se čas ustavil. Stara moja, sem vem, da si Pes (z največjo možno začetnico)....hvala, ker si. Pojma nimaš kaj vse ti je uspelo in pojma nimaš kako zelo sem ti hvaležna.

Hecna vprašanja na temo družine in družinskih odnosov

Ok, že drugič v relativno kratkem času sem dobila podobno vprašanje. Tokratno se je pojavilo na mailu in pisalo je takole: "Živjo! Zasledila sem, da pišeš blog. Bi te mogoče zanimalo sodelovanje- bloganje malo širše o vaši družini? Za začetek imam vprašanje zate. Vidim, da si poročena (kot jaz) "na -vić". Bi morda izdala svoje občutke o tem,kako so te sprejeli njegovi bližnji in tudi tisti iz širšega kroga družine? Bodi v cvetju!"  

Pred časom je, predvidevam, da druga oseba pisala, da bi jo zanimalo kako je živeti z Bosancem. Torej isti "šmorn" od vprašanja. Nedolgo nazaj pa sem objavila zapis o tem, kako na moje pse in delo z njimi gledajo domači (moji in njegovi). 

Ko sem objavila kopijo maila na fb, so se moji fb prijatelji v precejšnjem številu odzvali z "smeškom"...no, saj imate vsi FB in veste kaj bi naj to pomenilo. :) 

Jaz itak nimam težav z iskrenostjo in, če komu polepšam dan s tem zapisom...evo ga. 

Hecno mi je,kako nekateri sprašujejo o mojem možu kot, da bi bila poročena z vesoljcem. Mislim, moški je, enako zna biti tečen in zatežen kot vaši Slovenci, Kitajci, Američani.... saj smo vse ženske na istem bregu,ne? Še bolj fascinantno je to, ko kdaj kdo občuduje Alenovo znanje slovenskega jezika. Takrat se počutim, kot bi imela doma papigo, ki sem jo odlično naučila slovničnih stavkov. Sej vem, da veliko jih je,ki žal nočejo govoriti jezila države kjer živijo, ampak...   
Sama sem odraščala v družini, kjer nikoli ni nihče gojil pomislekov glede "Južnih sosedov". V domu moje mama še danes ne boste slišali glasbe slovenskih harmonik. Z veseljem pa pogleda TV Pink in podobno. Moja dobra prijateljica iz otroštva in oseba,ki mi je še danes pri srcu se piše...... Milošević! In ne ni v sorodu s Slobodanom :)   

Kar pa se tiče Alenovih. Pojma nimam kaj bi o meni napisali njegovi sorodniki. V vseh teh letih je samo enkrat prišla ena opazka do mene (po nesreči),ko je neka daljna družinska prijateljica komentirala moji tašči, da bi bilo boljše (?), če bi si Alen našel Bosanko. No, ta ženska ima hčerko, ki je danes poročena s Slovencem :) Moj otrok govori Bosansko enako dobro kot Slovensko. Aja, je pa krščen. In to je šlo nekaterim v nos. Ker niso poznali ozadja moje življenjske zgodbe od koder je prišla ta moja želja. Zdaj mislim, da je večini že jasno. Sicer nismo ne eni in ne drugi verni. Mislim, verni v tisto smer, ko to že "boli". V kaj kdo veruje pa mene ne zanima. Spoštujem vse dokler to ne preraste v bolezensko stanje, obsedenost in siljenje soljudi v svoj prav. Jaz se zadnje čase trudim predvsem verjeti vase recimo (težka je ta pot).

Sicer pa pogledi njih na mene....ne vem,nimam slabega občutka.No, mogoče me kdaj obsede kakšen..bolj zato, ker preveč razmišljam (in ne zaradi nacionalnosti). Res je, da se ne družimo vsakodnevno in, da sva mogoče z Alenom še najbolj "oddaljena" od družbe raznih bratrancev in podobno. Ampak to pripisujem bolj temu, da je moj gospod tak tip človeka...že od nekdaj je družaben le občasno :) Preostali čas pa utrujen od službe. Saj vam je poznano to, ne?  Kot edinka kdaj opazim delanje razlik med kom ampak pravijo, da imamo edinci to deformacijo. :) Zadnje dni mi solze pritečejo za vsako figo (staram se)...tudi tale komentar na fb pod objavo jih je bil deležen. "SI smešna...sprejel smo te za svojo...sej ni važno katere nacionalnosti si...sočustvujmo s teboj... "  Če bom imela kdaj kakšne pomisleke, si bom brala take lepe besede.  Hvala za tole. 
Aja... pišem o vseh, taščo na katero verjetno vsi čakate, pa sem izpustila. Žal, naj vas razočaram... do nje ne gojim slabih čustev :) Najbolj jo spoštujem zato, ker ima tako lepo vez z Nickom in to mi res ogromno pomeni.  
Pa brata bi še lahko omenila ... njega poznam dlje kot Alena. In bilo je obdobje, ko se nikakor nisva znašla na istem "bregu razmišljanj". Ko je to minilo, je postal tudi moj "mali-veliki "brat". Mali, ker je mlajši od mene in veliki, ker je precej višji in konec koncev bo kmalu postal tudi oče. In, kot edinka si nikoli nisem predstavljala kako je biti teta. Taka, o kateri vsi pišejo in govorijo kako imajo posebno vez z nečaki. Zdaj pa me čaka ravno to. Po njihovo bom postala -strina- in....upam, da bom z malo princesko in mojim princem Nickom pisala najlepše zgodbe življenja. In, da bosta ta dva moška (brat in Alen) vedno uspela držati skupaj. Kot prava brata. Ne glede na to kaj prinese življenje. Tako kot je to značilno za njih-južnjake. Kregajo se še bolj intenzivno od nas "pridnih" Slovenčkov, v vsakdanjih besedah se znajde "jebi, jebo, jebat".... Njihova ta prava domača glasba je taka, da si z lahkoto porežem vse žile med poslušanjem besedila, za hrbtom se obirajo enako dobro kot mi...nekaj pa jih dela drugačne. Ko je je treba stopijo skupaj. Ne glede na vse. Družina je pa družina in tega jim ne "diraj". Tega pa nam manjka. Mi gremo z zamerami tudi v grob. In to ni prav.  

ps. 
O družinskem dogajanju pa ne vem zakaj bi redno pisala, ker nismo nič drugačna družina od vaše. Tečen mož, še bolj tečna žena in otrok, ki je presenetljivo normalen in tega sigurno ni podedoval po starših. :) :) 

Dejstva o meni:  

Tokrat malo drugače. Nič pisanja o pasjih dogodivšinah in podobnih tematikah. Prvič v življenju sprejmem "izziv", ki kroži po spletu (ker mi je celo simpatičen). Mogoče ob enem odgovorim še vsem tistim, ki me sprašujete zakaj ne napišem nikoli nič o sebi.Itak nisem mogla strnit vsega na deset dejstev,kot je bilo predvideno :)

1.  Skoraj celo Osnovno šolo sem trenirala rokomet.
2. V Osnovni šoli sem pela v pevskem zboru, sedaj pa nimate šans, da bi me slišali peti. :)
3. Poslušam skoraj vse zvrsti glasbe. Če mi je pesem všeč, mi je vseeno za katero zvrst gre. 
4. Hočem ali ne, zapomnim si skoraj vsako besedilo pesmi. Ne glede na to ali je po mojem okusu ali ni. 
5.  Moj najlubši predmet v šoli je vedno bila Slovenščina. In to je tudi edini predmet, ki sem ga res vedno imela 5. 
6.  Obožujem....pse :) in delo z njimi. Sicer pa obožujem vse živali, bojim pa se os,čebel... Obožujem tudi naravo. Z lahkoto bi mestno življenje menjala za življenje na vasi.
7. 11 let sem članica Kinološkega društva reševalnih psov Celje. 
8. Nimam brata, niti sestre. Zadnja leta mi je žal, da ju nimam. Kot sestra mi je bila dolga leta oseba, ki je postala tudi moja Birmanska botra in pravijo celo, da sva si podobni. 
9. Od vseh izgub v mojem življenju, me še danes najbolj boli izguba moje Ome. Zato skoraj nikoli ne obiščem pokopališča. 
10. Bojim se globine in nisem dobra plavalka.Skoraj nikoli ne plavam.
11. Ne pijem alkohola. Pijana sem bila le 2x v življenju. Prav tako še nikoli nisem poskusila cigareta in podobnih reči.  
12.  Moja prva ljubezen je bil prijatelj iz otroških dni, s katerim sva se pri 7letih poljubljala pod stopniščem bloka.  Prava atrakcija za sosede :)
13. Čeprav sem poročena, skoraj nikoli ne nosim poročnega prstana. 
14. Vedno sem si želela tri otroke. V realnosti pa mislim, da bosta dva :)  
15. Sem zelo občutljiva oseba. Veliko stvari me prizadane in šele zadnje čase se načrtno učim dobivati "trdo kožo". 
16. Sem zelo čustvena, čeprav večino časa to vztrajno skrivam. 
17. Mogoče na prvo žogo ne delujem tako, a sem izredno organiziram človek. Vse ostalo me vrže iz tira. Le redko mi spremembe ne prestavljajo težav.
18. Ne prenesem laži in hinavščine. Čeprav to dvoje večkrat spregledam zaradi svoje naivnosti.
19. Kadar mi poči živec me ne zanima kje sem in s kom sem. To si ne jemljem ravno v čast in se trudim spremeniti.
20. Brez težav se opravičim, če ugotovim, da sem ravnala napačno. Enako pričakujem tudi od ljudi okoli sebe.
21.  Težko "spustim" svoj zid med mano in sočlovekom. Ko pa se to zgodi, sem na svoj krog ljudi izredno navezana. 
22. Lahko poznate le dve Nedi. Ena je tiha, ponavadi grdo gleda in je nezainteresirana za dogajanje. Druga pa je nasmejana, dobrovoljna in govori do onemoglosti. Odvisno od situacije in ljudi,ki me obkrožajo.
23. Večkrat si hitro ustvarim sliko o sočloveku in skoraj nikoli se ne motim. 
24. Zelo razvito imam intuicijo. To zna biti tudi naporna zadeva :) 
25.  S seboj sem zadovoljna. Če pa bi kdaj karkoli spremenila na sebi, bi to bili zobje.  
26. Težko priznam, ampak moj karakter ni ravno lahkotne narave. :) A tisto kar ljubim, ljubim z vsem srcem. 

Cuba na morju

Ta teden imam malo (pre)več časa, ker je otrok na počitnicah. Torej mojo pozornost in oskrbo potrebujejo le Xana in Cuba. Aja, pa moža ne morem čisto zanemarit, ampak njega itak večji del dneva ni :)



Pred slabima dvema tednoma smo bili na morju. Mi trije in dva psa. Cuba je itak vedno obvezna sopotnica, Nick pa si je zaželel še Taya (Yorkija). Xana že drugo leto zapored ostaja doma iz več razlogov, največji pa je njeno zdravje. Dobro se počuti v družbi moje mame in očeta,ki jo itak na polno razvajata, za sprehode in popestritev njenega dneva pa že več let ob moji odsotnosti skrbi moja prijateljica Nika. Res sem ji hvaležna, ker si vedno, ko jo potrebujem, čas razporedi tako, da kar največ časa nameni Xani.

Torej, Cuba na morju. Kako je bilo? Odlično! Sicer je bila na morju že lansko leto in že takrat je bila super pridna. Vožnja z avtomobilom, sprememba okolja ji itak ne povzroča težav. Fino je, ker vsakič boks iz avta prestavim v apartma in ima potem nek svoj kotiček. Neverjetno vzljubijo te bokse, čeprav pri Cubi je prve mesece kazalo, da ne bo nikoli prijateljica z njim.  V boks sem jo zaprla le, ko je bila sama v apartmaju, sicer je bil odprt in je imela izbiro kje se bo nahajala. Ja, kadar je sama je še vedno v boksu in glede na to,kar se je zgodilo letos januarja ji nikoli več ne bom dopustila možnosti prostega gibanja v stanovanju v času naše odsotnosti. Žal.  Sicer pa je večji del dneva preležala na terasi.

Prva dva dni je od tam cvilila, saj je imela pogled na morje in gospa bi itak vso svoje življenje preživela v vodi. V vodo sem jo puščala zvečer, ko ni bilo več toliko ljudi in, ko so bile temparature bolj znosne.  Njej je itak smisel življenja to, da s polnim šusom skače v vodo. Višina od koder se bo odrinila pa je ne zanima. Res je neustrašna in nič ne pazi nase, tako, da jo moramo res zelo paziti in določiti mejo zdrave pameti. Letos smo imeli srečo in po zaužitju slane vode ni driskala. Sicer ni imela normalnega blata, a vsaj teklo ni od nje. Itak pa imam pa zraven celo lekarno za njo in za otroka. Alen se vsako leto križa,ko nakupujem v lekarni približno tako, kot , da bomo na nekem osamljenem otoku preživeli vsaj eno leto.
V tej vasi je bilo tudi polno mačk. Od mladičkov, do odraslih, vseh barv kar si lahko zamisliš. Nekatere so se ljudi bale in se izogibale srečanjem, druge pa so bile prav pogumne. Tako je imela Cuba polno dela s temi mačkami in je ob vsakem vogalu, kjer je vsaj enkrat videla mačko stala v tisti njeni prizadeti Ptičarski pozi. 
Me pa vsako leto znova preseneča. Po eni strani je to pes, ki res ni za vsakega. Brez hvalisanja o tem, da bi bila sama nek ultra top kinolog, je dejstvo pač takšno, da njenega temparamenta povprečen ljubitelj psov ne bi obvladal. Po drugi strani pa je iti z njo na dopust tako zelo preprosto. Se mi zdi, da odkar se zna "izklopit", počasi ne vem več, da jo imamo. Ko je akcija pa je akcija na polno. In to energijo pri njej obožujem. Le v okvirje smo jo spravili :)



Hmmmm... kmalu gre verjetno na kratke počitnice k kolegici, ki se prav tako ukvarja z reševanjem (reševalni psi, da ne bo kdo mislil, da ona rešuje pse). Bomo videli kako bo preživela s tole našo kobilico. Sicer jo je ena druga kolegica že pazila dva dni, ampak takrat je bila Cuba stara nekaj mesecev. No, predvsem upam, da preživi kolegica, za psa me ne skrbi :)

Otrok in pes?- spet!

Zadnje čase je to spet hudo pereča tema. Verjetno malo zato, ker je čas dopustov (psi in otroci so zraven na morju, v hribih... ), letos je pa itak spet en tak baby boom, saj so vse ženske vsaj v moji okolici noseče ali pa imajo dojenčka (to bo še veselo).
Ravno prej sem slučajno naletela na članek Ane (Ana kuha) o tem, kako so na plaži naleteli na Italijane, ki se s svojim kužkom niso želeli umakniti, njihov otrok pa je dobil zaradi prisotnosti psa alergično reakcijo-koprivnico. Tule mi sicer nekaj ni jasno. A je bila plaža, kjer so psi prepovedani? Mogoče, pa sem zapis površno prebrala, ker so me bolj zanimali komentarji (no,to je šele nepriporočljivo brat pred spanjem)..

Priznam, kurjo polt dobim, ko slišim, da ima nekdo (največkrat otrok) alergijo na pasjo dlako. Zakaj? Zato ker je to postal nacionalen izgovor za vse tiste, ki psov ne marajo. Takim vedno z veseljem povem, da so moji psi bolj čisti in predvsem bolj vzgojeni kot vsa njihova družina. Na drugi strani pa vem, da obstajajo otroci in odrasli, ki imajo resne težave z alergijo. Resno je za mene takrat, ko stanja ni mogoče spraviti pod kontrolo v doglednem času in, ko se reakcije življenjsko ogrožajoče.  Aja...moj petletnik je letos spomladi prvič v življenju kihal, smrkal, srbele so ga oči....skratka, kazal je znake, da je na nekaj alergičen. Ugotovite, kaj so mi največkrat rekli? Seveda! Otrok je alergičen na dlako psov in čim prej jih bo treba dat od hiše! No, dejstva, da bi res lahko bil alergik na dlako ne gre zanemarjati, je pa res, da na alergije, ki ne ogrožajo življenja gledam malo drugače kot povprečen (panični) starš.  

Pa ker sem ravno spet brala o plažah, vodi, psih, otrocih....  

Spet!! Prvič! Ni mi jasno kaj točno počnejo psi na otroških igriščih?? Ljudje jih gugajo, spuščajo po toboganih...wtf???  Resno? No, takega človeka pa tudi sama z veseljem sunem v ta zadnjo in vržem s psom vred z igrišča.  Dajte no! Mučite psa, otrokom onemogočate nemoteno igro tam, kjer je prostor namenjen resnično samo njim, pa še vam se smeji pol sveta, ker pri početju izgledate skrajno neumno.

Drugič! Plaže.... tam, kjer psi niso prepovedani (je označeno s tablo) pomeni, da, če vam družba kosmatincev ne paše, bo treba drugam. Ja, vem. Nekateri so res nemogoči. Lastniki namreč.Psov nimajo pod kontrolo, moker pes se stresa in vas neprestano šprica, vašemu otroku je vzel igračko in jo po možnosti uničil, za konec pa se je moker pes obrisal še v vašo najljubšo brisačo. Ok, razumem, da niste najboljše volje. Ampak jaz vedno izhajam iz svojega stališča. Psa ne rinem v najhujšo gnečo, ne dovolim, da nadleguje druge ljudi, otroke, pse.... Pazim kje otresa svojo mokro dlako in podobne zadevščine. Torej, tam kjer ni prepovedano, moj pes hodi na plažo. Če vam to ne odgovarja in vas moti že sam pogled na psa ob morju, se pač prestavite drugam.  

Tretjič! To se pa ne tiče morja, ampak je bolj stvar vzgoje otroka. (Brala pametne komentarje pod Anino objavo). Nehajte nabijat o tem, kako je vaš otrok še majhen in pač vleče, brca, pljuva psa, vi pa nemo opazujete in se bojite kako bo pes odreagiral. V takih primerih naj vas recimo skrbi bolj to,kako bom odreagirala jaz, če vas srečam. Resno?! Med tem, ko se število vzgojenih, socializiranih psov lepo povečuje, vi niste sposobni podučiti svojega triletnika o osnovah, kako se ravna s psom, mačko...?? Pa ne mi reč, da je teorija eno... moj petletnik ni edini, ki ga poznam, ki bi vas lahko poučil o pravilnem ravnanju s psi.In, če že iz otrok pri dveh letih delate male Einsteine, potem bi morali ta del vzgoje (ja, to spada k vzgoji! Tudi, če doma nikoli ne boste imeli psa, ker pušča dlako in kaj vem kaj vse vas še ovira) opraviti z levo roko.  

Malo več strpnosti in še več socializiranih psov, staršev in otrok, pa bo tudi dopust minil brez slabe volje.  

ps. Naš dopust bo kmalu tu! Se javim kako ga bomo preživeli. Letos gresta z nami dva psa. No, eden in pol :) Aja, pa otrok gre tudi z nami :) Bog ve, koliko alergikov in paničarjev srečamo na plaži ;) 

Goneča psica v urbanem okolju?

V resnici ne vem kakšen naslov naj tam tej objavi, da bi zajela bistvo vsega kar pač danes mora iti iz mene.  Če slučajno bere blog kdo, ki me sicer ne pozna, naj navedem pred nadaljevanjem še enkrat dejstvo št. 1- že celo življenje živim v bloku. Celo v istem naselju sem že celo življenje. Št.2- že kar nekaj let vidim v pasji šoli malo morje različnih profilov ljudi. Če sem iskrena, mi je kar velik odstotek teh ljudi všeč. Z njimi rada ostanem v stiku. Kar pa ne morem trditi za ljudi, ki živijo v moji blokovski okolici. Teh simpatizerjev je vedno manj.

Resnično....

Prvič v življenju imam doma psico, ki ni sterilizirana. Logična posledica tega je, da se nekje 2x na leto goni. Ženi. Je godna za naskok... Recite temu kakorkoli pač želite.  Saj sem vam povedala, da živim v strnjenem urbanem okolju, kajne? Torej, verjetno si predstavljate idealne pogoje za pse. Živijo v stanovanjih, lastniki pa z sprehodi in drugimi aktivnostmi skrbijo za njihovo psihično in fizično zdravje. Zunaj so na povodcih ali vsaj pod kontrolo, psov brez lastnika pa praktično ni za srečat. My ass.... Mi blokovci gremo očitno v drugo smer. Psi sicer res ne bivajo na verigi in niso okrasek pred hišo, a za moje pojme se modernim blokovskim psom dela še večja škoda kot kmečkim. Dokler tega ne vidiš, ne verjameš. To so nadomestki otrok. Partnerjev. Bog ve česa vse še. Bolano.

Aja.... moja mlajša psica se trenutno goni. Že tretjič odkar je na svetu. In mogoče se ne zadnjič. Opažam, da zadnje čase je res vidno odrasla. Ni več tak klovn kot je bila, čeprav čisto dozorela še sigurno ni. Je pa pred kratkim prvič "usekala" nazaj psico, ki ji je želela dopovedat, da ona njo lahko povoha, Cuba pa njej v rit ne more rinit. Nič hudega, brez krvi, brez poškodb...Ampak pred časom bi Cuba reagirala drugače.   Cubina gonitev je trenutno v fazi, ko si ona ne želi družbe ljubimcev in je ti ne zanimajo. Doma je pridna,Pridno nosi hlačke z vložkom, ko je v boksu se očisti sama, da skoraj ne vemo kaj se dogaja. Zunaj ni sprememb v njenem vedenju. So pa spremembe v okolici. Ker ni edina v okolici, ki se v tem času ženi, se vsem ne kastriranim samcem meša od "ljubezni". Poleg njih pa se očitno kisajo možgani tudi njihovim lastnikom. Ok,vse razumem. Oziroma raje rečem, vse sem že doživela. So samci, ki pobegnejo od doma in naredijo nekaj sto kilometrov, samo, da pridejo do psice. Tudi psica zna pobegniti k samcu, ko ima "vroče dni". Mimogrede ta čas, ko psica dejansko pusti naskok so izredno kratki, če si kdo predstavlja, da nastavlja rit tri tedne. Nič od naštetega mi še ni delalo težav. Ampak!!!! Da vodijo pse na (flexi) povodcih...ok... psi vodijo njih na sprehod direkt za sledjo goneče psice. Ne samo to...Danes se mi je zgodilo dvakrat. Peljem obe psici na bližnji travnik.  Cuba na povodcu. Zraven mene je bil tudi moj otrok. Čakam, da psici opravita potrebo, ko se nam približuje ženska z Zlatim prinašalcem. Ona govori po telefonu, pes jo z vso silo vleče v nas. Primem otroka za roko, da ga pes ne zavozla s povodcem in ženski prijazno namignem, da se psica, ki je na povodcu goni. Ona se nasmehne, se opraviči in psa pusti še nekaj minut, da liže Cubo. Končno Cuba zarenči in stvar je rešena.  Par minut kasneje srečam žensko z mešancem srednje rasti. Pustimo podrobnosti,da je pes za začetek dvakrat predebel. On pelje njo na sprehod (dobesedno) in tako jo pripelje do nas. Spet prijazno namignem, da se psica goni. Pa mi za začetek pove, da škoda, da tega nisem povedala prej, bi šla po drugi poti. Hja, res škoda, da se nimam navade dreti po megafonu in seznanjati ljudi o menstruacijah. Vam mogoče na enak način sporočim tudi takrat, ko bom imela jaz menstruacijo? No, to še ni vse. Stoji zraven mene, pes voha in liže Cubo. Ženska me seznanja s tem, da pes zdaj pač mora povohati nevesto. Cuba zarenči, pes se uleže poleg nje. In tako je bilo naslednjih 45 minut. Malo se prestavimo, ona s psom za nami. Bi ji povedala par pasjih,pa je poleg mene moj otrok, ki tega ne sme slišati. Spustim Cubo, ji mečem žogo (takrat je še bolj tečna do drugih psov). Pes, pardon, bodoči mož, vleče žensko, da ji skoraj izpahne roko. Se mi zasmili, dam psico na prostor. Me vpraša, če bom tudi mlajšo psico sterilizirala, glede na to ,da imam starejšo. Odgovorim kratko in mislim, da je v veselem tonu:"Ne!". Pa me hitro seznani s tem, da v tem primeru se bosta pač ona dva sprehajala za našo ritjo dokler bo psica dišala, ker ona psa ne more spraviti stran, edino, če gremo mi domov To, da ga niti malo ni skušala potegniti stran in zvabiti, popeljati v nasprotno smer, mi ni treba posebej poudarjati, ne?! Ker že res nekaj časa hodita za našo ritjo ali pa ležita/stojita poleg nas, me model od ženske prosi, da grem v svoj blok (stali smo pa pred njim, oziroma sem se skušala premikat kolikor je to pač šlo), sicer ona ne more nikamor. Da, ko se bom jaz skrila v blok, bo njen pes malo povohal sledi od psice in potem ga bo lahko odpeljala domov!!!!Mislim....on bo njo odpeljal kamor bo želel.

Ja, ja vem... ona bi mene lahko popravljala o slovničnih napakah, obliki mojega zapisa in še čem za kar mi je ob tej priložnosti gladko vseeno. (Je profesorica Sl.jezika). Jaz pa njo ob naslednji priložnosti seznanim s tem, da ima na povodcu psa in naj se poskusi temu primerno obnašat brez, da nadleguje polovico okolice.   Aja točno, kastrirala ga ne bo, ker s tem posega v njegove naravne potrebe! Skupaj bosta naskakovala vse goneče psice v okolici! Ne, to ne moreta. Goneče psice bomo naučili opravljati potrebo na wc školjo. Verjetno bi to šlo prej kot ljudem dopovedati osnovne reči na temo psov.
...Cuba bo dišala še približno 14 dni, se že veselim srečanj z biserčki.  Vsaj blog ne bo sameval :)

Zaščita proti klopom in bolham

Sezona klopov in bolh je v polnem pogonu (kje so zdaj tisti smeškoti, ki zavijajo z očmi).

Vsa leta odkar imam Xano sem bila pristaš Scalibor ovratnice s katero sem bila res zadovoljna. Ko je prišla še Cuba je imela prvo poletje/jesen Scalibor, potem pa je lani dobivala tablete Nexgard. Xana tablet ni dobivala, ona ima ves čas Scalibor.

Nexgard pa me žal ni prepričal, Cuba je kljub vsemu imela prisesanih in napihnjenih precej klopov. Poleg tega tabletka nima najboljšega odziva uporabnikov, tako, da je enostavno ne uporabljam več pri Cubi.  Je pa tako kot pri vseh stvareh...nekomu ustreza nekaj, drugi pa ima pri tej isti stvari hude težave. Lahko zdravstvene ali pa le ni pravega učinka.

Tako ima Cuba letos ponovno Scalibor in upam, da bo obdržal svoje dobro ime kar se tiče mojih izkušenj. Zaradi treningov sva v tem letnem času veliko v gozdu.....bomo videli.


Xano pa letos špricam z eteričnim oljem+kisla voda in na ovratnici ima repelent.  Mislim, da bo ok, glede na to, da je večino časa doma. Čeprav, ja vem, golazen lahko prinese domov iz domačega travnika medtem, ko skoči samo lulat.



Poročam konec sezone o novih izkušnjah :)

Predstavitve

Predstavitve v šolah, vrtcih itd., že kakšno leto v veliki večini opravlja Cuba. Xano le redko vzamem zraven. Za njo je vse to prenaporno, če traja dlje od ene ure.

Kot kaže gre mlada "dama" dobro po stopničkah carice Xane.


Še link ene izmed predstavitev v letošnjem letu. Tukaj sva bili s kolegico Majdi v Srednji šoli, kar je bolj izjema, saj smo večkrat vabljeni v Osnovne šole in vrtce.



http://www.nt-rc.si/novi-tednik/druzenje-z-resevalnimi-psi/

Cuba in moja mama

Tale slika, ni kar ena slika.... to je slika, ki je skoraj za v okvir.

Cuba ji ponuja igračo....valda :) 

2 leti  je namreč trajalo, da je moja mama sproščeno pobožala Cubo in to tako kot se reče in ne s konicami prstov.

Mama je malo hecna kar se tiče odnosa s psi. Po eni strani jih ima resnično rada, obožuje jih. Po drugi strani pa se boji jim približati, jih pobožati....  Takšna je odkar jo je iz čistega miru ugriznil pes od znancev. In dokler sama ne naredi koraka dalje, jo nihče ne prepriča.

Če biva s psom v stanovanju od mladiča,potem ni panike. Tako je bilo s Xano in še z enim psom, ki smo ga imeli pred njo. Na tistega psa, ime mu je bilo Khan, je bila bolano navezana. Ob njegovi smrti je jokala kot dež in še vedno dobi solzne oči, ko beseda nanese nanj. Xano obožuje. To je pač tip psa, ki je njej pisan na kožo. Stabilna, ravno dovolj umirjena, ne laja, vodljiva....le puščanje dlak ji ne gre v plus, a tudi mama preživi.

Ko je večkrat letno k nam prihajal še Zar (pes od prijateljice), je vsakič znova potrebovala kakšen dan ali dva, da sta bila spet na enaki valovni in sta se cartljala. Enako je z Lexi, francosko buldoginjo od druge prijateljice.  Zelo rada je imela tudi Beaucerona Rockyja. Ne bi verjela, ko sem jo gledala kako zadržano ga je božala vsakič, ko je bil pri njej. Ko smo ga peljali uspavat, je ona potrebovala veliko več časa,da je prišla k sebi kot midva z Alenom.


Ko sem pred časom začela naglas izražati željo še po enem psu, me je nekaj časa ignorirala. Na koncu je bila prav ona tista, ki je "pristavila priskrček" k nakupu Cube.  Njen prvi komentar na njo je bil sicer, če sem domov pripeljala Jazbečarja in ne Ptičarja (zaradi dolgih ušes v primerjavi z  glavo). A kdo bi ji zameril. :)

Cuba je energična že od samega začetka. Mami je neprijetno ob takšnih psih. Zato je nikoli ni zares "pocartljala" . Jaz jo poznam že predolgo časa,da vem da nimam nič za storiti.  Ko se ona odloči narediti korak dalje,takrat jasno pove in prosi za pomoč.  Cuba je 2 leti (kolikor jo imamo pri hiši), vsaj enkrat tedensko prihajala k njej. Pa ne zato, da bi se mama navadila na njo, Zato, ker je tako naneslo, da sem imela psico zraven, ko sem šla kaj k njej in me ne obremenjuje s tem,če v stanovanje pripeljem obe psici ali pa samo eno.  Ker sta starša že starejša in imata trajne posledice od prometne nesreče, sem Cubo navadila, da se v tistem stanovanju obnaša ekstremno mirno. Takoj, ko stopi v stanovanje se uleže na eno dekico in tam počaka. Nekako se je Cuba navadila tega čudnega obnašanja mame do nje in jo je kar malo ignorirala. Mama jo je tu in tam pobožala s konicami prstov (res hecno za gledat) in to je bilo več ali manj to. Še ena ovira je nastala v njunem "odnosu". Cuba vedno laja iz boxa, ko pride kdo v naše stanovanje (moje, ne mamino). Ne morem je spustiti takoj do obiskov, ker bi jo imeli verjetno na glavi od veselja. Mama in njen podobni pa pač ne razumejo, da ne laja zato,ker bi želela koga požret. (tu bi najraje uporabila tistega, ki na fbju zavija z očmi)


AMPAK!!!

Zadnjih nekaj dni me je mama začela spraševati kako bi Cubo pripravili do tega, da jo ona malo bolj temeljito poboža. Hmmmm, Cuba je ves čas pripravljena, vprašanje je, če si pripravljena ti, sem ji odgovorila. In tako se je opogumila....

Cubi verjetno ni bilo nič jasno :) Je pa zanimivo to, kako se sama umiri ob stiku z ljudmi, ki so starejši. Pa seveda tudi ob tistih, pri katerih čuti, da jim ni popolnoma vseeno ob njeni prisotnosti.

Cuba prvič na reševalnem izpitu

Danes, 8.4.2017 sva s Cubo opravljali najin prvi reševalni izpit IRP-R1 (iskanje pogrešanih v ruševini).

foto: Ana M.

Izpit sva opravljani na domačem terenu, organizatorji smo bili Celjani, zato si ne bomo metali peska v oči, da nekaj olajševalnih okoliščin za nas domačine ni bilo. Čeprav.... za napake, ki jih je naredila Cuba je skoraj vseeno kje bi delali. :) Detajle bom napisala za tiste, ki veste o čem se gre in se vam ljubi tole prebirati, za vse ostale pa.... Če povzamem vse skupaj sem ponosna na njo. Psica je mlada, neizkušena in roko na srce-treningov je (pre)malo.  Nikakor najino delo še ni doseglo tistega "vrha", ki ga želim pokazati čez čas. Sem pa vesela, da je Cuba kljub vsem pritiskom, v vsaki situaciji žarela z visoko mahajočim repom in, da tako zelo uživa v delu.

Kot sem rekla, najino delo bo potrebno "uokviriti". To pride s časom, z delom, z izkušnjami.... Če jo primerjam s Xano, ko je bila njene starosti, je bila Xanina poslušnost na precej višjem nivoju, medtem, ko ji iskanje v ruševini ni bil takšen žur kot je Cubi in je posledično težje premagovala situacije.  No, ne v eno in ne v drugo pa ne vlagam niti približno toliko dela kot nekateri kinološki kolegi, ki trenirajo vsak dan (tudi večkrat dnevno)- njihovi rezultati pa niso toliko boljši od mojih, kot predpostavljaš.

Kar se tiče današnjega dne...  Najprej jo je na jutranjem sprehodu spet "napadla" trava na katero je očitno alergična in spet ji je "zacvetel" gobec. Na srečo je šlo nazaj samo od sebe in na samo delo ni imelo nobenega vpliva.

Iskanje je izvedla boljše kot sem pričakovala. V zadnjem času so se pojavile težavice pri iskanju v temi (nima strahu, smo pa pridelali napačen vzorec in je lajala že 5 metrov pred markerjem) in v nekaj tednih smo tole reč očitno uspeli ukrotiti. (Hvala Tamara!!!) Nekih situacij, ki se tičejo iskanja nisem niti še dobro trenirala, zato nisem pričakovala bleščečega rezultata in odkritja tople vode. Pa je presenetila in z razliko od mene iskanje opravila suvereno in brez živčnosti :)  182/200 točk je bil super izkupiček za najino prvo resnejšo preizkušnjo.

foto. Zoran J. 

Če sem pri Xani vedno trepetala kako bo šlo na iskanju, me je pri Cubi bolj skrbel drugi del izpita. Torej poligon. Ammmm, a lahko za poslušnost uporabim mojo zlato Xano?!?!?! Ker  Cuba... tu je trenutno ena hecna faza. Njeno energijo, ki jo želim obdržati še nisem popolnoma povezala z natačnostjo :)  Vse vaje še niso dodelane, ampak v grobem gledano plujeva v želeno smer. Ja, želim si, da tudi na poligonu kaževa neko delo na nivoju, ker vem, da sem tega kot vodnica zmožna in, da je pes zmožen verjetno še več, kot si trenutno predstavljam.

No, tudi danes ni bilo slabo. Dobili bi 94/100 točk ČE se psica po 4  ali 5 vaji para, ki je delal z nama, ne bi odplazila za khmmmm....nekaj metrov :) Ni se vstala, dobesedno plazila se je proti sredini poligona in pridobila novo ime - Plazilec :) Občinstvo, ki je ob strani poligona spremljajo izpit je nasmejala do solz. Ampak!!!  Ponosna sem na to, da sva kljub temu, da nama je gospod sodnik za odlaganje podelil reci piši popolno nulo, ostalo oddelali tako dobro, da sva bili še vedno pozitivni. Odbil je vseh 20 točk in tako, sva pristali na 74 točkah. Hja, tako malo točk še nisem dobila na poslušnosti :) Po drugi strani pa...ob Labradorcu se očitno nisem naučila, da se odlaganje trenira (ker to ni bilo potrebno), me je pa to naučil Ptičar.

Nad poslušnostjo sicer nikakor nisem razočarana, tiste "felerje", ki jih je imela vem od kod izvirajo in jih ne bo težko odpraviti. Norka Ptičarska je bila tako naspidirana, da se je celotno prosto vodljivost tako naslanjala name, da sem komaj hodila.Saj se tudi sicer naslanja, kar ni ok, ampak tole danes je bilo pa adijo pamet! Pri "sestavljeni vaji" se je ulegla pred mojim poveljem. Pri odpoklicih ni šla lepo v osnovni položaj. Ampak za vse to vem, kje tiči "zajec" oz. kaj sem zadnje čase delala narobe (vzporedno s tem pa reševala ene druge težavice).   Z odlaganjem pa si bova pogledala globoko v oči in naslednjič ne bo dileme o tem ali je sodnik po krivem odbil vseh 20 točk ali ne (pravilnik si pač vsak razlaga malo po svoje). Jaz vsekakor spoštujem njegovo odločitev in nobenega namena nisem imela rinit v kakšne hude debate o tem ali je naredil prav ali ne. Bom prilepila video poslušnosti na FB.Odlaganje pa žal ni posneto :) Pes ima željo (še preveč) in obožujem njeno energijo. (ki pa jo bomo vseeno dali v en tak lep okvir).

Iskrena velik hvala vsem mojim društvenim kolegom, ki se trudite, mi pomagate, me včasih "brcnete v ta zadnjo", da se kam prestavim in stojite ob strani! Hvala mojemu Alenu, ki je tokrat res precej truda vložil v naju obe! Hvala vsem, ki ste danes dali vse od sebe in nam izpitnikom naredili odličen dan. Ob vaši energiji me je hitro minila vsa živčnost, ki se je vlekla več dni pred današnjim dnem :)

Zanimivo vprašanje o "družinsko pasjih" odnosih :)

Nisem niti razmišljala o smeri, da toliko ljudi tu in tam prebere moj blog. Hvala. :) In pred kratkim dobim zanimivo vprašanje (zdaj že drugo v kratkem času). Tole je bilo od osebe, ki me pozna le na videz. No, tisti, ki me poznajo, me kaj takega niti ne bi vprašali :) ----   "Kako na tvoj hobi in način življenja s psi gledajo sorodniki? Kakšen imaš odnos z družino po moževi strani?"



Kako na moje pse in delo z njimi gledajo sorodniki? Nimam pojma :) Po moji strani neke obilne "žlahte" niti nimam. Tete, strici, sestrične, botre....nismo v tako pogostih stikih, da bi prišli do takšnih tem. Celo moja mama in oče po mojem nimata točne ideje kaj počem že več kot 10let, ko rečem, da grem na trening s svojim psom in, ko rečem, da imam pasji tečaj. Jasno je le to, da rabim varstvo za otroka, kar pa hvala bogu nikoli ni problem.

Če me kdo ne vpraša direktno, se ne rada spuščam v to temo z ljudmi, ki "se ne gredo istega načina življenja".

Alen ima dosti večjo "žlahto". In mislim, da v resnici tudi oni nimajo pojma kaj počnem. Predvidevajo pa, da nekaj blazno čudnega :) Hec, bi bilo zanimivo slišati kako sploh vidijo vse to. So pa tudi tam različno naklonjeni psom. O mojih psih sicer nihče ne debatira. Vsaj pred menoj ne. :) Včasih sem se bolj obremenjevala s takšnimi stvarmi.No, ne bomo si lagali, da pa se me še vedno veliko (preveč) reči dotakne.Grrrrrr.
 Glede mojih psic pa res ne delam panike. Obiskov nimamo tedensko, sploh takšnih ne, kjer bi bilo polno stanovanje ljudi. Če praznujemo na primer rojstni dan, psici itak umaknem. Pa ne zato, ker ju kdo ne bi maral. Bolj zato, ker je polno otrok, hrane, ljudi in nimam ne volje in ne časa nadzorovati situacije. V konfliktu s psicama pa nima smisla biti in to celo nekaj ur. Ju pustim, da pozdravita, lahko ju pobožajo, preostali čas pa imata svoj mir in tudi ljudje v miru jedo, pijejo, govorijo. Ne gledam na to v smislu "pes leži celo življenje na primer na kavču... tudi, ko so obiski bo ležal tam". Ok, vse lepo in prav, ampak obiskov res nimam navade posedat na tla ali v pasjo posteljo :)

Zanimivo je recimo to, da se moja mami, v resnici precej boji psov. Jih ima rada,ampak res ima nek čuden strah. Cubo  recimo, še vedno poboža z "dvema prstoma". Jo pa rada opazuje in ji da kakšen priboljšek. S Xano nima težav, a z njo je živela precej let. Tudi tašča se zna ustrašit kakšne pasje reakcije, čeprav je dosti manj obremenjena od moje mame. Njo recimo prestraši lajež psa v stanovanju. Kar Cuba z veseljem izkoristi :)   Alenovemu bratu, pa bi v kakšni krizi upala za kratek čas pustiti tudi Cubo v varstvu. Xano itak, njo zaupam vsakomur,brez strahu. In vem, da bi jo vsak popazil, če bi to bilo potrebno. Načeloma je praksa varstva takšna, da Xano pazita moja mami in oči. S sprehodi pa jima pomaga kakšna moja prijateljica. Cuba je bila le enkrat dva dni v varstvu pri prijateljici. In načeloma imam dve, tri osebe za katere vem, da bi jo čuvali in "obvladali".

Nikomur ne vsiljujem svojih psov. Ne slišim pa rada (kar na srečo iz strani družine niti ne poslušam), da posplošujejo stare,neresnične mite o psih in njihovi vzgoji, vedenju.  Če pa kdo ne pride na obisk na ta račun pa...tudi prav :)

Zakaj je moj blog le pasji?

Te dni sem dobila zanimivo vprašanje.

 Nekdo me je vprašal, zakaj pišem le blog, ki se navezuje na moje pse? Zakaj ne pišem recimo bloga o življenju svojega otroka ali pa celotne naše družine?

No, kot ste verjetno opazili sem zadnje čase tako lena, da niti pasjega bloga skoraj ne pišem več. 

Se pravi bi bil moj odgovor na vprašanje, da sem prelena za kaj resnejšega od tega kar počem. 

Poleg tega je bil blog v osnovi Xanin. Namenjen ni bil širši publiki, bolj sem ga jemala kot moj osebni dnevnik, kamor sem si zapisovala stvari, ki jih bom z veseljem prebirala za nazaj tudi takrat, ko Xane ne bo več. 

Ker se je pred dvema letoma naši družini pridružila še Cuba, smo ji dovolili, da postane "solastnica" Xanine strani. No, tale stran je še vedno v osnovi namenjena meni oziroma nekemu ožjemu krogu ljudi, ki me poznajo, ki poznajo moje pse in jih zanima kaj počnemo.  Nimam ravno tematike za širši krog ljudi :) Pa tudi nek grozno dober pisec nisem. 

Da bi pisala blog o mojem otroku, kot to počne že sigurno vsaj polovica Slovenije, me trenutno ne mika. Čeprav bi verjetno imela veliko materiala, da vas vsak dan nasmejim s kakšno Nickovo ugotovitvijo, v tem trenutku nisem pripravljena skoraj vso naše življenje deliti z ljudmi, ki me ne poznajo. Verjetno tudi zato ne, ker sem občutljiva in me hitro prizadenejo laži o meni in o mojih bližnjih. Ne da se mi. Zdi se mi, da že tako čisto preveč dovolim, da me kaj hitro vrže iz tira in takšno "razdajanje" bi mi požrlo celo goro živcev in energije. Mislim, da je dovolj že to, da živim v blokovskem naselju, kjer vedo določeni sosedje o meni več kot vem jaz. Saj si sposodim pasji blog in nekajkrat letno napišem kakšno ne pasjo temo. Nikakor pa ne pišem o tem tolikokrat, da bi se šla zaresnega pisca in bi odprla nov, čisto pravi blog.  

V bistvu mi gredo vse te mamice, katere vsak teden vsaj tri odprejo svoj blog že malce na živce. No, ali pa ne na živce. Le smešno se mi zdi. Itak ne spremljam niti ne dohajam vseh.

 Zelo pri srcu mi je že nekaj časa Urška Pavčnik - Ooopsi.si . In zadnje čase rada berem tudi Jureta Marolta. 

Urška mi je blizu, res jo rada spremljam. Obožujem ta njen pogum,njeno energijo. Da iz bloga nastane portal, ženska pa si ob majhnem otroku upa pustiti še redno službo zato, da bo živela svoje sanje....kapo dol. Čeprav mi včasih dvigne pritisk njeno in partnerjevo narečje :) Vem, da pisati o svojem doživetju, o svojem življenju v pravilni slovenščini ni lahko. Saj tudi moje objave niso slovnično pravilne, ampak to vedno znova priznam in se oproščam mojim učiteljicam in profesoricam Slovenskega jezika :)  Objave pišem tako kot mi tečejo misli, ob tem pa res nimam časa razmišljati še o čem drugem. :) Sem pa še vedno iz Celja in ne iz Cjela :) 

Jureta rada berem, ker je zanimivo brati moško plat pogleda na življenje. Otrok, žena, vsakodnevne radosti in tegobe.Pa še psa ima tako, da ima dodatno plus točko pri meni :)   

Kako točno bi izgledal moj blog o celotnem družinskem dogajanju nimam pojma.

Mogoče ne ravno zanimivo glede na to, da nisem ravno neka "sladka damica", ki bi svojega moža klicala s tisoč ljubkovalnimi vzdevki. Pred drugimi, v javnosti pa igrala, da sva popoln par, kjer nikoli ne zavre kri. Ravno obratno...včasih sem še preveč direktna in osladnost res ni zame. V teh letih je že ogromnokrat pokalo po šivih od najinega ega in nikakor se mi ne da slepiti javnosti, da sva popoln par in oh in sploh in bla bla bla. . Je pa res, da tihe minute lahko postanejo tihe ure, nikoli pa ne tihi dnevi. In, da se v vsem kaosu nikoli ne pozabiva imeti rada...(za enkrat) :) Na, pa premorem nekaj osladnosti :)  In za enkrat nama uspeva kljub dvema težkima karakterjema.  Čeprav bi mu vsaj nekajkrat letno z lahkoto zavila vrat. In verjamem, da tudi on meni.  :)
No, evo! Mogoče imam temo za koga o tem, kako preživeti nepopolne dni s partnerjem :) Da ne boste vse samo pisale o tem, kako vaši malčki preživijo ponedeljke, torke, srede, četrtke, petke, sobote...pa spet... Jaz pa se vam mogoče enkrat pridružim.Ali pa tudi ne. 

Pasji kokos

Foto: Naravno zdrav pes

"PASJI KOKOS (hladno stiskano deviško kokosovo olje s spirulino iz ekološke pridelave)je za pse izjemno koristna dopolnilna prehrana, uporablja pa se lahko tudi kot učinkovito negovalno mazilo. "  (Naravno zdrav pes) 

Tole idejo sem seveda že v startu močno podpirala in stiskala pesti, da se vse izteče po planih, saj je imela  pri "rojstvu izdelka" prste vmes moja prijateljica.  

Pred kratkim smo domov dobili tudi izdelek, da še pasji punci poskusita in podata oceno :)  Že ko sem odprla "kozarec" mi je tako dišalo, da bi najraje vzela žlico in pojedla kar sama :) Nič skrbeti, sem se uspela zadržati in dišečo reč ponudila Cubi in Xani. Obe sta bili zelo navdušeni in vsakič komaj čakata, da jima ga ponudim. Ker gre za prehransko dopolnilo bom pridno poročala o morebitnih blagodejnih učinkih. Pri Cubi je ravno v tem kratkem času, odkar dobiva kokos izginil prhljaj. Čakam, če bi uspel še omiliti Xanin zadah iz gobca :)  

Definitivno super zadeva! Le privoščite jo vašemu pasjemu prijatelju! 

Pssssst, če boste dovolj hitri, vam Cuba in Xana mogoče pomagata dobiti vzorček. :)  

foto:Naravno zdrav pes

Da ne boste predolgo brskali po internetu in iskali informacije o slastni zadevi, pa vam kar sem kopiram pomembne informacije (kopirano iz strani Naravno zdrav pes): 

Sestavini: hladno stiskano kokosovo olje (deviško) in spirulina, oboje iz ekološke pridelave. S posebnim postopkom ohrani mazilno stanje in v optimalnem razmerju za pasji organizem.

Analistka sestava: beljakovine 0,66 %, surove vlaknine 0,01 %, maščobe 99,06 %, surov pepel 0,07 %.

Prednosti:
Kot prehransko dopolnilo:

• Je naravni antiokdsidant, vpliva na zdravo stanje kože (učinkovito uravnava izločanje žlez lojnic in čisti kožo), hitro celi rane, pomirja srbečico in odpravlja prhljaj.
• Vsebnost omega3 in omega6 maščobnih kislin vpliva na sijočo dlako.
• Visok delež lavrinske kisline daje izjemen protibakterijski in protiglivični učinek, zaradi česar je učinkovit proti notranjim in zunanjim parazitom.
• Krepi imunski sistem.
• Odpravlja neprijeten zadah.

Lahko se uporabi tudi kot zaščitno mazilo:

• Ščiti blazinice pred mrazom, soljo (se hitro vpije in ne pušča madežev).
• Pospeši celjenje kožnih ran, deluje antibakterijsko.
• Za učinkovito čiščenje zob.
• Pomirja razdraženo kožo in srbečico.
• Odganja klope, bolhe in mrčes.

Nadaljevanje Cubinega norega podviga

Evo, imam vsaj material za pisanje bloga. Sicer zadnje čase več ali manj miruje.  :) 

Skratka...
 Kar je bilo v nedeljo in v ponedeljek še smešno, mi včeraj ni bilo več do smeha. Čeprav imam pse doma od svojega šestega leta starosti in čeprav se že nekaj let aktivno ukvarjam z njimi, me pri mojih psih rada zagrabi panika, ko gre za njihovo zdravje-priznam. Sicer ne več tako kot pred leti, ko sem res paniko zganjala za prazen nič, pa vendar...   Če vprašate Alena sem, kar se tiče otroškega in pasjega zdravja nekje vmes med paničarjem in človekom, ki razsodno oceni stanje. 
Tole trenutno stanje je zelo nehvaležno tudi zato, ker sem sama s psi in otrokom. Seveda sem o stanju doma takoj obvestila mojega Alena. In v isti sekundi, ko sem to storila mi je bilo žal. Pametni moški!!  "Sem ti rekel, da ji ne zaupaj! Sem vedel, da se bo to zgodilo!" itd. itd. itd.   Hvala lepa, ampak včeraj zvečer res nisem potrebovala takšnih besed. Moški! Po koncu dneva, ko je Nick odšel na  "počitnice" k tašči (kot bi vedela, da se doma nekaj kuha, ga je vzela za nekaj dni), so mi popustili vsi živci.  Sesedla sem se na tla in jokala kot bi nekdo umrl. Hudiča, če pa je vedno neko sranje takrat, ko sem sama za vse!  

Po posvetu sem se odločila, da danes dopoldan peljem Cubo ponovno na pregled in jo slikamo.  
Psica je poleg vsega iztrebila vrečko za pobiranje pasjih drekcev! Zvečer pa z slino izbruhala neko reč, ki je bila sumljivo podobna trakulji (na srečo ni). Skoraj bi me kap!  Sicer so njeni iztrebki normalne oblike, barve..tu je vse ok. Nikjer ni videti nobene krvi, apetit ima, čeprav se opazi, da ji je slabo. Obnaša se hmmm...mogoče je bila včeraj  maaaaalooo bolj umirjena. Ampak tisti, ki je ne poznajo dobro bi rekli, da je normalna. Nič pretresljivega torej.  Torej obisk veterinarja.... 


Po dogovoru, da psica spije kontrast in jo potem večkrat zaporedoma slikajo, me je bilo strah najbolj nečesa kar pri Xani ne bi niti sekundo dvomila.  Kako bo ta pes mirno ležal na bogu tistih nekaj sekund, da jo uspejo slikat? Ne, ne, ne počuti se niti približno dovolj slabo, da bi bila mirna. Pa me je tokrat pozitivno presenetila. Ko so mi nadeli tisto zaščito pred sevanjem, da sem jo lahko pomagala držati, smo jo polegli na bog in brez težav se je umirila ter počakala, da jo poslikajo.  Tudi kontrast je brez težav spravila vase, nobene panike in nobenega kompliciranja.  Res pridna!  

Priprave na to, da jo poležemo na bok in slikamo. Ravno tu ji je postalo spet slabo. 

Slike niso pokazale ničesar. Nič ni videti v požiralniku, v želodcu, skratka vse zgleda ok. Dobra novica! Upam, da tako ostane. Še vedno namreč nismo popolnoma izključili, da bi se še kje kaj skrivalo, vendar za to obstaja majhna možnost. Kot kaže si je pridelala zelo močne težave z želodcem in požiralnikom.  Ker je v teh dneh uspela požret še nekaj snega, ni rečeno, da ji tudi ta ni pripomogel k dodatnim težavam.  No, če si toliko nor, da požreš vrečko za iztrebke, potem res ni čudno, da si pridelaš slabost in težave.!?!? 

Do nadaljnjega je na opazovanju. Dobila je še nekaj zdravil in dieto.Upamo, da se stanje v nekaj dneh izboljša in je ne bo treba odpirati in gledati kaj vse se še skriva v njej.  



Res res res iz srca pa sem hvaležna vsem, ki mi v teh dneh stojite ob strani in ste mi nesebično ponudili pomoč- s prevozom, s pogovorom, z nasveti, celo finančno, če bi to bilo potrebno. Predvsem hvala, ker razumete koliko mi ta moj nori pes pomeni in ker razumete, da mi v dani situaciji ni ravno enostavno (ampak sej ženske zmoremo marsikaj, kajne?).  Pravijo, da prave ljudi spoznaš ob neprijetnih dogodkih.  Priznam, nisem si mislila,da imam toliko super ljudi ob sebi. Hvala! 

Hvala tudi vsem, ki se vsak dan spomnite in me vprašate kako sem, kako je pes in mi pošiljate dobre misli.
 Hvala pa tudi vsem tistim, za katere sem več let mislila, da so mi blizu, pa so se izkazali, da so dlje od marsikoga.  

Zdaj pa..držite pesti, da se stanje umiri in, da se vrne prava, zdrava in totalno "odštekana" Cuba! 

Včasih bi ju z veseljem zadavila

Ja, obe- Xano in Cubo.

Xana ima eno (in edino) grdo navado že nekaj let. Točno od dneva, ko je k hiši prišel otrok.

Vsaj enkrat mesečno se zgodi, da kadar ostane sama doma razmeče del stanovanja. Če je na mizi v dnevni sobi (kjer se večino časa zadržuje) hrana, jo seveda požre. Pa smo začeli hrano umikati in mislili, da smo s tem rešili problem. In ga nismo. Razmeče vse kar ji pride pod gobec. Papir, robčke, igrače,... Na srečo nikoli ne uniči pohištva in nikoli ne požre (razen hrane) tistega, kar razmeče ali v najslabšem primeru razgrize na koščke.


Cuba je čas, ko ni bilo nikogar, do sedaj preživljala v stanovanjskem boksu. Zadnjih 14dni sem jo pustila zraven Xane misleč, da je odrasla in ji bedarije v smislu uničevanja ne bodo šle več po glavi.

Ah, kako sem se motila. V soboto sta ostali sami. Zraven njiju je ostala še prijateljičina psica, ki je bila tisti dan v varstvu. Same so bile uro in pol. Res nič več.  Ko smo prišli domov je Nick začel kričati, da je vsa dnevna soba razmetana. Priznam, da dokler nisem videla, si nisem predstavljala, da je tako hudo.

Še najhuje od vsega je to, da sta imeli na dosegu tudi hrano, pa se je nobena ni dotaknila. Razmetali sta papirje, raztrgali mojo odločbo, lotili sta se tudi paketa žepnih robcev. Xana je vse stvari le razmetavala oziroma v najslabšem primeru je kakšno reč raztrgala na prafaktorje. Cuba....ona je pa poseben primer zmešanega psa. Ona je očitno požrla cel paket žepnih robcev z ovojem (vrečko, v kateri so robci shranjeni) vred. Mogoče je požrla še kaj. Nickovih igrač ne pogrešamo za enkrat, kakšne plastike,stekla in podobno ni uničila. Vsaj opazili nismo. Za robce in njihovo vrečico sem sigurna, saj je v treh dneh že nekajkrat izbruhala kakšen delček. Na veliko potrebo hodi normalno, le da tudi tam vidim kakšen košček robca, vrečke... Apetit ima normalen, nora je tako kot vedno. Je pa res, da ji je noro slabo. Enako slabo ji je bilo poleti, ko je zunaj požrla neznano kaj in pridelala grozne želodčne težave in drisko. Driske tokrat na srečo ni. Bruha ne na veliko, v bistvu bruha le takrat, ko izloči kar je požrla. K lažjemu izločanju čudnih reči, ji vsekakor pomagajo otrobi indijskega trpotca. Jaz temu pravim čudežni prah in je nujna reč v naši hiši. Hvala Majdi! Do sedaj nas je vedno rešil in tudi tokrat upam, da ne bo treba na operacijsko mizo.

Pridelala si je dietno hrano, tablete za želodec in opazovanje (beri moje teženje). Še čisto malo in dobi nagobčnik! In seveda je spet v boksu med našo odsotnostjo!Če bo imela srečo bo lahko prosto zunaj, ko bo stara kakšnih 15 let :) Čeprav vem, da ji pri bedarijah veliko pomaga Xana.

Za vse tiste, ki imate razne Prinašalce in mislite kakšne požrešne stroje imate pa.... večina izmed njih je amaterjev proti našemu noremu ptiču.  In potem me naj še kdo kdaj vpraša, kako lahko svojemu psu rečem, da je (milo rečeno)  nor!?! Ali pa me zaradi tega celo blokira na FB hahaha- ja, tudi to sem že doživela. JA! NORA JE! In večino časa jo prav takšno obožujem. Razen v primerih kot je tale...bi jo najraje zadavila :)