Pred slabima dvema tednoma smo bili na morju. Mi trije in dva psa. Cuba je itak vedno obvezna sopotnica, Nick pa si je zaželel še Taya (Yorkija). Xana že drugo leto zapored ostaja doma iz več razlogov, največji pa je njeno zdravje. Dobro se počuti v družbi moje mame in očeta,ki jo itak na polno razvajata, za sprehode in popestritev njenega dneva pa že več let ob moji odsotnosti skrbi moja prijateljica Nika. Res sem ji hvaležna, ker si vedno, ko jo potrebujem, čas razporedi tako, da kar največ časa nameni Xani.
Torej, Cuba na morju. Kako je bilo? Odlično! Sicer je bila na morju že lansko leto in že takrat je bila super pridna. Vožnja z avtomobilom, sprememba okolja ji itak ne povzroča težav. Fino je, ker vsakič boks iz avta prestavim v apartma in ima potem nek svoj kotiček. Neverjetno vzljubijo te bokse, čeprav pri Cubi je prve mesece kazalo, da ne bo nikoli prijateljica z njim. V boks sem jo zaprla le, ko je bila sama v apartmaju, sicer je bil odprt in je imela izbiro kje se bo nahajala. Ja, kadar je sama je še vedno v boksu in glede na to,kar se je zgodilo letos januarja ji nikoli več ne bom dopustila možnosti prostega gibanja v stanovanju v času naše odsotnosti. Žal. Sicer pa je večji del dneva preležala na terasi.
Prva dva dni je od tam cvilila, saj je imela pogled na morje in gospa bi itak vso svoje življenje preživela v vodi. V vodo sem jo puščala zvečer, ko ni bilo več toliko ljudi in, ko so bile temparature bolj znosne. Njej je itak smisel življenja to, da s polnim šusom skače v vodo. Višina od koder se bo odrinila pa je ne zanima. Res je neustrašna in nič ne pazi nase, tako, da jo moramo res zelo paziti in določiti mejo zdrave pameti. Letos smo imeli srečo in po zaužitju slane vode ni driskala. Sicer ni imela normalnega blata, a vsaj teklo ni od nje. Itak pa imam pa zraven celo lekarno za njo in za otroka. Alen se vsako leto križa,ko nakupujem v lekarni približno tako, kot , da bomo na nekem osamljenem otoku preživeli vsaj eno leto.
V tej vasi je bilo tudi polno mačk. Od mladičkov, do odraslih, vseh barv kar si lahko zamisliš. Nekatere so se ljudi bale in se izogibale srečanjem, druge pa so bile prav pogumne. Tako je imela Cuba polno dela s temi mačkami in je ob vsakem vogalu, kjer je vsaj enkrat videla mačko stala v tisti njeni prizadeti Ptičarski pozi.
Me pa vsako leto znova preseneča. Po eni strani je to pes, ki res ni za vsakega. Brez hvalisanja o tem, da bi bila sama nek ultra top kinolog, je dejstvo pač takšno, da njenega temparamenta povprečen ljubitelj psov ne bi obvladal. Po drugi strani pa je iti z njo na dopust tako zelo preprosto. Se mi zdi, da odkar se zna "izklopit", počasi ne vem več, da jo imamo. Ko je akcija pa je akcija na polno. In to energijo pri njej obožujem. Le v okvirje smo jo spravili :)
Hmmmm... kmalu gre verjetno na kratke počitnice k kolegici, ki se prav tako ukvarja z reševanjem (reševalni psi, da ne bo kdo mislil, da ona rešuje pse). Bomo videli kako bo preživela s tole našo kobilico. Sicer jo je ena druga kolegica že pazila dva dni, ampak takrat je bila Cuba stara nekaj mesecev. No, predvsem upam, da preživi kolegica, za psa me ne skrbi :)
