Nisem niti razmišljala o smeri, da toliko ljudi tu in tam prebere moj blog. Hvala. :) In pred kratkim dobim zanimivo vprašanje (zdaj že drugo v kratkem času). Tole je bilo od osebe, ki me pozna le na videz. No, tisti, ki me poznajo, me kaj takega niti ne bi vprašali :) ---- "Kako na tvoj hobi in način življenja s psi gledajo sorodniki? Kakšen imaš odnos z družino po moževi strani?"
Kako na moje pse in delo z njimi gledajo sorodniki? Nimam pojma :) Po moji strani neke obilne "žlahte" niti nimam. Tete, strici, sestrične, botre....nismo v tako pogostih stikih, da bi prišli do takšnih tem. Celo moja mama in oče po mojem nimata točne ideje kaj počem že več kot 10let, ko rečem, da grem na trening s svojim psom in, ko rečem, da imam pasji tečaj. Jasno je le to, da rabim varstvo za otroka, kar pa hvala bogu nikoli ni problem.
Če me kdo ne vpraša direktno, se ne rada spuščam v to temo z ljudmi, ki "se ne gredo istega načina življenja".
Alen ima dosti večjo "žlahto". In mislim, da v resnici tudi oni nimajo pojma kaj počnem. Predvidevajo pa, da nekaj blazno čudnega :) Hec, bi bilo zanimivo slišati kako sploh vidijo vse to. So pa tudi tam različno naklonjeni psom. O mojih psih sicer nihče ne debatira. Vsaj pred menoj ne. :) Včasih sem se bolj obremenjevala s takšnimi stvarmi.No, ne bomo si lagali, da pa se me še vedno veliko (preveč) reči dotakne.Grrrrrr.
Glede mojih psic pa res ne delam panike. Obiskov nimamo tedensko, sploh takšnih ne, kjer bi bilo polno stanovanje ljudi. Če praznujemo na primer rojstni dan, psici itak umaknem. Pa ne zato, ker ju kdo ne bi maral. Bolj zato, ker je polno otrok, hrane, ljudi in nimam ne volje in ne časa nadzorovati situacije. V konfliktu s psicama pa nima smisla biti in to celo nekaj ur. Ju pustim, da pozdravita, lahko ju pobožajo, preostali čas pa imata svoj mir in tudi ljudje v miru jedo, pijejo, govorijo. Ne gledam na to v smislu "pes leži celo življenje na primer na kavču... tudi, ko so obiski bo ležal tam". Ok, vse lepo in prav, ampak obiskov res nimam navade posedat na tla ali v pasjo posteljo :)
Zanimivo je recimo to, da se moja mami, v resnici precej boji psov. Jih ima rada,ampak res ima nek čuden strah. Cubo recimo, še vedno poboža z "dvema prstoma". Jo pa rada opazuje in ji da kakšen priboljšek. S Xano nima težav, a z njo je živela precej let. Tudi tašča se zna ustrašit kakšne pasje reakcije, čeprav je dosti manj obremenjena od moje mame. Njo recimo prestraši lajež psa v stanovanju. Kar Cuba z veseljem izkoristi :) Alenovemu bratu, pa bi v kakšni krizi upala za kratek čas pustiti tudi Cubo v varstvu. Xano itak, njo zaupam vsakomur,brez strahu. In vem, da bi jo vsak popazil, če bi to bilo potrebno. Načeloma je praksa varstva takšna, da Xano pazita moja mami in oči. S sprehodi pa jima pomaga kakšna moja prijateljica. Cuba je bila le enkrat dva dni v varstvu pri prijateljici. In načeloma imam dve, tri osebe za katere vem, da bi jo čuvali in "obvladali".
Nikomur ne vsiljujem svojih psov. Ne slišim pa rada (kar na srečo iz strani družine niti ne poslušam), da posplošujejo stare,neresnične mite o psih in njihovi vzgoji, vedenju. Če pa kdo ne pride na obisk na ta račun pa...tudi prav :)
