PRVIČ SAMI PRI OTROCIH

Je že res da otroke tako ali drugače obiskujeva že skoraj 3 leta, a prav nikoli še nisva bili popolnoma sami. Vedno sta vsaj dva vodnika z svojimi psi. Tokrat je pač naneslo tako, da sva naše delo predstavljali samo midve. Načeloma pred  predstavitvami nimam nobene treme. Psu zaupam, vedno imam fajn družbo, vem da če mi zmanjka besed me druga dopolni...skratka vedno mi je obiskovanje otrok užitek. No, danes mi ni bil nič manjši užitek, le malo me je skrbelo kako bo izgledalo ko oz. če mi zmanjka besed. Ja ja vem, tisti ki me poznate boste rekli, da to ni mogoče, ampak tu, kjer moram pazit kaj in kako povedat otrok starim do 8 let...ni tako zelo preprosto. Skratka...."spakirali" sva najin nahrbtnik z igračami, vodo in seveda priboljški ter odšli v Heramnov brlog oz. Muzej novejše zgodovine.  Tam sva bili že drugič, a vseeno mi pridejo njihove malo "čudne stopnice za psa" vedno prav. Xana jih najprej debelo pogleda potem pa ena-dva in ji uspe premagati to zadevo :) Ko sva vstopili v prostor kjer so čakali otroci sva doživeli prijetno presenečenje. Zapeli so nama pesmico!!!! No ja, pesmica je bila bolj kot meni namenjena Xani, a kdo bi jim zameril saj so prišli občudovat njo in ne mene. Med prepevanjem pesmice Kuža pazi, sem ob pogledu na Xano spet videla tisto, kar večkrat doživim ko prideva med otroke. Oči se ji ob pogledu nanje namreč zasvetijo in to dobesedno. Najina predstavitev je potekala super in brez zapletov. Če mi je vmes zmanjkalo ideje kaj povedati naprej, sem jih malce zamotila z izvedbo kakšnega trikca, oni so vmes kaj vprašali in smo se odlično ujeli. Xana je vse skupaj prenesla standardno. Nekaj časa bi delala, potem se carta pri meni, potem pa oddrema kitico ali dve. Na koncu pa sledi seveda veeeeliiiiiikkkkooo čohanja z otroci in učiteljicami. Tu in tam ji še kdo ponudi priboljše iz mojega žepa in dan je zanjo popoln. :)