ŠE VEDNO BOLI... 

 Mogoče se komu zdi, da sem prebolela, pozabila nanj pa nisem. Še vedno ne mine dan, ko vsaj enkrat v dnevu pomislim na njega (Rokyja). Pride dan, ko mi spomin nanj nariše smeh na obraz. Pride pa tudi dan, ko mi spomin izvabi solze. Na splošno ne govorim veliko o njem. Včasih z ljudmi, ki vem, da me čutijo že rada spregovorim kakšno besedo o njem.

Včeraj pa sem bila na posebni "preizkušnji". 
Z obema psema in z A. smo bili na Veterini. Na prav tisi, kjer smo se pred skoraj pol leta poslovili od Rokyja. Čeprav sem ta "kraj" že prej enkrat obiskala, me je tokrat prvič "zadelo". Bili smo namreč v prav tistih sobah, kjer se je vse skupaj dogajalo....in zaključilo. Čeprav mi je dotična veterina ena izmed top, kar se tiče izbire v naši bljižini, je od evtanazije naprej, ne maram videti niti od zunaj. Ko stopim notri in, če zaprem oči, se mi zdi, kot bi ponovno "vohala" Rokyja. Ker je bil zadnje tedne precej časa tam, se je zdelo, kot bi se njegov kožuh nalezel tistega tipičnega vonja veterine. 

Pogrešam ga. Se mi zdi, da vedno bolj. Velikokrat se zgodi, da Taya pokličem Roky. Čeprav si v ničemer nista podobna. Razen v tem, da je Tay očitno "podedoval" po Rokyju požrešnost in obsedenost z mano. Se ima Xana, vsaj s čim ukvarjat : )  

Vse več stvari, krajev, situacij me spominja nanj... 

In vedno dobim v grlu cmok, ko N. pogleda v zvezdno nebo in reče: "Mami, kje je Roky?" Potem pa brez mojega odgovora, sam sebi odgovori: "Tam, med zvezdicami je:" Ob tem pa s prstom pokaže na zvezde, takoj za tem, pa pomaha v nebo.  

Črnuh, vem, da lačen nisi in, da paziš na nas.  

Pogrešamo te!  

:: ::: "A good dog never dies. He always stays. He walks besides you on crisp autumn days when frost is on the fields and winter's drawing near. His head is within our hand in his old way." ~Mary Carolyn Davies ::: :::  

RO-KD Pluton 

Jaz se ne grem več!!! Da se ti to zgodi enkrat, si rečeš: " Se zgodi!"...ko se ti podobno sranje zgodi že drugič zapored pa...je verjetno čas, da se zamisliš nad seboj.

S Xano sva se spet udeležili RO tekme. V bistvu niti ne vem, kaj več bi o tem napisala, razen tega, da sem počasi razočarana sama nad seboj.
Nič ne rečem. Tudi RO je disciplina, kjer je veliko odvisno od sreče, pasjega razpoloženja, včasih tudi od sodnikovega :). Ampak se mi zdi, da vsak ve, pri čem približno je s svojim psom. In jaz trenutno vem, da sva na točki, ko je psica popolnoma zanesljiva, polna energije in narejena. Na tej točki sva že precej časa-klub temu se mi ne da it v višje RO razrede-ja vem, smotana sem. Seveda se zgodi, da včasih vse skupaj izgleda lepše, včasih malo bolj šlampasto. Ampak to ni odvisno od psa, pač pa od mojega vodenja. Moje vodenje, pa je že dva meseca tako slabo, da midve točno veva, od katere je odvisen rezultat-od mene! Ona stvar obvlada. Točno ve, kaj dela, kako se dela. Jaz pa....očitno ne znam več brati. Pred RO tekmo (za tiste, ki ne veste), si vodniki sami, brez psov ogledamo progo. Tam, nekomu, ki nas vidi prvič, izgledamo kot tepci, ki so pozabili vzeti zdravila. Sami, brez psa se en za drugim sprehajamo po progi, mahamo z rokami, se zvijamo s telesom, govorimo povelja, hvalimo nevidnega psa in podobno. To reč o kateri pišem zdaj, sem pred pričetkom tekme dala skozi natančno štirikrat!! Ne vem kako človeku uspe štirikrat videti vajo in jo popolnoma zajebat, ko pelje skozi progo psa! Ne, nisem je samo malo narobe usmerila! Povedala in pokazala sem ji popolnoma drugo vajo. In seveda, Xana je naredila, kot sem rekla. Mogoče je čas, da jo naučim še brati, oziroma vsaj prepoznavat znakce na progi. Meni ni pomoči!
Sodnik je Xano ocenil kot odlično, pripisati pa je moral seveda še tistih minus deset točk, ki jih je pridelala blesava vodnica. Baje je od te tekme dalje, točno znano, katera od naju je v resnici blond. : )

Priznam, jezna sem sama na sebe. In to samo zato, ker imam super psa, sama pa se zadnje čase obnašam, kot tisti, ki psa prvič peljejo ven na flexi povodcu (mislim, da ste to že vsi vsaj enkrat videli).

Pravijo: " Dober trening, slaba tolažba!" Jaz pa pravim, da še dobro, da se moj pes ne obremenjuje z razultati in uspehi. V tem primeru bi me požrla.

Kot zanimivost, za Tayeve oboževalce pa naj povem še to! TayZmaj je prvič odkar ga imamo, spremljal svojo Xano na tekmi. Ker velja za naročnega psa, ki ni prav dobro seznanjen s tem, da je pes in ne vladar sveta, me je kar malo skrbelo kakšno sramoto mi bo delal. Pa me je spet presenetil. Lepo se je obnašal, sicer tu in tam nalajal kakšnega malega psa (velike obožuje), ampak v 99% je bil super priden pes. Pokazal je tudi, kako zelo rad sodeluje z mano, da obvlada že nekaj stvari in, da je pravi mali, pameten pes.

Ni moj "tip" psa, mi je pa očitno usojen : ) In ne, ne bo se sprehajal v torbicah, ampak se bo zabaval z nami kot "veliki pes".