VIDEO OVIRE- IZPIT 17.4.2010, CELJE

IZPIT V CELJU

Tudi te smo dočakali. Pričakovali smo jih z mešanimi občutki in tudi precej "zmešano" smo jih zaključili.

Izpit na domačem terenu je definitivno prednost domačinov. In ker so bile poznane ovire in pa seveda ruševina, se nisem preveč obremenjevala. Seveda sem bila nervozna, polna mešanih občutkov in še česa. Temu primerna je bila tudi moja jutranja prebava na wc-ju :) Kakorkoli, preživeli smo jih, kaj točno se je dogajalo pa vam zaupam po delčkih :)

POSLUŠNOST 
 

Ta "paradna" disciplina je bila prva na vrsti. Tako sva kot predzadnji par (oz. trio) prišle na vrsto tudi midve. Ker je naša Ana zadnji trenutek ostala brez para, smo na koncu delale tri Celjanke. Že ko smo prihajale na poligon sem ob vzklikih naših, bila polna adrenalina in mislim, da sem se komaj obržala na tleh, da nisem poletela. Izmed nas treh je prva delala Tamara s Tio, midve sva odlagali, Ana & Luna pa sta čakali na robu poligona.

Ne morem mimo Tamarinega dela...spremljam ju od samega začetka, še vedno imam pred očmi kako je nekaj tedensko kepico, zavito v brisačo prinesla pokazat na poligon in mislim, da sva od takrat s Tio v prav posebnem odnosu. Ne znam ga opisati z besedami, vendar ob njej vedno začutim nekakšno toplino...tako posebno! Ob Tamari pa vedno neizmerno energijo, katere se nalezeš v nekaj sekundah :) Njun odnos je perfekten, njuno delo na poligonu pa paša za oči. Kar se je dogajalo včeraj pa...da se Tia zadnje mesece boji poka, se je šušljalo že lep čas. Pa sem to jemala nekako z rezervo. No, včeraj pa smo vsi skupaj doživeli rahel šok. Na prosti vodljivosti, ki je bila prva na vrsti, je počilo! Počilo je ravno takrat ko sta bili skoraj vzporedno z "strelcem". Tia se je ustašila in bila vsa iz sebe...jaz pa sem ob pogledu nanjo dobila solzne oči. Res mi je bilo hudo, ker vem s kakšnim veseljem delata. Ni kaj, smola pač...najbolj pomembno je to, da gremo naprej, skupaj in nič nas ne ustavi :)

Da se vrnem k najinemu delu na poligonu. Odležala je več kot odlično, čakanje na robu poligona jo je spravljalo ob živce, a je preživela :)....najina poslušnost pa...moja pravljica, ki je nisem upala nikoli sanjati.

Seveda so bile napake...prvih nekaj metrov proste vodljivosti se je gospodična ulegla, ker si je zamislila da bo prostor v gibanju, a sem jo poklicala in sva nadaljevali :) Pri plazenju sem naredila sama napako- preveč povelij in tako pol pike manj :) Pri aportu pa misli, da je ne vem kdo in ga po mnenju sodnice preveč "napade" ko ga prime v gobec. Ostalo-SUPERRR! Mene osebno ne "zadovoljujejo" še, obrati in sprememba smeri, na trenutke tudi poleg ni tisto kar zna biti a vseeno....noro dobro!! Najbolj sem srečna, ko vidim da pes počne to zato, ker ji je fajn, ker uživa v delu, tako kot uživam jaz. In tega užitka marsikdo pri tej disciplini ne premore. Ko nagrade ni in ni, ona pa še na koncu hoče in hoče delat! Krasni občutki, ko vidiš, da si se naučil uživati med delom...in s tem uživa tudi pes. Samokritičnost me nikoli ne bo minila in mislim, da je tako tudi prav. A komaj zadržiš solze, ko te pohvalijo vsi...tisti, ki delajo s teboj in poznajo tvojo "pot" in tudi tisti, ki te vidijo prvič. Ob besedah sodnice, kako lep odnos imava in kako dobro delava sem se skoraj stopila. Veliko mi pomeni, ker vem da je videla že marsikaj, polna je izkušenj, ima polno razultatov...a še vedno jo fascinirava! Najino delo se s tem razultatom še daleč ni ustavilo, veliko imava še "v rokavu", vem, da sva na dobri poti.

Hvala bjonda moja...ta pravljica je bila moje "predhodno" darilo za rojstni dan :) Aja da ne pozabim na točke, ki sicer niso ne vem kako pomembne, so pa vseeno: 46 / 50.

OVIRE

Po kratkem premoru so sledile ovire. Tu me nikoli ni skrbelo nič drastičnega. Zna se zgoditi, da "pozabi" hoditi po lestvi ali pa na detaširanju postane kaj "nejasnega", a to je redko in me zato ne skrbi. V bistvu nimam kaj za rečt. Glede na to, da so ovire domače, bi skoraj moralo bit tako, kot je bilo. Nekaj jo je zmedlo pri neprijetnem materialu in je "pozabila" na mene. Pa se je kmalu vrnila nazaj in se usedla kjer se mora. Detaširanje je bilo krasno!!!! Le pri zadnji mizi ni počakala na moj znak za odpoklici in je prehitro stekla proti meni. Ob tej napaki sem dobila nasmešek na obraz, ne vem zakaj, ampak nisem se morala zadržat, ko je s tistimi "dumbo ušesi" veselo kot še nikoli tekla proti meni.

Ovire imam posnete tako, da si jih izvolite pogledati in presodite sami. Jaz sem zadovoljna!! Spet je pokazala da rada dela, tudi ko ni nagrade in da ni nikoli dovolj. Itak saj je pa deloholik! ( oh kako sva si različni ) :)
Točke: 47 / 50 (ponosna ponosna in še 1x ponosna)

ISKANJE 

 

Ko ima hudič mlade jih ima sto....ali pa samo enega ki je "usoden". Verjetno bi bilo preveč kičasto, če bi še tole steklo po maslu. Vse skupaj se verjetno začne nekje tam, da nama zadnje časa manjkajo treningi iskanja. Pa, tudi to je res, da je Xana en mali "ziheraš" in mora situacije "spoznati" preden se vanje poda. Tako, da na tem bo treba še delati. No, da vam zaupam najino štorijo. Iskanje na kupih Xani (pa tudi meni) ni nikoli posebaj dišalo. Nekako sem že pred pričetkom "čutila na vodi" da se bo tu nekaj zalomilo. Že takoj, ko sem jo spustila iskat sem vedela, da danes ni najin dan za iskanje in "pogrešani" v skrivališčih (grobih), so se mi rahlo smilili :) Xana je sicer iskala, a ne tako ko zna. Moje vodenje psa pa....me je sram priznat, da tega nisem počela prvič. Kako slabo zna biti to, da rruševino poznaš. Ko sem si vcepila v glavo, da je nekje marker, sem na tem vztrajala. Psa sem pošiljala tja kot, da nekdo za mano drži nož in to od mene zahteva. Bogi revi seveda ni bilo nič jasno, pa se je odločila da teren pogleda še drugje. Še sreča! Ko je prispela do prvega markerja je začela lajati. Lajala je sicer bol "penzionistično", a ker so popolnoma zadelani markerji še vedno rahla "španska vas" me to ni zmotilo preveč. Lajež je bil dovolj odločen, da sem vedela da je marker tam! Prijavila sem najdbo in odhitela proti njej. V tem času so Xano "napadli straheci" in se je odločila da z laježem preneha in se napoti proti meni. Češ: "veš kaj, tamle ga maš, ven si ga pa sama potegni, mene ne spravite več tja". No, in je tudi nismo. Drugega markerja je našla bolj suvereno in niso je napadali straheci. Bravo bjonda moja. Hladen tuš zame je sledil na koncu. Sodnica je prvega straheca oz. markerja sicer priznala, a ga je ocenila z NULO. Kar je pomenilo da imava premalo točk in iskanje ni opravljeno z več kot 118točkami.

Razočarana? V bistvu ne vem kako se temu reče..verjetno prej užaljena, ker najdeš dva, pa ti to bolj malo koristi. Razočarana, ker nisem odvodila tako kot znam in sem s tem vplivala še na tisto, ki dobro ve, kaj počne. Če ga vsaj priznala ne bi....tako pa ga je, a mi to nič ne pomaga!! Ah...vsaka šola nekaj stane.

Takoj zatem me je popadel čuden občutek. Tak , ki ga sovražim do dna duše, a se tudi meni zgodi. Prepričana sem bila, da je tole najin reševalni konec. Da se od tega poslavljam in da me na izpitih ne vidijo več. Za trenutek se mi je zazdelo, da se mi dogaja krivica. Ko sem dobila Živin res lep sms pa....je bila to pika na i in nisem mogla ustaviti solz. Ugotovila sem, da sem krivična JAZ, ker želim psa ustaviti pri nečemu kar ga osrečuje. Kar krepi najin odnos, kjer spoznavama čudovite ljudi, njihove pse, spoznavama svet tega načina življenja. In v tem Xana tako zelo uživa! Med mojim jokom je prišla k meni, se stisnila tako močno kot še nikoli in verjetno mi je takrat povedala, da naj ne obupam. Da njej tale "nesreča" že ne pride do živega in da imava še ogromno za pokazati. Ob tej priliki se naj zahvalim vsem ( ja v živo mi gre to bolj slabo), ki ste mi stali ob strani, me še 1x in znova spomnili kako super psa imam in kako super sva naredili kljub zadnji smoli. Hvala Evi, Barbari, Ani, Živi, Mojci in še komu, da me v tistem trenutku niste pustili, da obupam nad seboj in mojim sončkom. Hvala tudi sodnici Ani, ki mi je uspela razložiti, da ni nič zamujenega, da ni nič izgubljenega in da se ne izplača nehat! Xana bo po njeni "oceni" dozorela in začela dosegati vrhunec čez približno eno leto. In prav je,da ji dam priložnost tam, kjer jo delo osrečuje. Ne, ne bom obupala, ne bom se smilila sama sebi in tale izpit je zame zmaga!

Še danes imam solzne oči, ko slišim besede tistih, ki povedo, kako lepo naju je gledati, kako lepo delava in kako zelo se vidi da sva ob tem srečni, da se lepo dopolnjujeva in še kaj ...in predvsem to, da sva na dobri in pravi poti! Mogoče bo najina naslednja "postaja" IPO...ne vem...z ruševinami pa še daleč nisva rekli zadnje besede!

Hvala vsem in predvsem hvala tebi moja Xana za izživete sanje!! Želim si še več takšnih dni in, kot je rekla Živa....za vse večne čase sem nehala dvomiti v svojega psa. Če je tu kdo, ki je na trenutke zmeden sem to jaz. Ona pa ima le preveč razvit nek čut in se "naleze" mojih čudnih občutkov. 

  

SPRING WALKS

Ko te "dobita v roke" dva profesionalca (beri fotografinja in fotoaparat), ti ob gledanju umetnin zastane dih. Ne verjamete? Poglejte.... Komentarji ob slikah so popolnoma odveč. Hvala Maji za te prečudovite slike! :)