Obožujem izlete in že nekaj časa sem zaljubljena v Robanovo planino. Letos smo jo pred skoraj 24dnevi, obiskali letos prvič. In tudi prvič smo se tja odpravili brez Rokyja. Ah, kar ne morem se znebiti cmoka v grlu, vedno ko me nekaj spominja na njega.
Ker je naš otrok še malo premajhen, da bi pot lahko prehodil, nosit v nahrbtiku se ne pusti, v rokah pa ga ne morem nosit, žal za letos še ostaja doma. Popokala sva oba psa (ja, tudi Yorki je hodil in ne nosil po torbici), pa še prijatelje/sosede in njihovega psa smo imeli za druženje.
Vreme je bilo, lahko bi rekla idealno za naše aktivnosti. Ni bilo prevroče (niti za pse) in ni bilo preveč mrzlo. sploh super pa je bilo to, da ni bilo dežja (in vetra).
Vedno znova sem navdušena nad konji, ki ji srečam tam. No, na sploh obožujem konje, poleg psov, so mi res super bitja.
Upam, da bo Xana čimdlje lahko hodila z nami v hribe. Sicer še res ni ne vem kako zelo stara, a vsako leto se psu žal pozna. In brez nje si niti ne predstavljam vseh naših potepanj.
