Xana na počitnicah

Letos se je prvič zgodilo, da smo na dopust odšli brez Xane.  Se mi zdi, da sem z odločitvijo, da Xana ostane doma presenetila vse okrog sebe. Ja, res je! Še nikoli nisem odšla na morje brez nje in že skoraj polnih deset let, je moja senca kjerkoli sem. Če dobro pomislim v teh letih še nikoli nisva bili ločeni toliko dni na enkrat.  Ampak...ona se ne sekira in ni ji bilo hudo. Razlog za mojo odločitev je ta, da zaradi bolezni,njeno telo ne sledi več nekemu normalnemu "ritmu gibanja". Del našega dopusta pa je bila tudi vsakodnevna hoja. Že povprečen sprehod jo popolnoma utrudi. Če ji popustim in malo teče za žogo, s Cubo, drugim psom...potem pomeni 5 minut slave za njene možgane in dva dni težjega vstajanja, šepanja, močnejšega tresenja zadnjih tac, bolečin itd. Ker si želim, da bi bila z nami še nekaj časa, jo zadnje leto res konkretno "šparam". Ne, ni zapostavljena,le življenje smo prilagodili njenemu zdravstvenemu stanju in starosti.   Manj hoje, plavat pa jo peljemo z avtomobilom do jezera ali reke. Kaj je morje nima pojma, razen tega, da hitro ugotovi, da je slano in,če spiješ preveč vode bruhaš in driskaš.

Xana je imela svojevrstne počitnice. Ostala je doma pri mojih starših, poleg moje mame, pa sta jo sprehajali še dve moji prijateljici. Glede na to, da je Xana, preden sem si ustvarila družino živela z mano pri mojih starših, ji je okolje zelo domače. Vesela je kadar je tam. Kako ne bi bila, ko pa jo razvajajo, kot bi imeli na počitnicah otroka. Kuhane hrane, konzerv, raznih posladkov, spanja v postelji in še česa je tam bistveno več kot doma.  Na sprehodu je bila večkrat na dan po malo, ko jo je imela katera od prijateljic pa si je sigurno privoščila dodaten odklop.

Sicer pa je Xana res en tak super pes. Zaupam jo lahko popolnoma vsakemu in ni me strah, da bi delala težave. Moja starša že nekaj let nista več najbolj fizično pri močeh, pa me niti za sekundo ni skrbelo, da je na sprehodu ne bi mogla obvladat.  Doma itak ne veš, da jo imaš. Če odštejemo dlake,ki jih pušča :) Ni me strah, da bi zunaj poškodovala kakšnega psa ali drugo žival, se zapletala v konflikte...Uboga vsakega, tako,da bi jo brez težav lahko dala tudi nekomu, ki nima izkušenj s psi.  Sobiva lahko z vsemi in z vsem. Edino nikoli ne bi hotela bivati zunaj. Tam bi jo pobralo. Njene stare kosti so najbolj srečne na mehki odeji, za katero je zaželeno, da se nahaja na postelji ali sedežni. Pa tudi s svojo posteljo Comfort je srečna.

Tako, da damica je teden dni preživela malo izven vsakdanje rutine. Kar ni nič narobe. Vsaj pri psih kot je ona. Stabilna,srečna kjerkoli in kadarkoli.

P.s.
Danes,ko sem prišla po njo, me je bila vesela enako kot me je takrat, ko odnesem smeti. Sem prepričana, da smo pogrešali bolj mi njo, kot ona nas!

Kako je dopust preživela Cuba, ki je bila prvič v slani vodi, pa v naslednji objavi.

...2.del

Cubino "sranje" ima še  nadaljevaje.

Po tem, ko se je driska umirila, se je čez dva dni spet pojavila. Se mi zdi, da sem bila kriva jaz, ker sem ji dala čez dva dni že kar brikete, brez prehoda. Nimam pojma kaj sem razmišljala, verjetno nisem dovolj čistila stanovanja za to smrdljivo strelo in sem hitro pozabila slabo izkušnjo :) No,potem, ko sem jo spet vrgla nazaj na dieto je bilo ok. Po nasvetu veterinarja je dobivala še tablete. Če v naslednjih 4 dneh ne bi bilo bolje, bi se pač oglasili v ambulanti in raziskovali bi vzroke njenih težav. Pa je bila čez dan ali dva že kot nova. Po štirih dneh se ni niti opazilo, da je imela kakšne težave, zato sva šli na trening iskanja. Trening je bil na ruševini, delala ni prav nič pretirano težkega in utrujajočega. No ja, delala ni nič težkega, njeno lajanje na privezu pa...lahko nosi posledice. Med lajanjem so se ji vdrla lesena tla,pod katerimi je bila voda (baje, na mojo srečno ni bila greznica) in z glavo se je potopila verjetno do dna. Po nesreči, ko je lovila ravnotežje. Budala pasja!  Druga budala pa sem jaz. Na trening sem veselo nesla slastno hrano, ki jo vedno dobi po iskanju. Kaj pa dieta? Na njo sem se seveda spomnila kaj kmalu. Cuba je pojedla res skrajno ne dietno hrano in njenemu želodcu verjamem, da tega ni moral prenesti. Zato je kmalu po končanem treningu bruhala. Bruhala je dvakrat. Drugič precej močno. Videlo se ji je, da ji je slabo. Med tem, ko sem celo noč bedela ob njej, sem se za kratek čas usedla zraven njene postelje in jo božala. Razmišljala pa sem o tem, kako zelo sem si želela tega psa, sedaj pa sva kot kaže v hudih zdravstvenih težavah.  Na srečo temu ni bilo čisto tako. Naslednji dan ni več bruhala. Nekaj časa je bila še bolj mirna, ni imela tistega njenega norega pogleda in bilo ji je slabo. Driske in bruhanja po tem ni bilo več. Od takrat je seveda na dieti, tabletah in stanje je zaenkrat (hvala bogu) normalno. Med psi bi naj razhajal nekakšen virus. Tu v okolici nismo edini primer s takšnimi težavami. Še vsaj dva primera sta bila v enakem obdobju. Čudi me bolj to, da je šlo vse mimo Xane. K sreči.

Sva bili pa danes na poligonu. S primerno hrano in primernim tempom, čeprav ona ne kaže znakov, da jo je kaj mučilo slab teden nazaj.  Da pa ne bi bilo vse prelepo, je gospa padla oziroma nerodno skočila iz višinske ovire. Na srečo kot kaže nima posledic, sem pa med tem, ko je padala na tla prav razmišljala, "kaj hudiča....?!". Seveda je tudi ta dan zaključila v svojem slogu. Od veselja mi je skočila proti obrazu in, ker se nisem dovolj hitro umaknila, mi je "polepšala" sprednji zob. Očitno imam več sreče kot pameti in tudi to ni preveč hudo vidno. Imam pa sedaj dober razlog za obisk zobozdravnika. Vse je za nekaj dobro...baje :)

Ampak vseeno...Cuba dovolj bo adrenalinskega življenja za nekaj časa. Prosim.