NE, ne bom pisala o prvih ljubeznih, prvih poljubih in podobno...To kar lahko spada pod naslov "najin prvi" je lahko samo "ponesrečenec". Ja,pa sem dočakala tudi to :)
Vedno me je zanimalo, kako bi Xana odreagirala, če bi na sproščenem sprehodu (brez povelja išči, brez opreme itd.) našla nekoga, ki bi ji predstavljal markerja. Glede na to, da živimo skoraj v središču mesta, si kakšnih večjih "podvigov" , da bi lajala na mimoidoče nisem mogla nikoli privoščiti. Iskanje vedno doživlja v "polnih pripravah", na izpitih z dodatkom moje velike treme :) Resnične iskalke pa se (še) ni udeležila. Tako človek res ne ve, kaj pričakovati od psa, če se znajde v takšni situaciji. Ne dolgo nazaj so društveni kolegi pripovedovali, kako tudi izkušeni psi niso odreagirali, kot bi človek pričakoval, ko so jih "testirali" na nekem "društvenem taboru". No, midve pa sva najino izkušnjo doživeli danes čisto "po butastem".
S Xano sva šli na sprehod, tako čisto sami, Xana je bila spuščena, jaz pa sem rahlo zamišljena capljala po poti. Xana ni tiste vrste pes, ki bi se veliko oddaljeval od mene, vohal po poteh in podobno. No, danes pa je na enkrat stekla v mojo levo smer (kakih 15-20m od mene) ,kot bi jo kdo zadel s fračo v rit. Ker je stekla na travnik (poraščen z nekaj drevesi), sem ostala mirna in hladna, češ saj gre samo na veliko potrebo. Pa sem nekaj časa kasneje slišala njen lajež, ki ni bil tak kot je tist "iskalni". Mislila sem si: "in ti v tem snegu najdeš ježa??" In seveda nisem šla za njo. Ker ni in ni nehala lajat sem jo 2x poklicala, lajež je takrat prenehal, a k meni je ni bilo. Ma kaj je s tem psom sem si mislila in počasi korakala proti njej. Ko sem nardila nekaj korakov in prišla mimo dresev sem videla Xano kako vedno bolj laja(vedno bolj podobno temu, kar zna na iskanju) in eno črno "vrečo" ob kateri Xana stoji in s sprednjimi tacami "poskakuje". Ja, je že res, da ravno to s tacami počne na iskanju, a to mi še vedno ni nič pomenilo. Ko sem bila še malo bližje sem videla, da ne laja na vrečo, ampak da v snegu dejansko leži otrok (star nekje 8,9let) z glavo obrnjeno v sneg (ležal je na trebuhu).Če, mi kdaj v življenju kaj ni bilo jasno, je bilo to zagotovo danes. Je mrtev?sem se sprva zgrozila. Xani sem takoj dala briket (drugega nisem imela pri sebi) in jo privezala. Šele, ko se je Xana umaknila, se je otrok začel premikat in počasi obračat glavo. "Ej, a si v redu?" sem nekako spravila v tistem šoku iz sebe. On pa nič....le počasi se je obračal iz snega. Ko se je dokonca obrnil, naju je nekaj sekund gledal s tako velikimi očmi kot sova in nič rekel. "Ne boj se, Xana ne grize, je psička reševalka in te je "nakazala" ker si negiben ležal. Lahko jo pobožaš."...ko sem izgovorila ta stavek mu je ušel prisrčen nasmeh, usedel se je v sneg in "mečkal" Xano. Zraven pa začel pripovedovati, kako so se šli z sošolci skrivalnice, kako dolgo je čakal takole v snegu, da ga najde tisti ki je "mežal" in kako je na 1x slišal psa, za katerega je bil 100%, da ga bo napadel. Ah, to je to...še sama planem v smeh in mu pripovedujem o naših pseh in o tem, kako je on prvi katerega je Xana dejansko našla brez mojega vodenja. Vrgel ji je nekaj kep, med tem so se pridružili še ostali sošolci, ki niso mogli verjet da ga je pes tako oblajal in nič naredil. Po poti domov, bi najraje zavriskala, kar smejala sem se...verjetno je kdo mislil da sem nora :)
Norooooo,bravo bjonda moja!!!!!!!
