3 + 1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Foto: Sašo Novoselič Photography

VAJA POD STORŽIČEM

Prejšnjo soboto, 17.12.2011, smo imeli zadnjo letošnjo vajo . Ja, objavo spet pišem z zamikom : )  

Zaradi mojega »agregatnega stanja«-beri nosečnosti, sem se dločila, da se vaje udeležim brez Xane. No, glede na to, da je bila vaja organizirana bolj na ravni druženja nas, dvonožnih vodnikov, te odločitve nisem niti malo obžalovala. Pes itak ne bi imel nič kaj veliko od tega, razen nekajurnega sedenja v snegu.  Ker nas je tik pred prihodom do koče »presenetil« sneg, smo malo  pešačili. Nič groznega, 20min španciranja v rahel hrib. Ja pa ja de....če nisi noseč : )  Saj sem šla počasi, svoj tempo, kljub vsemu pridno dohajala Blaža, Ivo in Nikyja, ampak zadnjih 20metrov, sem se počutila kot 80 letna babica, ki ima asmatičen napad. No, panike nismo zganjali, do vrha sem prišla živa in zdrava (baje precej bleda in zadihana) in žur se je začel.  

Moj letošnji status na vaji je bil: Maskota. Namreč...vaja je potekala tako, da so vodniki, zbrani v skupinah po 3 ali 4 opravljali naloge na deloviščih.  Nekaj nalog bi sicer lahko opravljala, a ker ji nekaj raje ne bi, smo se odločili, da sem bila maskota in glavna navijačica :) Za smeh je bilo poskrbljeno in v svoji »vlogi« sem uživala 100 na uro :)  

Po kosilu (ki je bilo mimogrede odlično in v zadostni količini tudi za nas, ki v tem obdobju pojemo malo (pre)več),  je sledila podelitev priznanj in značk vodnikom (in njihovim psom). 

Midve s Xano sva končno dočakali značko PES REŠEVALEC in priznanje,  za uspešno opravljeno prvo preizkušnjo reševalnega teama in uvrstitev v Enote reševalnih psov pri Kinološki zvezi Slovenije! 

Med zimo bova bolj malo delovni, po porodu pa spet v akcijo! : )  Ok, kar iz porodnišnice ravno ne bom tekla na trening, ampak kaj veliko pa tudi ne bova odlašali z najinim užitkom  : )

HAPPY BIRTHDAY!!!

˝Seveda lahko živimo tudi brez psa. Ampak se ne splača.˝    

VSE NAJBOLJŠE MOJA NAJBOLJ PRIDNA ZVER!!!  

Ostani še napraj tako nora in zdrava seveda! : )  

Prvič na tekmi B-BH 

Preden začnem pisati o tej najini tekmi, naj povem, da smo kljub ne pisanju po blogu še vedno živi in zdravi!! :) Zadnje čase mi za tale blog primanjukje predvsem volje, ampak obljubim, da se bom popravila :)  Vmes je bilo pač morje in poletje in še velikoo ostalih reči.

Zdaj pa k tekmi!

Že kar nekaj časa je od tega, ko sva s Xano opravili izpit IPS B-BH. Čeprav sva ga takrat opravili z odlično oceno o kakšnih nadaljnih tekmah v teh vodah nisem razmišljala. A glej ga zlomka, človeka včasih začno zanimati čudne reči :) Tako že lep čas vadiva rally obedience-in, ko se jaz naučim te ljube moje znakce greva takoj na izpit RO1, na katerega je moja bjonda že nekaj časa pripravljena :) V neposredni bližini našega doma, pa je bila v soboto 24.9.2011 tudi regijska tekma šolanih psov. In sem rekla, zakaj pa ne, izgubit nimava kaj. Poslušnost imava solidno, če bi se meni ljubilo popravit najine obrate bi bila pa že skoraj kičasta J In sva šli tekmovat po B- BH programu. 

Na moje presenečenje je bilo prijavljenih kar nekaj parov in lagala bi, če bi rekla, da nisva imeli konkurence. Xana je progam izpeljala zadovoljivo, tokrat ji je manjkal tisti njen lesk v očeh, ki ga dobi kadar delava. A ni dvoma, da sem zato kriva jaz. Že ob prijavi pri sodniku sem začutila nekakšen čuden občutek in vso zadevo izpeljala katastrofalno. Če bi naju videl kdo, ki naju sicer videva takrat, ko osvajava skoraj najvišje točke pri poslušnosti, bi ga zadela kap. Razen obratov (ki so bili res nikakršni) sva vse izpeljali nekako solidno do konca. Ma meni ni bilo nič ta dan ok, ampak recimo da ja J Sodnik pa se je odločil, da nama zaradi teh obupnih obratov odbije 10točk, tako, da sva si prislužili 90/100 točk in na koncu 8.mesto. 

Predno začnem pisati o nekorektnosti sodnika pri vseh ostalih tekmovalcih, naj povem, da sama sebi ne bi dala kaj več točk. Sem pač pri tem dokaj »zahtevna«, čeprav so mi mnogi prisotni rekli, da nekaj točk več pa si vseeno zasluživa. AMPAK….ko, da sodnik nekomu 93točk, kljub temu, da mu je pes dobesedno pobegnil na rob poligona in je vodnik moral uporabiti najmanj 5 povelj, da ga je uspel dobiti v osnovni položaj in nadaljevati delo…takrat se vprašaš kje je tu logika.  

Nisem se pritožila na oceno, kljub vsemu sem zadovoljna s Xano. Prva tekma, nova izkušnja, nove ugotovitve, novi obrazi, …. Čeprav nisva pokazali čisto vsega kar znava, sva dosegli zadovoljivo »zlato sredino«. Če se kdaj še vrneva na tovrstno tekmo ne vem. V teh vodah je pač očitno  velika kuhinja. Da to opaziš ne rabiš prav veliko.  Zato so mi »naše« vode po tej izkušnji še toliko bolj pri srcu, kot so mi bile do sedaj. :) 

 

Xana in press 

Inteviju v reviji Moj pes :) 

 

Happy lab is lab in water 

Ja, tole pri naši bjondi 100% drži! Nikoli se je ne morem nagledati, kako uživa v vodi, kako je sama sebi tam notri dovolji in kako bi ona tam ostala več dni skupaj! Edina slaba stran te ljubezni do vode je to, da, če gre v slano vodo potem bruha in driska, če je v sladki pa ogroooooomnooooo lula, sam spije kak hektoliter vode. Res je smešna in, ko jo gledam kako je v svojem svetu srečna, ji oprostim vso bruhanje, driskanje in lulanje :)  Aja, kadar se v vodo ne sme, se uboga, če damo jasna navodila dovolj hitro :) Če pa jo pokličem ven iz vode in jo nekaj časa ne spustim notri pa sledi glasno jokanje (cviljenje)! :) Po novem pa itak cvili tudi od užitka med tem ko plava tako da....mi je bolj malo še jasno okoli te njene govorice :)