ROCKY 

Tale blog je že nekaj časa več ali manj v mirovanju. Kadar se mi zazdi, svoje misli, doživetja, občutke, še vedno objavim.  Tokrat objavljam žalostno novico. V soboto smo se poslovili od Rockyja...za vedno. 

Ne vem kje naj začnem,da zajamem vse, kar me zadnje dni "duši". Verjetno, bo najbolje začeti na začetku.  

Ko sem spoznala zdajšnjega moža, sem skupaj z njim spoznala tudi njegovega psa. Velikega črnega,z rjavimi vžigi, prijaznega, a bi lahko rekli da rahlo "raztrešenega" ogromnega psa. Takrat se niti meni, niti Alenu ni niti sanjalo, kam nas bo življenje vodilo. Iz najine zveze,je sledila selitev v skupni dom. Da gre z menoj tudi Xana, je bilo samoumevno, Rocky pa je bil družinski pes in ostal je doma. No, naj bi. Vzporedno z nama so se selili tudi Alenovi starši in brat. Pa ne k nama, v svoj dom. Iz hiše v blok. Dokler so bivali v hiši, je Rocky večino časa bival zunaj. Zdaj pa je šel z njimi v blok. To je bila za njih precejšnja obremenitev. Niso bili vajeni takšnega življenja, sploh pa tako velik, energičen pes...ni jim šlo. Ni bilo časa in ni bilo prave poti, kjer bi bilo idealno za vse. Potem smo malo "glihali" stvari tako, da je bil Rocky malo pri nama in malo doma. Ko je bil pri nama je bilo naporno predvsem to, da sem bila jaz noseča, pes pa je bil prava nevzgojena energična bomba na povodcu. Pa se je našla "rešitev". Psa so podarili. Ljudje, ki so ga prišli iskat, so prišli po njega k nama. Vse je bilo super, izgledalo je,kot da smo naredili edino pravilno potezo. Pa je po pol leta (vmes sem jaz že tudi rodila) prišlo do preobrata. Pes se je vračal nazaj domov. Tokrat sva se odločila, da reskirava in ga vzameva k sebi. Da bo tukaj doma,pri nas. Vsaj dokler ga ne "pošlihtamo" in najdemo nove, idealne ljudi. Trenutkov, ko sva se peljala po Rockyja, ga videla kako vesel naju je bil in vseh mojih občutkov, ko sem spet zagledala razbojnika, ne bom nikoli pozabila. Pa smo ga imeli doma, ga kastrirali in...doživeli preobrat. Že pred oddajo sem se sicer nekaj ukvarjala z njegovim obnašanjem, a kaj veliko se mi iskreno povedano ni dalo. Pretežek je bil. Psihično in fizično. Dosegla sva, da se lepo hodi na povodcu in ignorira velike samce (načeloma). Po kastraciji, pa je ta pes pokazal svoj pravi jaz. Ne verjameš, če ne doživiš. Še vedno trdim, da je imel tako "šlampasto" vzgojo že v startu, da, če ne bi imel tako stabilnega karakterja, bi lahko bil kamot killer na vseh frontah. Priznam, od začetka, do konca je doživel vse vrste šolanja, vključno z vsemi pripomočki. Načeloma sem za t.i. pozitivno motivacijo. Sem pa proti temu, da se psa ignorira in ne vem kaj vse še ljudje naumijo, takrat, ko je dejansko že škodljiv za nekoga. Naj bo to žival ali pa človek. Takrat je treba dejanje prekinit. Pri 40kg psu, z ogromno ega, sem kliker (ki je ravno ogromno krat spodtka pogovorov), v teh primerih lahko metala le v glavo. Njegovo ali mojo. Pa sva se nekako znašla (po čudežu) na isti valovni dolžini in po kastraciji se je nekako vse začelo poklapljati. Testosteron mu ni več nagajal, jaz sem ugotovila kaj "pali" in kaj ne..in je šlo. Postal je drug pes. Ogromno vajic, trikcev, ogromno zaposlitve, ogromno različnih situacij,ogromno pomoči strokovnjakov, ogromno vsega sva doživela. Samo midva. In se skozi vse to, skozi ves ta boj, povezala. Na prav poseben način. Vsi, ki me poznajo,vedo,da je moja Xana meni carica v pravem pomenu besede. Da mi je pes, za katerega pravijo, da se ti zgodi enkrat v življenju in ti je namenjen. Dolgo sem delala razliko,potem pa sama sebi le priznala, da mi je velik, črn, "butelj", zlezel pod kožo. In največ sem se naučila od njega. Ja, od njega! Ker od tako ne zahtevnega, vodljivega psa kot je Xana, se človek nauči zelo malo kar se tiče določenih reči.  

Rocky je dokazal sebi, meni in vsem ostalim, da se da. Če si vztrajen, iščeš rešitve,neštetokrat ponovno poskusiš nekaj, kar ni uspelo...na koncu obrodi sadove. In pri Rockyju se je vse izplačalo. In je uspelo. Zadnje leto in pol je bil popoln pes. To, kar si človek od takšnega psa lahko le želi in ne upa niti sanjat, takrat, ko ga prvič sreča. Priznam, tudi odkar je z nami, je bilo večkrat težko. Pa ni bil kriv Rocky sam po sebi. Živimo v bloku, na 60kvadratih. Dva velika psa, otrok, ki potrebuje celo mamo in partner, ki dela na 4izmene-praktično ga ni bilo doma. Dva aktivna,velika psa. Trudiš se, biti dobra mama dojenčku (danes enoletniku), biti fer do svoje psice, ki je 5let aktivno delala reševanje in druge discipline-skratka ji je to smisel življenja in ob vsem tem kaosu ne pozabiti na velikega energičnega psa, željnega sodelovanja, aktivnosti, akcije. Znašla sem se v stiski...znašli smo se vsi v neki "ulici", ki ni imela izhoda. In razmišljali o ponovni oddaji Rockya. Nekomu, ki bi mu nudil več,kot mu lahko nudimo mi. Na oglas, kjer so bile jasno napisane zahteve, sta se javila dva primerna človeka. Dva izmed nešteto tistih, ki bi psa imeli namesto alarma oz. namesto vrtnega palčka. Izbrala sem bodočega novega lastnika za našega Beaucerona. A se nikoli nisem pripravila do tega ,da mu ga oddam. Čeprav sem vedela, da bi mu bilo tam lahko lepo..a bil bi brez nas. In smo odlašali in odlašali.  

Potem pa se je začelo. No, ni se začelo, le nadaljevalo se je tisto, kar se opažala po malem že od letošnje pomladi. Mali,drobni znaki, namigi, da nekaj s psom ni ok, čeprav vse preiskave kažejo da je. Pred mesecem in pol ali dvema, pa se je začelo zares. Stanje, ki ga ne moreš spregledati. En čas je bilo ogromno upanja in takrat sem se sama pri sebi odločila, da pes ne gre nikamor. Naj bo kakor pač bo, dokler bo. In to dolgo držala v sebi in nikomur povedala. Pa sem se mimogrede izdala in smo čakali....kaj bo s psom. So mu kaj našli? Bruha? Ne bruha? Apatičen? Eno veterinarsko mnenje, pa drugo, pa tretje itd. Ena dieta, druga...nič diete. Tablete te in one. Pes ok, pes ni ok. Na koncu, ni bilo nič več ok. Dobil je še dodatne simpotme bolezni in ni šlo več. Nič ni bilo prav in vedelo se je, da trpi. Vedela sem kaj moramo narediti, a sem čakala skoraj do konca. V petek sem klicala veterinarja in se mu izpovedala. Njegova reakcija je bila, nekajsekundi molk nato pa.."ne vem kaj naj vam rečem, pes trpi,res gre za tisto..."  Ni vedel kako mi naj pove, da je čas. Jaz sem to vedela že nekaj dni. Rocky mi je povedal. Samo nisem ga bila pripravljena takoj, tisti trenutek poslušat. Še vedno sem tuhtala o kreditu (če bi bil potreben), da ga pustimo še en čas, še probamo kaj... On pa je pešal iz ure v uro bolj. Ni zmogel ničesar več. Le na sedežno se je stisnil k Xani na dekico in tam užival. Kolikor je pač še lahko.  

Zdrav, "odporen", pogumen pes, ki je doživel in preživel brez posledic marsikaj, je omagal. A bolezen ne izbira. Le to imajo živali prednost, da jih lahko rešimo najhujših muk...z evtanazijo. Ne moreš ga imeti ob sebi le zato, ker ga imaš rad. On pa nima ničesar več, čemur se bi lahko reklo, kvaliteta življenja. Njegove oči, njegov pogled, ti pove, da je čas, da ga pustiš da gre. Da je konec. Da je bolezen močnejša.  

Težko se je bilo zbudit v deževno jutro, odpeljat otroka k babici,dedku in psa k veterinarju. Nazaj pa veš, da se boš vrnil sam. Ko sem pred dnevi vprašala Alena, če moram it zraven, ko bo prišel čas, sem že sama poznala odgovor. Ne morem pustiti psa samega, v tujih rokah še zadnje minute, on pa je meni toliko dal, v le nekaj letih. Zaradi psa in zaradi moža sem ostala močna (navzven), do zadnjega. Na veterini sem se zlomila. Prosila sem, da grem po prvi injekciji (narkoza) ven in samo Alen je bil z njim takrat, ko so mu ustavili srce. Vem, da se takrat, ko sem odhajala ni več zavedal, da je že spal, samo fizično je bil še prisoten. Oklepala sem se ga, kot mali otrok in nisem ga morala zapustiti. Dokler, me ni Alen odstranil in obljubil, da bo z njim do zadnjega utripa srca. Poljubila sem spečega psa verjetno neštetokrat, meni se zdi,da sem ga le štirikrat. Zašepetala sem mu, da naj bo priden in, da ga imam rada in odšla. Od tu naprej je moje srce prazno. Manjka mu pes, ki sem ga imenovala vedno z "izgovorom", da je uradno "priženjen" in je moj po spletu okoliščin. Da je tako zelo moj, je vedelo le moje srce in vem, da je vedel tudi Rocky.  

Danes se sprašujem ali bi se dalo narediti še kaj več,čeprav poznam odgovor. In vem, da je bila moja dolžnost, da ga pustim oditi na drugo stran mavrice.  

Svojo bolečino skrivam. Skrivam jo predvsem zaradi leto in pol starega otroka, ki ne ve točno kaj se dogaja in v strahu, da tudi on občuti ta strah in bolečino, glumim. Ne razpravljam rada o tej temi, o tem dogodku. Izjema so le ljudje, ki vem, da me čutijo,za katere vem, da točno vedo kako mi je in zakaj mi je. Ko peljem na sprehod psa, nočem družbe. Po temi grem na dolg sprehod in jočem kot dež. In ga iščem...  In tako bo najbrž še nekaj časa. Da bo bolelo tako zelo, da ne moremo niti njegovega imena izgovoriti brez cmoka v grlu, si nisem mislila niti v sanjah.  

Ob vsem tem, pa poleg vsega, spravljam v dobro voljo in neumorno stiskam k sebi, svojo Bjondo. Psico, ki ima ravno danes 7.rojstni dan. In je eden izmed vrhuncev mojega življenja. In to ve vsak, ki me pozna. 

A mi manjka....in vedno mi bo manjkal... 

Črnuh moj!
Vem, da veš, da si bil enakovreden član naše družine in, da si iz mene naredil marsikaj. Več, kot bi lahko naredil marsikateri človek. Bil si najboljši učitelj in učenec hkrati. Bil si najbolj zvest, potrpežljiv in hvaležen prijatelj. Bil si najboljši družabnik moji Xani in vem, da ji je bilo s teboj lažje in lepše, predvsem takrat, ko jaz nisem imela časa zanjo, za vaju. Ko sta potrpežljivo čakala, da si izborim čas, za naš dolg sprehod, trening... 

Hvala ti za vse!  

Veš, da vsi, ki me poznajo vedo kakšna sem in da je Labradorec zame tisto, kar je za mnoge Mercedes. A danes vem in naglas priznam, da nekoč, ko bo čas in ko bodo pogoji...ko otroci odrastejo in se stvari postavijo popolnoma na svoja mesta...bo ob meni spet Beauceron. Uspelo ti je. Zlezel si mi pod kožo, v srce in življenje s teboj je bilo popolno! (Čeprav na prvi pogled ne vedno. ) 

Z svojim lepim pogledom in izvrstnim karakterjem, tam čez mavrico, naprosi ogromno priboljškov in briket.

Uživaj tako,kot si znal uživati tu! 

Najbolj pogumno bitje, brez vsake sive dlakice-kot se za frajerja spodobi, ----Rada te imam!