ŠE VEDNO BOLI... 

 Mogoče se komu zdi, da sem prebolela, pozabila nanj pa nisem. Še vedno ne mine dan, ko vsaj enkrat v dnevu pomislim na njega (Rokyja). Pride dan, ko mi spomin nanj nariše smeh na obraz. Pride pa tudi dan, ko mi spomin izvabi solze. Na splošno ne govorim veliko o njem. Včasih z ljudmi, ki vem, da me čutijo že rada spregovorim kakšno besedo o njem.

Včeraj pa sem bila na posebni "preizkušnji". 
Z obema psema in z A. smo bili na Veterini. Na prav tisi, kjer smo se pred skoraj pol leta poslovili od Rokyja. Čeprav sem ta "kraj" že prej enkrat obiskala, me je tokrat prvič "zadelo". Bili smo namreč v prav tistih sobah, kjer se je vse skupaj dogajalo....in zaključilo. Čeprav mi je dotična veterina ena izmed top, kar se tiče izbire v naši bljižini, je od evtanazije naprej, ne maram videti niti od zunaj. Ko stopim notri in, če zaprem oči, se mi zdi, kot bi ponovno "vohala" Rokyja. Ker je bil zadnje tedne precej časa tam, se je zdelo, kot bi se njegov kožuh nalezel tistega tipičnega vonja veterine. 

Pogrešam ga. Se mi zdi, da vedno bolj. Velikokrat se zgodi, da Taya pokličem Roky. Čeprav si v ničemer nista podobna. Razen v tem, da je Tay očitno "podedoval" po Rokyju požrešnost in obsedenost z mano. Se ima Xana, vsaj s čim ukvarjat : )  

Vse več stvari, krajev, situacij me spominja nanj... 

In vedno dobim v grlu cmok, ko N. pogleda v zvezdno nebo in reče: "Mami, kje je Roky?" Potem pa brez mojega odgovora, sam sebi odgovori: "Tam, med zvezdicami je:" Ob tem pa s prstom pokaže na zvezde, takoj za tem, pa pomaha v nebo.  

Črnuh, vem, da lačen nisi in, da paziš na nas.  

Pogrešamo te!  

:: ::: "A good dog never dies. He always stays. He walks besides you on crisp autumn days when frost is on the fields and winter's drawing near. His head is within our hand in his old way." ~Mary Carolyn Davies ::: :::