Nekdo me je vprašal, zakaj pišem le blog, ki se navezuje na moje pse? Zakaj ne pišem recimo bloga o življenju svojega otroka ali pa celotne naše družine?
No, kot ste verjetno opazili sem zadnje čase tako lena, da niti pasjega bloga skoraj ne pišem več.
Se pravi bi bil moj odgovor na vprašanje, da sem prelena za kaj resnejšega od tega kar počem.
Poleg tega je bil blog v osnovi Xanin. Namenjen ni bil širši publiki, bolj sem ga jemala kot moj osebni dnevnik, kamor sem si zapisovala stvari, ki jih bom z veseljem prebirala za nazaj tudi takrat, ko Xane ne bo več.
Ker se je pred dvema letoma naši družini pridružila še Cuba, smo ji dovolili, da postane "solastnica" Xanine strani. No, tale stran je še vedno v osnovi namenjena meni oziroma nekemu ožjemu krogu ljudi, ki me poznajo, ki poznajo moje pse in jih zanima kaj počnemo. Nimam ravno tematike za širši krog ljudi :) Pa tudi nek grozno dober pisec nisem.
Da bi pisala blog o mojem otroku, kot to počne že sigurno vsaj polovica Slovenije, me trenutno ne mika. Čeprav bi verjetno imela veliko materiala, da vas vsak dan nasmejim s kakšno Nickovo ugotovitvijo, v tem trenutku nisem pripravljena skoraj vso naše življenje deliti z ljudmi, ki me ne poznajo. Verjetno tudi zato ne, ker sem občutljiva in me hitro prizadenejo laži o meni in o mojih bližnjih. Ne da se mi. Zdi se mi, da že tako čisto preveč dovolim, da me kaj hitro vrže iz tira in takšno "razdajanje" bi mi požrlo celo goro živcev in energije. Mislim, da je dovolj že to, da živim v blokovskem naselju, kjer vedo določeni sosedje o meni več kot vem jaz. Saj si sposodim pasji blog in nekajkrat letno napišem kakšno ne pasjo temo. Nikakor pa ne pišem o tem tolikokrat, da bi se šla zaresnega pisca in bi odprla nov, čisto pravi blog.
V bistvu mi gredo vse te mamice, katere vsak teden vsaj tri odprejo svoj blog že malce na živce. No, ali pa ne na živce. Le smešno se mi zdi. Itak ne spremljam niti ne dohajam vseh.
Zelo pri srcu mi je že nekaj časa Urška Pavčnik - Ooopsi.si . In zadnje čase rada berem tudi Jureta Marolta.
Urška mi je blizu, res jo rada spremljam. Obožujem ta njen pogum,njeno energijo. Da iz bloga nastane portal, ženska pa si ob majhnem otroku upa pustiti še redno službo zato, da bo živela svoje sanje....kapo dol. Čeprav mi včasih dvigne pritisk njeno in partnerjevo narečje :) Vem, da pisati o svojem doživetju, o svojem življenju v pravilni slovenščini ni lahko. Saj tudi moje objave niso slovnično pravilne, ampak to vedno znova priznam in se oproščam mojim učiteljicam in profesoricam Slovenskega jezika :) Objave pišem tako kot mi tečejo misli, ob tem pa res nimam časa razmišljati še o čem drugem. :) Sem pa še vedno iz Celja in ne iz Cjela :)
Jureta rada berem, ker je zanimivo brati moško plat pogleda na življenje. Otrok, žena, vsakodnevne radosti in tegobe.Pa še psa ima tako, da ima dodatno plus točko pri meni :)
Kako točno bi izgledal moj blog o celotnem družinskem dogajanju nimam pojma.
Mogoče ne ravno zanimivo glede na to, da nisem ravno neka "sladka damica", ki bi svojega moža klicala s tisoč ljubkovalnimi vzdevki. Pred drugimi, v javnosti pa igrala, da sva popoln par, kjer nikoli ne zavre kri. Ravno obratno...včasih sem še preveč direktna in osladnost res ni zame. V teh letih je že ogromnokrat pokalo po šivih od najinega ega in nikakor se mi ne da slepiti javnosti, da sva popoln par in oh in sploh in bla bla bla. . Je pa res, da tihe minute lahko postanejo tihe ure, nikoli pa ne tihi dnevi. In, da se v vsem kaosu nikoli ne pozabiva imeti rada...(za enkrat) :) Na, pa premorem nekaj osladnosti :) In za enkrat nama uspeva kljub dvema težkima karakterjema. Čeprav bi mu vsaj nekajkrat letno z lahkoto zavila vrat. In verjamem, da tudi on meni. :)
No, evo! Mogoče imam temo za koga o tem, kako preživeti nepopolne dni s partnerjem :) Da ne boste vse samo pisale o tem, kako vaši malčki preživijo ponedeljke, torke, srede, četrtke, petke, sobote...pa spet... Jaz pa se vam mogoče enkrat pridružim.Ali pa tudi ne.
Mogoče ne ravno zanimivo glede na to, da nisem ravno neka "sladka damica", ki bi svojega moža klicala s tisoč ljubkovalnimi vzdevki. Pred drugimi, v javnosti pa igrala, da sva popoln par, kjer nikoli ne zavre kri. Ravno obratno...včasih sem še preveč direktna in osladnost res ni zame. V teh letih je že ogromnokrat pokalo po šivih od najinega ega in nikakor se mi ne da slepiti javnosti, da sva popoln par in oh in sploh in bla bla bla. . Je pa res, da tihe minute lahko postanejo tihe ure, nikoli pa ne tihi dnevi. In, da se v vsem kaosu nikoli ne pozabiva imeti rada...(za enkrat) :) Na, pa premorem nekaj osladnosti :) In za enkrat nama uspeva kljub dvema težkima karakterjema. Čeprav bi mu vsaj nekajkrat letno z lahkoto zavila vrat. In verjamem, da tudi on meni. :)
No, evo! Mogoče imam temo za koga o tem, kako preživeti nepopolne dni s partnerjem :) Da ne boste vse samo pisale o tem, kako vaši malčki preživijo ponedeljke, torke, srede, četrtke, petke, sobote...pa spet... Jaz pa se vam mogoče enkrat pridružim.Ali pa tudi ne.
