Že dober mesec dni imamo doma našo zverinico. Najmlajšo članico našega "krdela", Cubo seveda :)
Po začetnih 14 dneh norije, je počasi življenje z njo, že prava milina. Lepo se je navadila počitka v hišnem boxu in od takrat naprej mislim, da lažje živijo tudi naši sosedje in ne samo mi :)
Tudi pri opravljanju potrebe je že zelo pridna. V bistvu je vse odvisno od nas. Ona opozori z glasnim cviljenjem, nemirnostjo. Če nisi dovolj pozoren in hiter, seveda nastane lužica. Podela pa se skoraj res ne več. Ponoči spi (hvala bogu). In na mojo srečo, očitno tudi ona ne bo jutranji tip psa.
Obožuje ljudi. Tudi otroke. Tu je zanimivo predvsem, da je v resnici pes, ki nikakor ni nežen (trenutno lahko odgrizne nos od veselja vsakomur, ki ji nameni pozornost in cvileč ton, v smislu: "iii mladiček"). Ampak, ko je v stiku z našim otrokom je drug pes. Vedno vse poteka po njegovih "pravilih igre" in le redko se zgodi, da mali zavpije: "Cuba, konec!" Ta stavek pomeni, da je skočila na njega oz. je igra postala pregroba. Na splošno obožuje ljudi in pse, vendar jim tega zaenkrat ne more pokazati na dostojen način. :) Če bi Xana imela malo manj potrpljenja kot ga ima, bi Cubo lahko že dodobra "socializirala." Tako pa ji čisto vse pusti in potem...Cuba uživa na kubik :) V trenutku pa se popolnoma umiri,če ji dovolimo na sedežno. Ja, saj sicer ve, da po hitrem postopku odide nazaj tja, kjer je sicer-na tla. In ko se cartlja je nemogoča. Sem imela vedno sliko o tem, da imam noro scartljanega Labradorca. Ampak! Xana ni Cubi niti do gležnjev kar se tega tiče. Cubi ni dovolj, da se tišči človeka. Idealno je, če lahko spleza ali skoči v naročje, če pa to ne gre, se v skrajnem primeru najde prostor za ležanje na glavi tistega, ki ji je pač najbližje.
Sicer pa je zelo energičen, zelo dojemljiv in predvsem zelo priden mladič. Kako se bo še kaj izkazala v prihodnosti bomo videli, trenutno lahko rečem, da je zelo stabilna. Upam, da bo njen karakter, ko odraste res približno tak, kot trenutno kaže, da bo.
Mi se veselimo vseh skupnih trenutkov, le malo prehitro raste tale Zguba, kot ji v hecu reče N.
Ps.
Zadnjič me je društveni kolega hecal, da, ko imaš enkrat Ptičarja, nočeš več druge pasme. Za enkrat sem več kot zadovoljna z njo in vesela, da jo imam. Če se bomo pa res čisto "poptičarili" pa vam/nam bo jasno čez nekaj let :) :)
