Cubin modrikast jezik?!

Današnja sobota oz. natančneje Cuba, mi je skrajšala življenje za vsaj 10 let. Trenutno nam gre več ali manj vse narobe in tole je bila kaplja čez rob. Prisežem, da sem bila na robu gromozanskega joka popolne nemoči.

Kaj se je zgodilo? 

Dopoldan je Cuba zgrizla flomaster (N. na srečo ni videl hihi) . Nihče ni polagal pozornosti, pač zgrizla ga je, vrgli ga bomo v smeti in to je to. Nihče od naju z Alenom ni pogledal Cube, oba sva videla predelan flomaster, pobirala še cel dopoldan ostanke po dnevni sobi in jih metala v smeti.

Popoldan sva "popokala" sebe, pse (otrok je na oddihu od vse norišnice) in se zapeljala do letališča v bližnjem Levcu.
Tam sva spustila psici, Cuba je lovila žogo, Xana jo je en čas lovila, malo za njeno staro dušo sem še delala vajo oddaljevanja od mene...nič posebnega. Cuba ves čas živahna, nora-tako kot je zanjo značilno. Čez čas se pridruži gospod z Grebenarko, ki je Cubine starosti.  Spustila sem Cubo, da se malo lovita, Xana pa se druženja zaradi njene varnosti ni udeležila. Ona je lepo ležala ob meni. Kar krepke pol ure smo stali, Cuba pa je divjala. Na enkrat vidim, da ima Cuba moder jezik. Pokličem jo k sebi, pogledam gobec in od takrat dalje se mi zdi, da se mi je ustavil svet.

Pes ima moder jezik. In vsi, ki me poznate veste, da je dobro leto nazaj vladal splošni preplah, ko se je Xani pojavljal modrikast jezik ob večji aktivnosti. Takrat smo ji tudi pregledali srce na vet. fakulteti pod budnim očesom priznanega strokovnjaka. In, ja veterinarske storitve so vedno finančno konkretne. Samo še to mi je manjkalo. Na poti domov, sem v avtu samo razmišljala kako bom ob vsej nastali situaciji, prišla do dobrega veterinarja, do vsega denarja. Kako sem tako je**** sreče, da je pes ravno danes star 13mesecev in že resno bolan???? Ker je imela žogico modre barve, sem najprej pogledala, če žoga pušča barvo. (barva jezika je bila vseeno drugače modrikasta, kot pred časom pri Xani). Pa je ni. Alen je trdil, da je šla barva iz oprsnice od druge psice. Pa tudi to me ni prepričalo. Potem je Alen začel s svojo teorijo, zaradi katere bi ga najraje milo rečeno zadavila. Res ga ne prenesem, ko mi pametuje o psih. :) Čeprav sama nisem veterinar, sem z leti pridobila že nekaj izkušenj, ki pa še vedno odpovejo, ko gre za moje pse. Saj vsi veste, da hočem svoje pse 130% zdrave? Če temu ni tako, sem pripravljena tudi sredi noči narediti pravo malo sceno :)  (Tudi pri otroku se komaj zadržujem, priznam).  Skratka...Alenova teorija je bila ta, da je pač mrzlo, psica pa se je "skurila" in zato ima moder jezik, ki bo, ko se umiri prešel spet v normalno barvo. Ne me hecat!! Pes ni imel nobenega hudega napora, ni v slabem zdravstvenem stanju in premlada je za kakršnekoli probleme!!! Jezik take barve je lahko znak problemov srca, ščitnice in še česa! To pa niso manjše težave, ki bi bile normalne za vremenske razmere ali za norega psa kot je Cuba!   Aaaaaaa!!!!

Pridemo domov, jaz še vedno na robu joka, gledam psa, pes me gleda kot čudo sveta, saj se ne vedem tako,kot bi me bila vajena. Še vedno se mi odvija 10001stvar v glavi in ne vem kje začeti. Med tem Alen pospravlja budo v omaro in se zadere v drug prostor: "Neda, veš od česa ima Cuba tak jezik?" Jaz na robu živčnega zloma, nejevoljno : "Od česa?"  "Flomaster je bil modre barve, zato se je tebi zdela čudna modra barva jezika!"  SAJ RES!!!!! To je to!!  Pes ni bolan, samo posledica njene dopoldanske "malice" je moder jezik!  Juhuuuuhuuuu, odvalil se mi je kamen (ok, skala) od srca in od veselja bi se lahko zjokala. Cuba, hvala! Očitno se zelo trudiš, da me zadane kap!

Odkrito o življenju s Ptičarko :)

Drugi mesec bo minilo že eno leto odkar je Cuba naša. Takrat mislim, da bom sama sebi pošteno čestitala :) Vse več ljudi me sprašuje kako je živeti s to norico in, če mi je kdaj žal, da sem se odločila za njo.

Če računamo, da je bila Cuba stara slaba 2 meseca, ko je prišla v naš dom, potem lahko brez slabe vesti trdim, da je bilo tri mesece življenje z njo pravi adrenalinski vrtiljak. Se pravi nekje do 5 meseca. Mogoče do četrtega, a bolj realno do petega.  Ko po takratnih dobrih 8letih v dom pripelješ mladiča, ti ne pomaga nobeno udejstvovanje v kinoloških vodah. Slej kot prej v dani situaciji zmrzneš in rabiš nekoga, da te opomni, da je to vseeno mladič, ki rabi med vsem drugim tudi svoj čas. Pri vsem skupaj, ni bila najbolj grozna njena energija. Najbolj grozno je bilo njeno drenje, slišalo pa se je natanko tako, kot bi jo nekdo dajal iz kože. In drenje ni trajalo nekaj minut, ali vsaj z nekaj minutnimi presledki. Gospa je oponašala prašiča med klanjem dokler je bilo potrebno. 1uro ali 8ur, Komu mar?! Hm, če bi živela nekje na samem v hiši, tudi meni ne bi bilo mar. Tako pa v majhnem bloku, kjer se sliši že, ko dobro zakašljaš in...v najemu :) Priznam, samo čakala sem sosede, da mi pošljejo najmanj policijo na vrata, ker mučim ubogega psa. Na srečo do tega ni prišlo, se je pa krepke tri mesece vseeno neumorno drla, ne glede na to, kako sem skušala ukrepati. Naj ob tem omenim še to, da je nisem vrgla v boks in odšla za 8ur v službo. Tako konkretno in čisto po šolsko kot sem z njo obravnavala boks in čakanje v njem, upam, da mi ne bo treba nikoli več z nobenim psom nič počet. Pa ni pomagalo. Pa spremeniš tehniko, ona takoj "pogrunta"  in spet smo pri arijah. Potem obupaš in pustiš in čakaš....in čakaš...in zgodi se čudež. Ne vem kdaj točno ji je kapnilo, ampak na enkrat je sprejela čakanje v boksu tudi, ko nas ni na vidiku. In končno sva z Alenom tudi zvečer, ko ni bilo doma otroka, odšla v miru na kak čvek in pijačo. Brez psov, brez otroka. Sama. O tem, da sem bila bolj živčna kot takrat, ko sem prvič pustila Nicka pri babici pa raje ne bom.  

Poleg tega drenja mi ni nič tako zelo naporno z njo.
Ogroooomnoooooo sem delala na odpoklicu in na odnosu med nama.  In uspelo mi je...za okus povprečnega človeka, je rahlo "zasvojena" z menoj. Ampak pri vsem njenem karakterju in najinemu delu, je to pozitivno in zaželeno. Upam, da tako ostane. Kot mladič mi je bila čudna. Nikoli ni bila mladičkasto nerodna, kot je bila recimo Xana. S tistim okroglim trebuščkom, ne znajo dobro hodit, če skušajo teči pa pristanejo na nosu. No, pri Cubi te faze ni bilo. Agilna, nič štorasta, spretna. Na povodec in ovratnico se je navajala natanko 3 sekunde. Vse ji je bilo jasno. No, ne ni ji bilo. Ona je to razumela kot opremo za vlečenje mene za seboj. Priznam, za vlečenje in skakanje po ljudeh se nikoli nisem zares vzela v roke in se s tem nisem zares ukvarjala. Vlečenje je opustila ne vem kdaj, aktivira ga še ob posebnih priložnostih :) Skače pa v ljudi še vedno, ko je človek preveč ljubezniv do nje :) Popolnoma druga scena je, ko je v njeni bližini otrok. V enem letu še nikoli ni skočila na našega malčka (3leta). On skače z igračo pred njo, hodi s hrano v roki mimo nje, jo poboža, ji reče, da naj da tačko...ona pa nič. Vse prenaša enako kot Xana. Brez skakanja v njega, brez prehitrih gibov, Manjši kot je otrok, bolj ji zaupam, da ne bo od veselja skočila na njega. Že dvakrat se mi je zgodilo, da sta dve punčki stari cca 6 let dobesedno počepnili pod njo in jo začeli božat. Ona pa je to prenašala mirno in brez divjanja, kot bi bila tega vajena že od nekdaj. Res je zlata kar se tiče otrok in tega sem res vesela.

Če je kdaj kdo trdil, da so Zlati prinašalci, Gladkodlaki prinašalci in Labradorci požrešni...vabljeni k nam na obisk. Ta pes je mešanica vseh zgoraj naštetih pasem, ko je v igri hrana! Nisem še našla hrane, ki bi jo ona odklonila! Požeruh od požeruha. Čeprav noro pazim pri obrokih, se ji je že približno 3x zgodilo, da je pojedla obrok in ga čez 3 minute izbruhala. Seveda popolnoma neprebavljenega. Niti en briket ni bil pregriznjen na polovico! Kot novi, le s slino pomešani. Sicer ji brikete večino časa močim, da vsaj malo počasneje žre, ampak...Xana je proti njej izbirčnica. Po tistih bruhanjih se mi zdi, da sicer obrok bolj normalno poje. Ne vem ali jo je srečala pamet zaradi bruhanja ali je le prerasla to. Aja in ne pomagajo ne večji, ne nikakršne oblike briketi! Posode čudne oblike se pa še nisem spravila kupit..mogoče kdaj.  Edina dobra poteza pri njej je ta, da ko zunaj najde kakšno hrano ali pa vsaj hrani podobnega, najprej prinese k meni pokazat in brez problemov spusti iz gobca na tla. O tem, da so njena specialiteta iztrebki človeka (le kdo to opravlja v okolici blokov?) in mačk, pa..bljak, ne bom veliko pisala.
Enkrat sem na večernem sprehodu  govorila po tel., v drugi roki pa na povodcu sprehajala njo. Ko so avtomobilske luči slučajno posvetile proti nama, se mi je zazdelo, da v gobcu drži čudno veliko kost. Izkazalo se je, da je 20 minut nosila mrtvega, posušenega goloba!

Poleg hrane, obožuje tudi igrače. Ni pomembno kakšne oblike je igrača, piska ali ne...vse je kul. Če je žogica, potem je pa gospa Cuba v devetih nebesih in lahko ji pet psov spleza na glavo, ona bo videla le žogo.

Srne, zajca itd. še ni srečala in upam, da jih ne bo še nekaj časa.Pri ptičih se postavi v tipično ptičarsko stojo (to stojo preizkušeno drži v nedogled, če je potrebno.) No, te ptice,ki jih res dnevno srečuje že ne jemlje več resno in jih ignorira ali pa se hoče z njimi igrat.
 In ne, ne bomo imeli mladičev, ne bomo se šli lova. Za mladičke mi je malo žal, pa ne zato, da bi jih veselo prodajala naprej, ampak zaradi Cubice, ker po njej ne vem kje bom našla tako fantastično usekanega NKPja :)

Njena edina "motnja" trenutno je ta, da pogrize vsako ležišče, ki ga ima. Ne glede na material, velikost, mehko ali trdo...vse je za požret.

Obožuje vodo. Ker imamo doma bano, moramo pazit, da je med kopanjem ali tuširanjem ne spustimo v kopalnico. Ne potrebuje več kot 10 sekund, da se pridruži pod tušem. Pije pa vodo najraje tako, da se postavi na zadnje tace k umivalniku in izpod pipe pije tekočo vodo.

Na splošno pa je doma prava cartljivka. Če ni obiskov, kjer bi vsakemu zlezla v naročje in ga prelizala (kadar je enostavno ne dam v boks počivat), niti ne vem, da jo imam. Trenutno je najbolj srečna, ko na sedežno prinesem kar se da toplo odejo in jo povabim k sebi. Takrat vsa srečna zleze spodaj, pod odejo in tako lahko spi 20ur.  Novo leto je preživela brez kakršnih koli problemov, niti trznila ni na pokanje (trkam). Peljala sem jo tudi v gnečo ljudi (brez petard) in tam je dokazala, da je v resnici lahko skuliran pes.

Vesela sem, da se razvija v stabilnega psa. Je norka na kvadrat, aktivna kot se za pasmo spodobi, vendar počasi se kaže, da ima tudi "glavo na pravem mestu". Danes verjamem, da drži stavek priznane vzrediteljice Ptičarjev. "Če ga ne zaposliš dovolj dobro, si delo najde sam. Tisto delo, ki si ga najde sam, pa lastniku sigurno nikoli ni všeč!"  Točno tako je! Pri delu so lahko pravi multipraktiki, le vodnik mora imeti dovolj idej, kako se lahko zabavata skupaj s psom.

Ps. 
Objava je napisala tako, kot mi tečejo misli, brez strokovnih izrazov in zelo verjetno s kakšno slovnično napako.