Ja, res končno! Pa čeprav se to ne nanaša na moje življenje s Xano. No saj se, ampak po čisto drugih poteh.
Zgodba se začne približno tako, da odkar poznam svojo zelo zelo zelo zelo (no dovolj jih je teh zelo-jev) dobro prijateljico Niko vem da si želi psa. Ljubi pse, a ta njena ljubezen je na določeni točki skrenila drugo pot kot moja. Njej so všeč mali, leni psi...taki s potlačenimi gobčki...francoski buldog,angleški buldog, mops..... nikoli ni imela veselja do takšnega dela s psi kot jaz, čeprav z veseljem zganja norčije s Xano. No, in tisti, ki me poznate veste, da vse naštete pasme niso ravno "top" na lestvici psov, ki bi jih jaz "ljubila". Nikoli ampak res nikoli me na cesti niso pritegnili, na pasjih "zadevah" sem šla mimo njih brez posebnih občutkov in lahko bi mirne duše rekla, da me kot pesjanarko takšne pasme nikoli niso posebej interesirale.
Ampak tale moja Nika je ena lisica...to si danes upam trdit!!! Vedno je spoštovala moje interese, mojo Xano ima rada rada in še enkrat rada pa čeprav sama nikoli ne bi imela tako velikega in aktivnega psa in nikoli se ji ne bi dalo delati to kar delam jaz. Ljudje smo si različni....to, da bom pa po njeni zaslugi kdaj z "posebno strastjo" cartale buldoga...a.a to pa že ne !! Ja pa ja de....malo Nika, malo pa Xana, ki se je pred kakšnim letom zaljubila v sosedovo angl.buldoginjo, sta prebili "led". Najprej ena krasna "angležinja", potem takoj za njo še ena-tej je ime Candy in z lastniki smo se spoznali res "po pasje"..na pasjem sprehodu..Candy pa me je s svojo neverjetno energijo in veseljem prepričala, da so cool psi. Za temi angleži, sem pri fantu doma prvič cartala francoza (Fr.Buldoga).Jooooojjjj to so šele ene "podgance", ki je Neda do pred kratkim ne bi "dirala ni daljinskim". Pa je spet ta "podganca" nakako dokopala svoje šapice do moje duše...in kmalu po tem sem bila prepričana, da ne samo to, da so tako grdi, da so že lepi..še več...nekoč, ko se ne bom več ukvarjala s psi tako kot se danes, bom imela to "podganco" doma. Tako skoraj nič vzgojeno :)))))
Zdaj ko vam je približno jasno, kako je Nika kriva za mojo ljubezen do teh "pujsov", ki mimogrede karakterno niti približno niso tako "neuporabni" kot sem mislila vam povem zgodbo, ki ima naslov končno.
Nikina želja po tem "pujsu" je trajala leta in leta, posluha zanjo doma pa nikoli ni bilo ta pravega. Željo po psu si je nekako "tešila" s Xano in še s kom, a ko je doma našla pravo struno. je nanjo začela igrati na ves glas. Jaz pa sem ji kot prijateljica in pesjanarka seveda pomagala pri tej akciji. Ja, res je bila prava akcija! Kaj vse se je dogajalo ne bom pisala, ker je bila norija na kvadrat. Vsakič. ko se je pojavil žarek upanja da pridemo do psa se je nekaj zalomilo....šteparji, pa šteparji in še enkrat šteparji. grozno! En večer pa sva na oglasniku našli psičko, pasme francoski buldog, staro 11 mesecev. Bila je svetle barve (kar ni najbolj po Nikinem okusu) a nekaj v meni mi je reklo..vztrajaj! Obema se je zdelo, da se je vredno pozanimati. Čez kak dan sva poklicali. Izvedeli sva da jo oddaja starejša gospa, ki jo je "podedovala" od sina in zanjo ni več zmožna skrbeti oz. se zaveda, da ji ne nudi tistega, kar si psička zasluži. No....zapletat se je začelo ko pri Niki doma niso hoteli "odraslega psa", ampak mladička...tako je ta 11mesečna psička tonila v pozabo, oni pa so ogledovali mladiče. In vedno znova so se dodobra "nasankali". Pa smo po dooolgem prepričevanju, da poskusimo to tudi storili. To 11mesečno psičko so odšli gledat. Jaz sem priskrbela "posvojitveno pogodbo", dala nekaj dobro namernih nasvetov, da sem lahko mirno spala in čakala kaj bo, ko se vrnejo. Verjetno se jim niti sanjalo ni, kaj bo, ko pridejo tja in kako se bo tale zgodbica zaključila.
In jaaaaaaa KONČNO s(m)o dočakali psa. Ta psička se je izkazala za eno super babnco, kateri je vredno dati priložnost. Ime ji je Lexi in v prvem dnevu novega domeka je doživela že marsikaj. Spoznala je deževno Celje, pa kar precej ljudi, pa mojega kunca, s katerim sta takšna prijatelja, da človek težko verjame, če ne vidi, pa seveda mojo Xano, katera je za enkrat še bolj zadržana okoli nje ampak mislim, da je za to kriv gonitis od Lexi in bo kmalu vse ok.Ker tako zadržano, vidim Xano tokrat prvič v življenju-bog ve kaj se ji podi po glavi...jah ni več edina bjonda v družbi :)) Z Lexi sva si že ostrigli kremplje, pa počesali pa imeli "urice učenja" kako hoditi tam kjer nisi navajen in ti ni prijetno (pač je naletela na eno pesjanarko kdo ji je kriv :)).....skratka za prvi dan se je izkazala za fejst punco in mislim, da bodo dnevi z njo prijetni in pestri. In komaj čakam, da jo bova s Xano kakšen dan pazili...Xani pa sem že prišepnila na uho da se naj ne boji, da je Nika ne bi več marala....Nika ima dve roki in dovolj znanja da ji zaupam Xano v varstvu tudi sedaj, ko ima(mo) še malo "podganco".
Zdaj obe bjondi spita, vsaka na svojem koncu.....kako bo izgledalo življenje v prihajajočih dneh pa sporočim....
Aja nekoč bom kot velika Neda imela Bostonca (Bostonskega terierja)....če bodo ne dosegljivi pa pristanem na kakšnega francoza mogoče :)
