Najprej- o tem, da blog nima več novih vsebin, verjetno ni težko opaziti. Tu in tam bom kakšno temo zapisala še sem gor, da po FB in drugih socialnih omrežjih ne pišem kilometrskih zapisov. To pa bo tudi vse. Staram se :)
Torej... moja večna dilema odkar imam Cubo je sterilizacija. Xano smo sterilizirali kot šest mesečnega mladiča. Pred njeno prvo gonitvijo. Takrat so veljala pač druga prepričanja o posegu in brez pomislekov sem naredila tisto, kar sem mislila, da je najboljše. Pa tudi bistveno manj znanja sem imela, čeprav nikakor ne trdim, da sem danes visoko šolan veterinar. K veterinarjem se vrnem nazaj ob koncu. Xana je takrat operacijo prenesla odlično in tudi inkontinence nima vse do danes, česar me je bilo najbolj strah. Bi pa zgodnjemu posegu pripisala druge "simptome", ki jih opažam še na drugih zgodaj steriliziranih psicah in ne samo na Xani. Prav zato sem se odločila, da moja naslednja psica ne bo sterilizirana (zgodaj).Mnogi izmed mojih kolegov kinologov so tudi veterinarji. Mladi in starejši. In, ko veterinar ne govori več kot ga uči nadrejeni, vidiš bolj bistro sliko in veš, da se vajini razmišljanji ne razlikujeta prav močno. Če sem iskrena. Cuba je sicer rodovniški pes, ki pa zaradi spleta okoliščin nikoli ne bo imela mladičev. Nikoli. Čeprav priznam,da bi si želela, če bi okoliščine to dopuščale. Kljub temu dejstvu pa je nikoli ne bi sterilizirala, če se nekatere težavice ne bi lahko navezovale na gonitve (brez oploditev). Preden skočite v zrak vsi, ki ste veliki zagovorniki posega, saj se na ta način skoti premnogo psov brez domov itd. ... naj vas ustavim. Zaradi moje ne sterilizirane psice ne bo prav noben pes tega sveta pristal v zavetišču. Prvič zato, ker imam psico pod nadzorom ves čas in ne le v času gonitve. Ker ničesar ne prepuščam naključju ali Mariji Terezi (češ, boga, bi imela spolne odnose pa ne more- my ass, psi res niso ljudje!). Drugič-Ker mene moja goneča psica ne ovira pri ničemer. Doma brez težav nosi "spodnjice in vložek", od doma ne uhaja, ker nima priložnosti, na sprehodih je na povodcu in se ne sprehaja prosto po mestu/vasi, da bi si iskala morebitnega ženina.... Torej, če povzamem, je njeno stanje naš "problem" in ničesar ne prelagam na druge. Če pa sosed svojega samca ne more obdržati doma zato, ker voha gonečko in revež cvili pa.... tu res nimam usmiljenja in zaradi takih nobena moja psica ne bo šla pod nož. Ker živim v mestu moram priznat, da s psi, ki bi sami tavali okoli nimam težav (trkam). Večjo težavo predstavljata dve gospe (o eni sem že pisala), ki imata svoje samce sicer vestno na povodcu, a kaj, ko flexi povodca ne znata uporabljat in ju psa s povodcem vred zvlečeta do psice. Potem pa dragi gospe na glas razmišljata o tem, kako mora ubogi "Piki" povohat spolni organ moje psice, da bo lahko spal in podobno. Saj ne rabim pisat, da tu se moja prijaznost konča?! Aja, da se med pisanjem ne bi najedla zarečenega kruha, ki sem se ga sicer v življenju že precej, naj povem še to. Vsi smo krvavi pod kožo in, če bi po ne vem kakšni nesreči prišlo do tega, da moja psica postane breja, vam zagotavljam, da bi ta problem reševala sama in v to ne bi bila vpletena nobena samo oklicana organizacija za zapuščene pse ali pa že tako vedno prepolno Zavetišče. Ampak, kot sem napisala, vedno delamo na tem, da kot se za vestne lastnike spodobi do tega ne bi prišlo. Zakaj torej razmišljam o sterilizaciji? Čeprav sem površinsko gledano, v zadnjih letih postala prej nasprotnik kot zagovornik teh posegov (tu izvzemam pse v zavetiščih in "kmečke" Fickote ter "Ajke" za katere vemo, da bodo slej kot prej "starši"). Pravzaprav nisem zagovornik niti v primeru, ko rečejo, da se bo pes po tem karakterno popravil. Zakaj? Zato, ker je sterilizacija in kastracija postala enako zlorabljen izgovor, kot tisto, ko so po novem vsi psi reaktivni (o tem kdaj drugič). Redki so primeri, ko samo in izrecno hormoni povzročajo določeno neravnovesje in so posledica določenih težav pri vedenju. Enega takšnega psa sem poznala in imela doma. Pa bi kljub temu rekla, da je to en na tisoče primerov. To razmišljanje je podobno kot to, da greste v pasjo šolo zato, da bomo (inštruktorji) psa nekaj naučili. V prevodu pričakujete, da imamo inštruktorji čudežno palčko. Vi nam plačate, da z njo pomahamo proti vašemu psu in voila... stvar rešena. No, ni tako in tudi o tem morda kdaj drugič. Če se vrnem k temi... o sterilizaciji moje psice, ki je danes že dozorela in odrasla v vseh pogledih razmišljam izključno iz naslednjih razlogov. Po vsaki gonitvi ima rahle navidezne brejosti. To pomeni, da ima povečane seske in v povprečju eden do tri dni zavrača hrano. Če sem natančna, se pri hrani obnaša kot normalen pes, kar za njo ni značilno. Poje toliko, da ni povsem lačna, ostali del obroka pa pusti v posodi in, če ji le te ne umaknem, ostanek poje v naslednjih nekaj urah. Kar se tiče njene pripravljenosti na delo, lovljenje žoge in plavanja v vodi je na 110% ves čas. Smo pa šele sedaj začeli povezovati še eno stvar. Njene želodčne težave, ki so sicer genetske narave, se pojavijo vedno tik pred gonitvijo ali pa v kratkem časovnem obdobju po gonitvi. Tu govorim o hujših napadih za katere ugotavljamo, da po nobeni logiki ne morejo biti povezani samo in izključno s prehrano. Ker je Cuba pes z veliko "driva", se očitno neko ravnovesje (predvsem psihično) takrat odpravi na dopust :) Vse to pišem kot laik zato, da me ne bi kdo lovil z raznimi raziskavami in magisteriji iz veterine. To so razmišljanja in opažanja veterinarjev, mene in kolegov, ki imajo pse iz istega legla z identičnimi vzorci obnašanja. No, seveda lahko napišem tudi, da me je strah recimo piometre in drugih obolenj, ki jih prinaša ne sterilizacija, a je potem dobro tudi, da napišem, da me je strah vseh težav, ki jih poznam iz lastnih izkušenj pri sterilizaciji Tu nikakor v primeru Cube ne pomislim na spremenjenost karakterja, ker prvič v to ne verjamem in drugič,če bi se za par procentov slučaaaaajno umirila, bo še vedno nad povprečno nor pes :) Če se na hitro vrnem na veterinarje pa sem v fazi, ko svojega psa popolnoma ne zaupam nikomur. Stanje z njimi je enako kot pri zdravnikih, Z enim je lahko pol sveta noro zadovoljnih, ko bo operiral tebe pa bo šlo nekaj narobe. Kar se tiče marketinških potez, ki se jih seveda tudi oni v tem svetu poslužujejo, jim pri meni že nekaj časa ne uspe. Sem pa vesela, da imam krog poznanih tudi v teh vodah in verjamem, da sem na ta račun v primerih, ko jih potrebujem lahko mirnejša. Tako sem trenutno v fazi,da dvignem telefon in določim datum za sterilizacijo. Lahko pa še malo mencam in to storim jeseni. Ali pa ugotovim, da je vseeno, če tega sploh ne storim?!
Če je tole mojo litanijo slučajno prebral kdo, ki ima strokovne in/ali osebne izkušnje, bom vesela nasvetov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar