sobota, 26. november 2011

ZA VSE TISTE! 


Verjetno že »ptički na vejah čivkajo«, da bo Xana spomladi dobila družbo. No, ta ne bo kosmata (ali pač, glede na to, da naj bi bil moškega spola- z leti mu verjetno to ne uide : ) ), bo pa vsekakor človeške vrste. : ) In ker že kar nekaj mesecev vsake toliko poslušam bučke o odnosu pes-otrok sem se odločila za tole objavo. 
Že na splošno dobim ošpice, ko slišim od »modrecev« izjave kot so: »Psi smrdijo«, »psi so za na ketno, da pazijo hišo«, »psu z leti zraste kost v glavi in postane napadalen«, »ko pride dojenček ga pes iz lubosumja lahko napade«, itd. itd. itd. 
Ok začnimo tam, da psi smrdijo- pes ima svoj vonj, ravno tako kot ga ima tudi človek -žal ali pa na srečo se ljudje ne vohamo prav pogosto med seboj, naši psi pa nas zaradi bolje razvitega nosu prav sigurno. In nikjer ne piše, da mi njim dišimo. Redkokateremu psu pa dlaka oddaja res neprijeten vonj kljub superlativni higieni (ponavadi so to psi z »mastno dlako«). Pa vam vseeno zagotavljam, da mi marsikateri človek veliko bolj zaudarja, kot še tako smrdeč pes.  Kako so psi za na ketno in kako jim rastejo kosti, ne bom izgubljala besed.  To so trdile verjetno naše (pra)prababice, žal nekateri  danes okoli tega niso v koraku s časom.  Tudi z napadalnostjo je nekako tako- kar daš, dobiš nazaj. In,  če dobiš nazaj agresivnost, prav gotovo psu  nisi dal nič lepega in koristega.
In tako nekako se te cvetke stopnjujejo (ok, so se umirile, ko sem parkrat z »čudovitim nasmeškom« povedala vse) tudi okoli nosečnosti, dojenčka in psa. 
Upam, da tole ne berete le tisti, ki vam tema ni nič novega in vse to in še več itak veste, ampak, da bo tole prebral tudi kakšen »biser«! 


  Da razčistimo enkrat za vselej (upam)! 

MOJ pes ( in ne od mame,očeta, tete, babice…) je MOJ že skoraj polnih 5 let in MOJ bo ostal do svojega zadnjega diha (tudi potem bo še vedno moj, čeprav nekje med zvezdami) . Ne glede na to ali dobim otroka (1,2,3,4..), ali se ločim ali preselim ali (vstavi poljubno besedo)…se ta »MOJ« ne bo spremenil! Nisem si ga domov pripeljala za določeno dobo, ko v mojem življenju ne bo pretiranih sprememb, ni moj statusni simbol in je to kar je- pes z veliko začetnico v mojem življenju.  To pomeni, da tudi ko pride mali človeček iz trebuha na naš nori svet, bo psu teklo naprej enako življenje kot mu teče sedaj. NE ne bomo ga zapirali v kopalnico, balkon, drugo sobo…NE niti takrat ne, ko bodo prišli obiski pokukat malega človečka.  Pes ima dostop tja, kamor sem se že na začetku odločila, da ga bo lahko imel in tega mu pač nihče ne bo jemal. K večjemu bo prihod novega družinskega člana prinesel  dodatne bonuse za psa. Čisto resno razmišljam o tem, da bi tistim Biserom, (ki itak bojda vse vedo o psih in na srečo jih pri nas ne bo niti za pest) jasno napisala kar na vhodna vrata- »Če ne maraš našega psa, ne hodi v naš dom niti sedaj, ko imamo dojenčka!«  In jasno..pred bucimucijemkakolepotrok se bo pobožalo tisto, ki se jo je do sedaj, ko je veselo pričakala pri vratih vsakega prišleka.  In ne se trudit z modrostmi kako bo otrok pojedel dlake, če bosta veliko skupaj. Ja, sigurno bo kdaj kakšno pa kaj?!?! Ob vsej svineriji, ki jo pojemo ljudje v današnjem svetu, mu dlakica res ne bo naredila škode.  Pa tudi pasji »poljubček« ne.  Moj predragi pes je poleg socializacije in ostalega šolanja, užitkov, ki jih nudi življenje itd.,  že celo življenje deležen tudi »osebne higiene«, tako da z zagotovostjo trdim, da je bolj čist in negovan kot marsikateri človek.  In moj otrok bo pač odraščal ob mojem psu! Psu zaupam in vem kaj od njega pričakovati, otrok bo pa tudi moral skozi obdobje socializacije in še česa, da postane vzoren predstavnik tega sveta.  Tako je oz. tako bo pri nas doma in nič drugače. Komaj že čakam naše skupne sprehode, morje, cartanje in valjanje po postelji, lubčkanje, smejanje in še kaj. Pri vsem tem Xana seveda ne bo manjkala, kot tudi ni nikoli do sedaj! Še na kakšen najin trening bova peljali našega malega človečka, da vidi, kaj vse počneta mami in Xana (in, da tudi on dobi  čimboljšo vizijo o tem, kdo so živali in kako se z njimi ravna,  živi)  
Ne dvomim v to, da bosta Xana in otrok postala dobra zaveznika, ki se bosta med seboj tudi spoštovala in prijetno sobivala. Če bo pa otrok vsaj polovico toliko priden, kot je Xana sem pa itak zmagala! :)  



In dragi Biseri, ki verjetno niste prebrali celotne vsebine, naj vam skrajšam- PRI NAS NISTE ZAŽELJENI!!! 


3 komentarji:

  1. Popolnoma se strinjam!!! Moj sin je shodil s šarplanincem in bila sta najboljša prijatelja... pes je bil zelo zaščitniški do njega in zelo dober baby sitter <3 pri vsakem koraku ga je opazoval, spremljal,nadzoroval in celo pomagal... sladoled je pa bil ittak boljši, če sta ga jedla v dvoje ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Joj kako je še živ spomin na ta ista vprašanja eno leto nazaj. Moj odgovor je na koncu postal zadirčen in sarkastičen: " ja kaj ustrelil ga bomo ... sej to se tak dela a ne?". GRRRRRRRR. Porkašment v Namibiji se otroci igrajo zunaj na prašnih tleh z kamni v rokah. V Mongoliji so nomadi in živijo v hordi živali in to je čisto normalno. Pa vsi preživijo bližino pasjega smrčka, dlake, sline in tačk. A ne?

    Super si to napisala. :)

    LP

    Laura (4,5 mesecev), Taj - štirinožec (2 leti in 1 mesec), Tilen (moj mlajši možek :) in Nuša (uff sej ni važno koliko let in 4 mesece).

    Aja pa pozabila sem še 3 zlate ribice, ki imajo že kar 7 let.

    OdgovoriIzbriši