Ko potegnem črto

Leto se bliža koncu in ko pomislim kakšno je bilo...ugotovim, da prav pozitivno v resnici žal ni bilo.  

Poletja praktično ni bilo. Preveč sivine, dežja, pravega sonca pa od nikoder. Se mi zdi, da vse to vpliva tudi na vse nas.  

Hvaležna sem edino za zdravje vseh mojih domačih in bližnjih.  

Sicer pa sem se v letošnjem letu srečala z vsem po malem. Vzponi, padci, lotevala se me je pozitivna energija, ki jo je od časa do časa seveda presekal pesimizem.

 Še najbolj me je prizadela nenadna smrt nekoga, ki mi je v pasjem svetu veliko pomenil. Ravno sedaj, ko smo v manjši dilemi za prihodnost kar se tiče novega pasjega člana, se vsak dan spomnim nanj in na to, kako hitro bi našel rešitev in jo podkrepil s pravimi argumenti. Ko sem že ravno pri pasjem svetu...letos sva s Xano oddelali nekaj super RO tekem. Res jih je bilo bistveno premalo. Bova v prihodnje bolj pridni :) Xana je sicer v začetku leta preživela manjši panični napad lastnice, katera jo je poslala na pregled srca. K sreči je vse ok. Le v zadnjem mesecu sem opazila dve novi bulici,ki gresta te dni na pregled. Upam, da gre spet za maščobno tvorbo.  PS. Ja ja vem, reševanje je postavljeno v kot in loteva se ga prah. Tudi to pride spet na vrsto ob svojem času. 

Nicka smo letos prvič vpisali v vrtec. A veselje ni trajalo dolgo, saj smo ga kmalu izpisali za še eno leto in tako, frajer uživa še eno leto doma in pri babici. 

Sicer pa se nam ni dogajalo nič nevsakdanjega. Za prihodnje leto si želim zdravja za vse nas. To je res edino kar šteje, pa naj se sliši še tako "zlajnano." 

Za naslednji dve leti imam malo več načrtov, a je v veliki meri odvisno od finančnega stanja :) Upam, da se kmalu poveča naša družinica, o ostalem pa vas obvestim pravi čas.  

Nekaj malega starega leta je še ostalo. Naj vam mine mirno in v prijetnem vzdušju.  

Voščim vam pa čez kakšen dan :) 

Sladka izbira za prihodnost

Par dni nazaj, sem na Facebooku objavila, da se "zarečenega kruha največ poje". In nisem morala verjeti, kakšen odziv sem dobila! Več kot 20x enako vprašanje: "A si noseča?"

No, naj vas olajšam radovednosti. NE, nisem noseča (vsaj za 1x ne, hihi). Pred drugo nosečnostjo planiramo nekaj drugega. Novega člana,ja! Ampak bolj kosmatega in lajajočega. Ne v prav kratkem času, a v roku leta ali leta in pol pa sigurno.  Vmes se mi morajo poklopiti še nekatere stvari, urediti moramo še nekaj "življenjskih zadev"...potem pa se mladičji žur lahko začne.

Xana je stara 8let in mislim, da bo v roku leta in pol pravi čas, da si omislimo mladička.
Seveda je tokrat največja dilema pri izbiri pasme. Tu imam sicer glavno besedo jaz, ker bom le jaz tista, ki bo s psom delala in prevzela glavni del oskrbe. Že lep čas sem zaljubljena v Ptičarje (NKP). Le to, da so lovska pasma me malo pušča v dvomih. Seveda, obožujem Labradorje. Je pa problem to, da je Xana pač toliko izvenserijska,da ne vem, če bi še kdo "obul njene čevlje". Potem so mi primerni za v naš dom, tudi Gladkodlaki prinašalci. A, ko pomislim na tiste, ki jih poznam... no, so skoraj idealni :) Na koncu pa že moja stara strast- Border. A le tak, kot jih poznam verjetno 5 vsega skupaj. Nekako po eni strani še najmanj paše v kontekst tega, kar želim od psa, po drugi strani pa bi lahko bil idealen. Tudi velikost je idealna :)

Ker nisem več sama (kot sem bila takrat, ko je bila Xana mladič), veliko dam na to, da so v osnovi stabilni, primerni za bivanje z otrokom (v stanovanju) in primerni za delo. Mah, primerni so v mojem izboru vsi :)

Bolj pri srcu so mi psice, a kakšen dober samec seveda prav tako pride v poštev..

Res imam dovolj časa, zato izbiram vse pluse in minuse naštetih pasem, kontaktiram vzreditelje, lastnike. Nekaj kinološke kilometrine že vseeno imam, a sedaj, ko je čas,da izberem nekaj, kar bo na nek način "nasledilo"  Xano, je naloga peklensko težka.

Evo, tole je moja sladka izbira v naslednjih mesecih. Glasovanja seveda ne bom odpirala, ker ne izbiram med dvema znamkama telefona. Če pa ima kdo kakšna priporočila, nasvete, sploh tisti, ki me poznate in veste, kaj želim od psa, pa le z besedo na dan  :)

25.11.- 8let

Malo pozno, (a pravijo, da bolje kot nikoli) objavljam še novičko, da je moja blonda praznovala že 8let življenja.

Moje življenje z njo je vsekakor popolno. Želim si, da bi še dolgo ostala zdrava in v kondiciji. Da bi ji iz oči še dolgo sijala ta njena neverjetna energija.

Če bo vse po sreči v kratkem pričakujemo novosti v naši družini. A dokler je nekaj stvari še malce v "zraku", vas prepuščamo vaši radovednosti in domišljiji :)





                         :::... ::"The more you praise and celebrate your life, the more there is in                                                              life to celebrate.":: ...::.

                                  VSE NAJBOLJŠE, moja odštekana baba!

Predstavitve reševalnih psov na šolah in vrtcih

Mesec oktober je vsako leto, za nas, ki sodelujemo na raznih predstavitvah vedno pester. Recimo samo v tem tednu, smo v našem društvu opravili 5 predstavitev.

V soboto smo še  imeli predstavitev društva tudi v Planetu Tuš, kjer je bilo prav fino.  Predstavila smo se vsa celjska Kinološka društva (imamo kar tri v našem mestu). Tam pa smo bili praktično cel dan. Res vedno znova sem ponosna na naše pse, kako z lahkoto se "vživijo" v vsako situacijo. Poslušnost, oblajanje in trikce delajo z največjo vnemo kjerkoli. Naj bo to v vrtcu pred množico otrok, ali pa sredi nakupovalnega centra. Ko že ravno pišem o tej sobotni prestavitvi, moram resnično pohvaliti ŠKD Celeio. Društvo, ki ga kdo vidi kot konkurenco, meni pa so člani društva zelo pri srcu in odkar ni več Marcela, sem vesela, da nadaljujejo zgodbo. Res pozitivno presenečena oz. zelo navdušena pa sem bila, prav v soboto, ko so imeli sočasno z nami predstavitev svojega društva. Nikjer ni opaziti nobene naelektrenosti, na koncu, ko so odhajali domov,  so prišli prijateljsko do nas, segli v roke in se poslovili. Mah, ne vem, meni takšne stvari veliko pomenijo. Pokažejo kako plemenito je lahko človekovo srce. In Marcel vem, da je za seboj pustil dobre ljudi, s katerimi se z veseljem podružim ob vsaki priložnosti.   Druži nas ljubezen do psov, kar pa je v našem "poslu" edino pravilno.


Prav danes pa sem se zamislila, da pravzaprav že polnih osem let s Xano obiskujeva otroke v vrtcih in šolah. Začeli pa sva ravno tam, kjer sva bili danes. V vrtcu Šmarje pri Jelšah. Takrat sva bili z našo članico Majdo in njeno žal že pokojno Labradorko Zojo glavni "predavateljici" vrsto let. In mislim, da sem se ravno od Majde nalezla tega veselja do predstavitev. Xana je začela kot mladič (stara je bila 10mesecev). Od takrat do danes sva izpustili ravno toliko predstavitev, da jih lahko preštejem na prste ene roke.

Xana v Šmarju pri Jelšah, leta 2008 

Fino je ker je Xana res pes, ki uživa ob čohanju, obožuje otroke. Velikokrat smo na teh predstavitvah skupaj s policisti, vojaki, gasilci, jamarji, reševalci itd. Spoznaš veliko ljudi, izmenjaš nekaj besed in mislim, da sva midve v našem društvi še pravi "profesorici" na tem področju :) No, ker že toliko let govorimo približno enake stavke sem danes pri uvodu povedala, da sem jaz Eva in zraven mene je prijateljica Neda. V svoj zagovor povem to, da sem trenutno bolna, gromozansko prehlajena, brez glasu in očitno mi niti osnovne zadeve niso šle od rok : )


Danes sva z Evo in najinimi tremi psi, predstavile naše delovanje 800 otrokom. Približno od 10 do 20 jih hodi v skupinah do nas in par minutk (glede na to, da so to še precej mali otroci) se zadržijo pri psih. Za pse je to precej naporna zadeva. Na srečo svoje pse dobro poznamo in, če ima kdaj kateri dovolj že pred koncem, ga umaknemo. Da jih utrudi pa pove dejstvo, da je Xana prespala celo popoldne, zvečer pa je na sprehodu komaj čakala, da greva domov :)   Danes je prav njo doletel še poseben dogodek. Ugriznil jo je namreč otrok (po moji oceni star med 4 in 5let). Ja, prav ste prebrali. Ugriznil je otrok njo in ne ona otroka. Pravzaprav me to ne preseneča preveč, saj ravno ob teh dejavnostih spoznam, kako različni smo si ljudje in na kako različne načine otrokom privzgojimo tudi to,neko ljubezen do živali, nek odnos  do drugih bitij. V enem dnevu srečam prav vse "tipe" otrok. Od tistih, ki imajo psa doma, je njihov ljubljenček, do tistih, ki sicer imajo psa, vendar je to neke vrste statusni simbol...pa tisti,ki se psov bojijo-nekateri žal iz lastnih izkušenj, precej pa je takšnih, ki imajo strah privzgojen. Najdejo se tudi otroci, katerim starši privzgojijo, da je pes smrdeče bitje, da so garjasti, bolhasti, skratka lahko se od njih nalezete 100 bolezni. Očitno obstajajo tudi takšni otroci, ki grizejo pse. Boga Xana, še dobro, da je tako potrpežjiva punca. Razlika se ne opazi samo pri otrocih. Tudi pri vzgojiteljicah. Ene se bojijo, drugim že mimika obraza pove,da se jim pes dobesedno gabi in mi smo čudaki, ki predavamo o nemogočih rečeh, tretje pa z veseljem pristopijo do nas, pobožajo pse, povedo, da imajo tudi same kakšnega doma in velikokrat vprašajo še za kakšen nasvet.

Hill, Xana in Lola med igro, preden pridejo otroci

Upam,da naju čaka še kar nekaj "predavanj" pri otrocih. Dokler bjonda uživa v tem in ji to ne predstavlja nobenega problema, z veseljem obiščeva še veliko malčkov. Mogoče pa ravno s takšnimi predstavitvami dosežemo to, da bodo nove generacije ljudi,znale spoštovati druga bitja.

FESTIVAL PIKE NOGAVIČKE 

 Kot že mnogo let do sedaj, sva se tudi letos s Xano udeležili festivala Pike Nogavičke.

Pri naših psih se je ustavilo precej ljudi. Res, presenetlljivo več, kot lani. Veliko so spraševali, najbolj pa seveda uživali ob čohanju naših psov. Psi pa se seveda niso upirali.

Xana je letos nastopila še na odru, v neki predstavi. Igrala je Labradorca Hektorja : )

Zadnji dve leti, pa je že kar stalnica, da se nama  po najini predstaviti pridružita še najina moška in raziščemo vse kar ponuja tale lušten festival.

MOS  Celje 2014 

Letos sva se že kar tradiconalno, spet udeležili predstavitve društva na MOS-Celjski sejem.  Priznam, da imam kar malo cmok v grlu, ko na hitro izračunam, da je bila Xana letos že sedmič udeležena predstavitve na Sejmu. Starka moja :)  

Dan na Sejmu je bil, kot vsako leto do sedaj, super. Vedno smo v družbi z vojaki, ki vedno poskrbijo za igro s psi, da hitreje mine čas. Tudi obiskovalcev je bilo precej, glede na to, da je vreme deževno in nič kaj toplo.


Letos je bila Xana v pasji družbi še z Lolo, Tio, Lajko in enim in edinim-kavalirjem Hillom. :)

Naši psi v centru Celja 

Naši pridni psi, so 6. 9.2014 predstavili dejavnosti, ki jih imamo v našem društvu.  

Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, a pasje dobre volje ni zmanjkalo.  No, tudi človeške ne :)   

Robanova planina


Obožujem izlete in že nekaj časa sem zaljubljena v Robanovo planino. Letos smo jo pred skoraj 24dnevi, obiskali letos prvič. In tudi prvič smo se tja odpravili brez Rokyja. Ah, kar ne morem se znebiti cmoka v grlu, vedno ko me nekaj spominja na njega.
Ker je naš otrok še malo premajhen, da bi pot lahko prehodil, nosit v nahrbtiku se ne pusti, v rokah pa ga ne morem nosit, žal za letos še ostaja doma. Popokala sva oba psa (ja, tudi Yorki je hodil in ne nosil po torbici), pa še prijatelje/sosede in njihovega psa smo imeli za druženje.

Vreme je bilo, lahko bi rekla idealno za naše aktivnosti. Ni bilo prevroče (niti za pse) in ni bilo preveč mrzlo. sploh super pa je bilo to, da ni bilo dežja (in vetra).
Vedno znova sem navdušena nad konji, ki ji srečam tam. No, na sploh obožujem konje, poleg psov, so mi res super bitja.

Upam, da bo Xana čimdlje lahko hodila z nami v hribe. Sicer še res ni ne vem kako zelo stara, a vsako leto se psu žal pozna. In brez nje si niti ne predstavljam vseh naših potepanj.

Dopust 

S Xano imava počitnice. Take čisto taprave. In končno smo letos dočakali morje. No ja, letošnje poletje, je kot bi imeli že 2meseca oktober. Temu primerno, je bilo tudi vreme na morju. Žal.  Ampak, sem se odločila, da me nič ne spravi v slabo voljo, da važno, da smo skupaj, da bo fino bomo pa že poskrbeli sami. ;)
Xana in Nick itak vedno poskrbita za to.
Letos me je poleg vremena skoraj v slabo voljo spravilo še nekaj. Prišli smo v apartma na Hrvaškem, kjer je bila v ponudbi objavljena med drugimi tudi klima v apartmaju. Pa ni bilo o njej v resnici, ne duha ne sluha. Po tej strani, še sreča, da ni bilo vročine. Pa še to..morje je bilo veliko dlje,kot je bilo povedano pred prihodom. Ampak..kar je, je. To je vedno riziko, ko se odpravljaš na dopust nekam, kjer ne poznaš in še nisi bil.

Xana je bila, kot vedno. ultra pridna. To se vedno zavem šele takrat, ko srečam kakšnega res nevzgojenega psa. Tokrat je bila to mini psička, ki je bivala v pesjaku ob našem apartmaju. Psica ima mogoče 5kg, dneve in noči preživi v dokaj malem pesjaku, nikoli ni v družbi ljudi in psov, in jasno-laja, laja in laja.Prvič v življenju sem naglas preklinjala ob laježu psa in pošteno mi je šla na živce. Pa saj si ni sama kriva. Lastnik pa...pravi, da bi jo dal stran, ker pretirano laja, a hči ne dovoli. Itak! Klasika. Brezveze izgubljati besede. 1x jim je ušla in napadla Xano. Zaganjala se ji je v tace in rebra, Xana pa je stala in na moj ukaz mirovala, vse dokler nismo male "đukele" sneli z nje.
Sicer pa se gospa Xana bojijo valov. Mislim, da jih je v življenju videla le 2x, saj smo ostali del hodili vedno tja, ker valov ni. Prav smešno jo je gledat, kako željna je vode, ker je to njena strast, a se na smrt boji valov.
Prvi del dopusta je bil super, v nasljednjem delu pa pričakujemo le še malo sončka  :)  

VIDEO RO TEKEM 

Ne spomnim se prav velikokrat prosit nekoga, da posname najino delo na progi RO. Evo, zadnji dve tekmi naju je moj mož posnel. Da vidim napake in dobre točke na progi : )  

 

KD Kamnik 5.mesto ( z enakim številom točk, kot 3. hihi)  

KD Ljubljana, 3.mesto

NE DOJAMEM

Vedno boli, ko nekdo, ki ga vsaj bežno poznaš umre. Še bolj bolijo nenadne, tragične smrti. In še bolj boli, če odide na drugo stran mavrice nekdo, ki je v tebi pustil velik pečat.

 Vsi, ki me berete veste, da se je moja čisto zaresna kinološka pot začela v KDRP Celje. No, ni se.
Ko že po smrti prejšnjega psa, dobiš navdih za ime novega, pri človeku, ki ga lahko ure in ure poslušaš o psih z odprtimi usti in se ga ne naveličaš... takrat veš, da si želiš njegovo znanje vsrkavati dneve in dneve. Ko ti kar prvi dan na hitro "pregleda" mladiča (karakterno) in ti še mnogo let stoji ob strani kadar koli ga pokličeš, kadar koli ga potrebuješ....in ko vedno s ponosom poveš, čigava šola, je odlična poslušnost tvojega psa. In ta odlična poslušnost "traja še danes"-po tvoji zaslugi..  Ogromno znanja, napotkov, pohval ...vse to od enega človeka.

Marcel. Čeprav zaradi veselja, do druge  vrste dela s psom, nikoli nisem bila član tvojega društva, sem se vedno počutila kot, da sem. Nikoli nisi delal razlik, vedno si bil pripravljen pomagat, kjerkoli in kadarkoli. Po tvoji zaslugi, je tudi naš preminuli Beauceron, premagal samega sebe.

Nikoli se nisi hvalil in napihoval, kot je to moderen šport v kinologiji. Pa bi se imel za kaj. V svojem delu si užival. Tvoje delo ti je dan za dnem risalo nasmešek na obraz. In tako ponosen, a še vedno skromen si bil vedno, ko sem te videla.  Toliko pasjih tem sva vedno predelala, pa čeprav sva stala sredi tvoje trgovine in ne na poligonu.

Ne ve veliko ljudi, od kod Xani takšno ime. Ti in tvoja Dobermanka sta bila moj navdih. In še ena popolna Xana se je "zgodila."

Bil si človek in kinolog z veliko začetnico! Človek s tako velikim srcem in takšno energijo, da sogovornik, tega ni moral spregledati. Bom kar povzela besede kolega: "Redki imajo njegovo srce!" Res je.

Velika izguba za vse nas, za kinologijo.


Hvala ti za vse, kar si dal meni in mnogim na poti, do dobrega vodnika psa.

Hvala, da sem se lahko vsaj malo naužila tvojega znanja, tvojih izkušenj,tvojega veselja do dela s psi.

Ne skrbi. Nisem pozabila, da se na obratih za 180 stopinj, ne smem obračat, kot kura, ker nerviram svojega odličnega psa. :) In, da rezultati in dobro narejen pes, pridejo takrat, ko ne razmišljaš o osvojenih laskavih naslovih, temveč uživaš v delu s svojim najboljšim pasjim prijateljem.

Za konec pa spet, kar povzamem lepe in dobre besede kolega: Če obstaja življenje po smrti, vem kdo Te je tam pričakal. 

Naj ti bo zemlja lahka in naj se v kinologiji "rodi," še kakšen podoben tebi.  

vir: ŠKD Celeia

25.Maj-Dan mladosti, RO tekma in rojstni dan

                                                                                          

Tale datum je prinesel polno nekih reči.  V prvi vrsti je bil to dan, ko bi Roky moral praznovati 7.rojstni dan. 

In na ta dan sva se s Xano odpravili na 4. Državno tekmo v Rally Obediencu .  

Že zgodaj zjutraj mi je bilo prav težko, ko sem se odpravljala v Ljubljano na tekmo, v mislih pa sem imela Rokyja, ki bi danes dopolnil 7let. Pa ga že pol leta ni več med nami…  

Roky! Vse najboljše tja, med zvezde! Pogrešamo te.  

Ko sem se peljala v avtu, sem si v glavi zamislila, da če bi nama danes uspelo lepo »odpeljati« tekmo, bi bila to »tekma za Rokyja«. No, včasih se nam sanje in misli še kako hitro uresničijo. Res sva lepo »odvozili« progo in dosegli 3.mesto.

Kaj več o tekmi pa… po starem.

 Xana pri svojih letih (in kilometrini še pred RO) stvar obvlada, jaz pa se še vedno lovim z vodenjem na progi in vedno znova odkrivam, kaj mojemu psu odgovarja med delom te discipline in kako ji moram neko vajo pokazat in povedat, da jo bo izvedla natančno in hitro. RO je res disciplina, ki na prvi pogled izgleda presneto lahka, ko pa se enkrat začnem obadat z detajli in se poglobiš v vaje…tu pa se začne poznat razlika s tisto poslušnostjo, ki si jo vajen od prej.

Tale rezultat, mi veliko pomeni posebej zato, ker je sodila tekmo sodnica, ki ji mnogi pravijo kar « mati RO v Sloveniji.« Res ve, kako se stvari streže, vaje pozna do potankosti. Všeč mi je, ker je ena redkih sodnikov, ki točno ve kaj določena vaja zahteva. Ja, večkrat se mi je že zgodilo, da je tekmo sodil nekdo, ki je za RO slišal tretjič in ne ve točno, kako naj bi vse skupaj izgledalo. Potem včasih ne vem, ali so bolj zmedeni oni ali mi, ko je treba povedati rezultat. In od večine, ob koncu izvem le čas in na grobo večje napake, ki so me stale največ odbitkov. Od nje pa to izvem nazadnje, pred tem pa pove točno tisto, kar bi moral vsak, ki se postavi v vlogo sodnika. Pove vse napake. Velike in male. In zraven pove tudi predlog, kako to popraviti do naslednjič. Nikoli ne kritizira psa, temveč pove vodniku kje ga »sračka« pri vodenju. In res nikoli ne pozabi omeniti dobro izpeljanih vaj, dobrega odnosa med psom in vodnikom in napredkov od prejšnjikrat. Vedno so točke korektne, do vseh je enaka. To res cenim.  

Ps. Od tekme obstaja tudi video, ki pa ne vem,če bo kdaj viden, saj se je samovoljno odločil, da ne bo delal. Grrrr

ŠE VEDNO BOLI... 

 Mogoče se komu zdi, da sem prebolela, pozabila nanj pa nisem. Še vedno ne mine dan, ko vsaj enkrat v dnevu pomislim na njega (Rokyja). Pride dan, ko mi spomin nanj nariše smeh na obraz. Pride pa tudi dan, ko mi spomin izvabi solze. Na splošno ne govorim veliko o njem. Včasih z ljudmi, ki vem, da me čutijo že rada spregovorim kakšno besedo o njem.

Včeraj pa sem bila na posebni "preizkušnji". 
Z obema psema in z A. smo bili na Veterini. Na prav tisi, kjer smo se pred skoraj pol leta poslovili od Rokyja. Čeprav sem ta "kraj" že prej enkrat obiskala, me je tokrat prvič "zadelo". Bili smo namreč v prav tistih sobah, kjer se je vse skupaj dogajalo....in zaključilo. Čeprav mi je dotična veterina ena izmed top, kar se tiče izbire v naši bljižini, je od evtanazije naprej, ne maram videti niti od zunaj. Ko stopim notri in, če zaprem oči, se mi zdi, kot bi ponovno "vohala" Rokyja. Ker je bil zadnje tedne precej časa tam, se je zdelo, kot bi se njegov kožuh nalezel tistega tipičnega vonja veterine. 

Pogrešam ga. Se mi zdi, da vedno bolj. Velikokrat se zgodi, da Taya pokličem Roky. Čeprav si v ničemer nista podobna. Razen v tem, da je Tay očitno "podedoval" po Rokyju požrešnost in obsedenost z mano. Se ima Xana, vsaj s čim ukvarjat : )  

Vse več stvari, krajev, situacij me spominja nanj... 

In vedno dobim v grlu cmok, ko N. pogleda v zvezdno nebo in reče: "Mami, kje je Roky?" Potem pa brez mojega odgovora, sam sebi odgovori: "Tam, med zvezdicami je:" Ob tem pa s prstom pokaže na zvezde, takoj za tem, pa pomaha v nebo.  

Črnuh, vem, da lačen nisi in, da paziš na nas.  

Pogrešamo te!  

:: ::: "A good dog never dies. He always stays. He walks besides you on crisp autumn days when frost is on the fields and winter's drawing near. His head is within our hand in his old way." ~Mary Carolyn Davies ::: :::  

RO-KD Pluton 

Jaz se ne grem več!!! Da se ti to zgodi enkrat, si rečeš: " Se zgodi!"...ko se ti podobno sranje zgodi že drugič zapored pa...je verjetno čas, da se zamisliš nad seboj.

S Xano sva se spet udeležili RO tekme. V bistvu niti ne vem, kaj več bi o tem napisala, razen tega, da sem počasi razočarana sama nad seboj.
Nič ne rečem. Tudi RO je disciplina, kjer je veliko odvisno od sreče, pasjega razpoloženja, včasih tudi od sodnikovega :). Ampak se mi zdi, da vsak ve, pri čem približno je s svojim psom. In jaz trenutno vem, da sva na točki, ko je psica popolnoma zanesljiva, polna energije in narejena. Na tej točki sva že precej časa-klub temu se mi ne da it v višje RO razrede-ja vem, smotana sem. Seveda se zgodi, da včasih vse skupaj izgleda lepše, včasih malo bolj šlampasto. Ampak to ni odvisno od psa, pač pa od mojega vodenja. Moje vodenje, pa je že dva meseca tako slabo, da midve točno veva, od katere je odvisen rezultat-od mene! Ona stvar obvlada. Točno ve, kaj dela, kako se dela. Jaz pa....očitno ne znam več brati. Pred RO tekmo (za tiste, ki ne veste), si vodniki sami, brez psov ogledamo progo. Tam, nekomu, ki nas vidi prvič, izgledamo kot tepci, ki so pozabili vzeti zdravila. Sami, brez psa se en za drugim sprehajamo po progi, mahamo z rokami, se zvijamo s telesom, govorimo povelja, hvalimo nevidnega psa in podobno. To reč o kateri pišem zdaj, sem pred pričetkom tekme dala skozi natančno štirikrat!! Ne vem kako človeku uspe štirikrat videti vajo in jo popolnoma zajebat, ko pelje skozi progo psa! Ne, nisem je samo malo narobe usmerila! Povedala in pokazala sem ji popolnoma drugo vajo. In seveda, Xana je naredila, kot sem rekla. Mogoče je čas, da jo naučim še brati, oziroma vsaj prepoznavat znakce na progi. Meni ni pomoči!
Sodnik je Xano ocenil kot odlično, pripisati pa je moral seveda še tistih minus deset točk, ki jih je pridelala blesava vodnica. Baje je od te tekme dalje, točno znano, katera od naju je v resnici blond. : )

Priznam, jezna sem sama na sebe. In to samo zato, ker imam super psa, sama pa se zadnje čase obnašam, kot tisti, ki psa prvič peljejo ven na flexi povodcu (mislim, da ste to že vsi vsaj enkrat videli).

Pravijo: " Dober trening, slaba tolažba!" Jaz pa pravim, da še dobro, da se moj pes ne obremenjuje z razultati in uspehi. V tem primeru bi me požrla.

Kot zanimivost, za Tayeve oboževalce pa naj povem še to! TayZmaj je prvič odkar ga imamo, spremljal svojo Xano na tekmi. Ker velja za naročnega psa, ki ni prav dobro seznanjen s tem, da je pes in ne vladar sveta, me je kar malo skrbelo kakšno sramoto mi bo delal. Pa me je spet presenetil. Lepo se je obnašal, sicer tu in tam nalajal kakšnega malega psa (velike obožuje), ampak v 99% je bil super priden pes. Pokazal je tudi, kako zelo rad sodeluje z mano, da obvlada že nekaj stvari in, da je pravi mali, pameten pes.

Ni moj "tip" psa, mi je pa očitno usojen : ) In ne, ne bo se sprehajal v torbicah, ampak se bo zabaval z nami kot "veliki pes".

PES IN OTROK  

Vedno vroča tema :) 

Ravno danes, smo imeli na  večernem sprehodu, hitro debato, ki mi je dala navdih, za tole objavico. Da malo pobrišem prah.Saj veste, pomlad je tu :)

Sama imam, kot vas večina že itak ve, psa (dva) in otroka, ki bo čez 2tedna dopolnil 2leti.
Psa sta si do potankosti različna. Na vse možne načine. Velikost, barva, starost,karakter...le nekaj imata skupnega-oba obožujeta otroke.

AMPAK, to, da je Xana reševalni pes, ki ima ogromno izkušenj in stika z otroci že od malega (obiskuje vrtce, šole in z mano "predava"), povrh vsega pa je še Labradorec (ki velja, za družinskega psa)...vse to še ne pomeni, da psa ni treba spoštovat. Ravno tako, tudi Yorkshire terierja. Ja, je majhen, priročen, prijazen...ampak ni lutka.

Velikokrat slišim ali preberem le dve skrajnosti:
1. Kako lahko imate psa in otroka skupaj?
2. Pa je v smislu, naš malček, lahko psu vse počne.

No, mi imamo pse in otroka skupaj. (N. je bil že pred rojstvom "zastrupljen" s kinologijo, ko se je rodil, smo imeli, do pred kratkim, dva velika psa). Xana, je bila v mojem svetu pred otrokom, Tay je prišel pred kratkim. In naš otrok ne počne s psi vsega, kar bi se nekomu zdelo "normalno" za dvolenika. Tako kot ga učimo samostojnega hranjena, hoje (to že obvlada), lulanja na kahlico,...itd., ga učimo tudi ravnanja z živalmi.  Meni je to samoumevno. Veliki večini žal ni.

"Otrok je in s psom lahko počne, kar se mu zazdi?! Sej itak ne ve, mi pravijo mamice. Majhen je še, ne more vedet, da ne sme vlečt psa za rep."
 Ne, ne more, če mu tega nihče ni povedal in nihče mu ne pokaže, kako se pravilno ravna s psom.

Xana ima zelo visok prag tolerance, Tay zaradi majhnosti in šibkosti malce nižji. A, to ne pomeni, da Taya obravnavamo kot "dojenčka", Xana pa je "orng pes", ki vse "potrpi".
Oba sta člana naše družinice, ki sta kljub  bonusom, ki jim nekateri pravijo tudi točka razvajenosti,  psa. In to psa z velikim P. Vedno bolj, spoštujem "ničvredne, vreče bolh" bolj, kot "visoko inteligentne ljudi." Res nikoli, ne bi želela živali tako ponižati, da bi jih popolnoma enačila s tem umazanim človeštvom.

N. me v bistvu vsak dan znova navdušuje, koliko občutka premore en tako majhen otrok in koliko spoštovanja ima do psov. Seveda, ga je kdaj kakšen mahajoči repek premamil-sploh, ko je bil še manjši, a zato smo starši,da ukrepamo tukaj in zdaj. Ne moreta se otrok in pes "sama zmenit".  In pes NI dolžen vsega prenašat.

Ker malček, ne pozna miritvenih signalov psov, pač jaz vem, kaj je ok in kdaj pes potrebuje mir oz. mu početje ni všeč. Konec koncev -  sem mama otroku in lastnica psu. Oba sta moja odgovornost.

In tako bi moralo biti povsod. Ne pa, da dajo psa stran, ker je ugriznil otroka, med tem,ko je le ta, sedel na psu. Ali pa mu je v nos in oči potiskal prst.  Ali pa se je nanj, z vso težo vrgel, medtem, ko je pes spal. "Otrok se je pač želel le pocartat." -(Pes pa zobe nabrusit al kaj???)

So psi,ki so iz različnih vzrokov in razlogov bolj in manj naklonjenim otrokom. In to je treba vedet.In otroka učit.  Pse je bistveno lažje socializirati in vzgojiti, kot otroka : ) Tisti, ki še tega niso zmožni, pa naj imajo dobro zaščitene spolne odnose : )

Vesela sem, da N. raste ob tako krasnem psu, kot je Xana. Verjetno, mu prav ona, daje največ.

Z največjim veseljem ji meče žogico, "markira" skupaj z mano in tiho čaka, da pride do naju, naju oblaja, za nagrado pa ji dava igračko ali priboljšek. Jo poboža in ji potoži, kadar mu mami dela krivico (takrat ji verjetno  malo laže, a dobrodušen pes, mu je pač vedno v uporo)  :) ... in ji vrne hiter a sladek poljubček, kadar se Xana (pa tudi Tay) stisneta sama od sebe k njemu.

Če pa koga zanima, kaj vse kužka boli, česa vse se kuža lahko ustraši in kaj kužkom ni všeč, pa vabljeni na predavanje k dvoletniku.

Ps. Seveda vas bo na koncu prosil, če lahko vašega kužka poboža, če pa to ne gre, pa zna le glasno pohvalit, dobro obnašanje  kosmatinca :)

Najprej zdravje potem pa...  

Potem pa pride na vrsto vse ostalo. In nič drugače ni pri psih. Vsaj pri naših ne. Tudi, če moški del družine trdi, da ženska komplicira, previdnost pri teh stvareh ni odveč.  


 Kdor pozna mojega psa, ve, da niti slučajno ni mirna, počasna in ne vem kaj vse še nekateri najdejo pri svojih psih. Takšnega psa nikoli nisem hotela in..ga nimam. Vseeno bi bilo včasih fino, da bi ga imela, vsaj  ob določenih okoliščinah. Kot je recimo tale.  

Xana je danes stara 7let, že cca 2leti pa ni več toliko aktivna in pri kondiciji, kot je bila prejšnja leta. Očitno je šla skupaj z lastnico na porodniški dopust, ki se je prelevil v "zabušantski dopust". No, nekateri se s tem pač ne sprijaznijo. A ne gospa blond??  

Lani poleti, ko so bili res vroči dnevi, smo proti večeru psem metali žogico.  Sonce je sicer zašlo, a glej ga zlomka, očitno smo manjkali takrat, ko so povedali, da z umikom sonca, temperatura ne pade na -1 sredi "tahujš poletja". Ali pa sem jaz manjkala kje takrat, ko so na svet prihajali psi, ki imajo "poden" kar se tiče tekanja za žogico. No, z vsaj 5psi je Xana tekmovalno tekla več kot pol ure za tisto žogico. Potem smo opazili potemnjen jezik (takrat je večina nas, pametno uporabila besedo moder jezik). Šli sva k veterinarju, poslušal je srce, a glede na okoliščine in pregled srca ni delal travme. Predlagal je umirjanje psa, dovolj elektrocitov in nadaljnje opazovanje.  

Pa je bil lep čas mir. Xana je normalno živela dalje, ko bi človek že skoraj pozabil na to, pa se je ponovilo. Tokrat sredi zime. Dva dni zaporedoma, je Xana norela na snegu. Žogica, drugi psi, gremo do konca, reče ona temu. Dokler ne pade dol in "crkne", je žoga njena. Kaki Borderji?! To so amaterji v primerjavi z njo, ki pa reeees ne ve, kje je KONEC. Jaz sem se očitno v vseh teh letih, že navadila, na njeno "hiperaktivnost" in pozabljam, da glava bi, telo pa ne zmore. Tako je tudi tokrat dobila temnejšo,drugačno barvo jezika in spet, smo mu nadeli ime, barvo-moder. No, jaz sem mu. Pes se sicer obnaša normalno, ni zadihan, ne kašlja, ne diha težko, normalno urinira..vse izgleda ok.  

Tale jezik mi seveda ni dal miru in sem šla v bolj podrobno "akcijo". Na veterino, pisala pa sem mnogim poznanim veterinarjem, kolegom, prijateljem. Kaj naj naredim?  
Ultrazvok pri kardiologu, so predlagali prav vsi. Da takoj izločimo oz. najdemo morebitno napako na srcu. Odločila sem se za dr. vet. med,  Igorja Firma.  


Danes, 6.2. pa je bil dan D.  

O tem, da že več dni ne spim, da kot nora zbiram informacije ne bom, ker mislim, da me nihče, ki tole bere, ne pozna od danes.  Niti to mi ni treba poudarjati, da je bilo mene stah, kot bi čakala na to, da me na živo operirajo (porod je v primerjavi s tem, mala malica). Xana pa hladna kot špricer, vesela vsakega človeka,vedno dobre volje. Le malo ji ni šlo v račun, kaj hudiča bomo tam počeli. Nič, čemur bi ona rekla "kreativno preživeto jutro", se ni zgodilo. Več kot 45minut je brez vsakih pomirjeval (itak) ležala na mizici, ki je bila vse prej kot prijetna in udobna. Tako zelo je bila pridna, da je veterinar po končanem pregledu še učil ljudi kako se kaj vidi in kje. Ona pa je ležala in verjetno z odprtimi očmi sanjarila košček sira ali še boljše...žogico. Ves čas sem bila jasno ob njej, ma niti ne vem kaj je imela od mene razen čohanja in prigovarjanja, za katerega je vedela, da mirim bolj sebe kot njo. Ko sem zaradi strahu ostala brez sline je vet. ugotovil: Srce deluje brezhibno, nima nobenih napak, bolezni itd. Ma ja, ni tako povedal, on je uporabil strokovne izraze, ki so bili takšni, da sem skoraj naglas rekla: "Po slovensko prosim". Ampak, važno je to, da je srce ok. To je zame najlepša novica nadaljnjih nekaj let. Baje ima srce primerno karakterju-športno.  : ) 

Naumili smo nekaj morebitnih vzrokov, ki bi lahko bili krivci, da se psu občasno spremeni barva. Da pa to ni ravno moder jezik, me je razsvetlil seveda veterinar, ko je ugotovil o čem skušam govoriti. 

Gospo bom seveda budno spremljala in ob morebitnih ponavljanih,dodatnih znakih itd. jo čaka še nekaj drugih preiskav. 

Najprej se bova počasi, a vztrajno spravili k "ugledni" kondiciji. Ker ni več rosno mlada, nema više brezglavega tekanja za žogo dlje časa na enkrat (kolke je tudi treba šparat) :) In upam, da je to vse, kar morava storit.  

Hvala vsem, za tople besede,v mojih pesimističnih dnevih.  ;)