Voščilo 

"He is your friend, your partner, your defender, your dog.
You are his life, his love, his leader.
He will be yours, faithful and true, to the last beat of his heart.
You owe it to him to be worth of such devotion."  

VSE NAJBOLJŠE  MOJA NAJVEČJA PASJA SREČA!! 

3 MESECI 

Čas noro teče in tako smo že polne tri mesece bogatejši za malega sončka.  A kako se imamo? 

 Tole pisanje bom začela malo drugače kot verjetno večina pričakuje.  

Ker zdaj , ko imam otroka vem in priznam, da vse le ni vedno pisano in lepo in kičasto in... (sploh pri prvem otroku, ko je vse novo in sveže) je pa res, da se vse to hvalabogu v naslednji minuti pozabi. : ) Skratka...poleg cukrastih dni sem prvi mesec izkusila tiste »ta sive«. Pač, po 3 tednih sem ostala sama, z otrokom z multi krčki...in sama popoldan,zjutraj pa tudi ponoči vsak tretji teden. J... ga, pač  Alen dela tako kot dela in dokler ima službo je treba bit hvaležen in potrpeti tudi, ko je hudo. Najbolj hudo je bilo prvo noč,ker sem zeeelooo strahopetna. :P  Pa se tudi tega človek navadi. Pa se človek navadi, da dojenčki pač jočejo in ga kdaj tudi malo pustiš, da pove svoje. Pa krči minejo (in naj ne pridejo več v mojo bližino prosim!), pa »ulaufaš« babice in dedije (in psa)..pa vidiš, da nisi sam, le pustiti moraš ostale blizu in povedati naglas,ko te kaj teži. Da zardi tega še nisi slaba mama.  Skratka po kakšenem mesecu so prav vse stvari počasi na svojem mestu. In od takrat naprej je moje, naše življenje noro fino fajn,vsak dan. Tudi ko mali škrat nima najboljšega dneva. Ja, priznam, tudi to se dogaja, kljub temu, da je  veliiikoo nasmejan,dobrovoljen in spi cele noči v svoji posteljici (se lahko pohvalim, da še nobena noč ni bila prespana v zakonski postelji-ni nobene potrebe!Le tako naprej Škrat!), zna jokat, tečkat...vse kar pač dojenčki počnejo. In pred tem si ne zakrivam oči kot veliko preveliko mamic, ki dajejo neke blodnje same sebi, meni pa gre vedno znova na bruhanje. Otroci so naši zakladki, niso pa nobene naprave, ki bi skrbele za dobro počutje vseh okoli sebe every day.  Pač zna svoje zahteve izražat edino  z jokom, čez par let mi pa kakšne njegove besede ne bodo pasale : ) 

Sicer  je pa res vsak dan lepše, bolj utečeno in bolj čarobno. Vsak dan je kaj novega. Ob lepem vremenu je superduper se potepat in časa za slabo energijo sploh ni.  Najbolj sem  resnično hvaležna za mirne in v kosu prespane noči. Te so bile takšen tudi tisti čas, ko so bili krči na maximumu. 

 

Ni(c)ki piki pa pravi, da bo še naprej tako priden fant, še naprej se bo pustil lubčkat, previjat, mazat s kremico, cartat, sprehajat...in še naprej se bo nasmejal še najbolj čudni »tetki« na svetu, če mu le pove kako lep je in kako veliko las ima. : )  

Dovolj za tokrat, baj baj do naslednjič : ) 

3. tekma za državno prvenstvo v Rally Obediencu 

Tisti, ki vas je že ob naslovu streslo in spreletelo »Joj,a je šla?« kar nehajte brati tole objavo. Ja, s Xano sva šli na tekmo in to prvič po mojem porodu. Ne morem mimo tega, da javno, jasno in glasno ne napišem...smilijo se mi tiste mamice, ki svojega otroka ne dajo iz rok in z rojstvom otroka pozabijo nase, na svojo dušo, zdravje,partnerja in še kaj.  Ni mi žal, da sem dopoldan preživela  sama, Nick pa je bil doma v varnih rokah. In »zgodba« se bo še ponovila! No, še večkrat pa bo na vrsti scenarij, ko bo tudi mali zraven. 

Da preidem k bistvu - k tekmi.  V rally-u nimava nobene kilometrine niti ne morem trditi, da vanj vlagava veliko truda. Ker je Xana že znala vaje, sva jih lani dali v »celoto« in opravili izpit. In ker sem se malo »zaljubila« v to disciplino, sva šli tokrat tekmovat.  Od oktobra, ko sva opravili izpit do tekme, sva izvedli en trening. Xana ni blestela, niti ni pokazala tistega kar zna, pa vendar ne morem trditi, da sem razočarana. Poleg tega, da sva bili obe precej časa v nosečniškem obdobju, sva na tekmi delali zadnji,po precej vročem vremenu, kar ni plus za psa, ki mu že tako in tako krepko primanjkuje kondicije.  Že takoj, ko sva šartali sem v njenih očeh nekako razbrala, da tokrat ni njen dan in, da »iz te moke tokrat pač ne bo kruha«. No, vaje so bile vseeno izpeljane solidno..vsaj iz njene strani, saj sem po sodnikovih besedah glavne minus točke pridelala kar jaz.  Kakorkoli, sem zadovoljna in srečna. In če bo vse po sreči greva kmalu spet. Po razultatu sva bili nekje na sredini, kar gleden a okoliščine ni slabo, bova pa sedaj vseeno malo trenirali, še najbolj na kondiciji bo treba narediti kakšen premik. : )  

Kako fino se imamo pa so dovolj zgovorne slike na tem linku: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.395335953841021.83644.114260761948543&type=1

3 + 1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Foto: Sašo Novoselič Photography