Ko potegnem črto

Leto se bliža koncu in ko pomislim kakšno je bilo...ugotovim, da prav pozitivno v resnici žal ni bilo.  

Poletja praktično ni bilo. Preveč sivine, dežja, pravega sonca pa od nikoder. Se mi zdi, da vse to vpliva tudi na vse nas.  

Hvaležna sem edino za zdravje vseh mojih domačih in bližnjih.  

Sicer pa sem se v letošnjem letu srečala z vsem po malem. Vzponi, padci, lotevala se me je pozitivna energija, ki jo je od časa do časa seveda presekal pesimizem.

 Še najbolj me je prizadela nenadna smrt nekoga, ki mi je v pasjem svetu veliko pomenil. Ravno sedaj, ko smo v manjši dilemi za prihodnost kar se tiče novega pasjega člana, se vsak dan spomnim nanj in na to, kako hitro bi našel rešitev in jo podkrepil s pravimi argumenti. Ko sem že ravno pri pasjem svetu...letos sva s Xano oddelali nekaj super RO tekem. Res jih je bilo bistveno premalo. Bova v prihodnje bolj pridni :) Xana je sicer v začetku leta preživela manjši panični napad lastnice, katera jo je poslala na pregled srca. K sreči je vse ok. Le v zadnjem mesecu sem opazila dve novi bulici,ki gresta te dni na pregled. Upam, da gre spet za maščobno tvorbo.  PS. Ja ja vem, reševanje je postavljeno v kot in loteva se ga prah. Tudi to pride spet na vrsto ob svojem času. 

Nicka smo letos prvič vpisali v vrtec. A veselje ni trajalo dolgo, saj smo ga kmalu izpisali za še eno leto in tako, frajer uživa še eno leto doma in pri babici. 

Sicer pa se nam ni dogajalo nič nevsakdanjega. Za prihodnje leto si želim zdravja za vse nas. To je res edino kar šteje, pa naj se sliši še tako "zlajnano." 

Za naslednji dve leti imam malo več načrtov, a je v veliki meri odvisno od finančnega stanja :) Upam, da se kmalu poveča naša družinica, o ostalem pa vas obvestim pravi čas.  

Nekaj malega starega leta je še ostalo. Naj vam mine mirno in v prijetnem vzdušju.  

Voščim vam pa čez kakšen dan :) 

Sladka izbira za prihodnost

Par dni nazaj, sem na Facebooku objavila, da se "zarečenega kruha največ poje". In nisem morala verjeti, kakšen odziv sem dobila! Več kot 20x enako vprašanje: "A si noseča?"

No, naj vas olajšam radovednosti. NE, nisem noseča (vsaj za 1x ne, hihi). Pred drugo nosečnostjo planiramo nekaj drugega. Novega člana,ja! Ampak bolj kosmatega in lajajočega. Ne v prav kratkem času, a v roku leta ali leta in pol pa sigurno.  Vmes se mi morajo poklopiti še nekatere stvari, urediti moramo še nekaj "življenjskih zadev"...potem pa se mladičji žur lahko začne.

Xana je stara 8let in mislim, da bo v roku leta in pol pravi čas, da si omislimo mladička.
Seveda je tokrat največja dilema pri izbiri pasme. Tu imam sicer glavno besedo jaz, ker bom le jaz tista, ki bo s psom delala in prevzela glavni del oskrbe. Že lep čas sem zaljubljena v Ptičarje (NKP). Le to, da so lovska pasma me malo pušča v dvomih. Seveda, obožujem Labradorje. Je pa problem to, da je Xana pač toliko izvenserijska,da ne vem, če bi še kdo "obul njene čevlje". Potem so mi primerni za v naš dom, tudi Gladkodlaki prinašalci. A, ko pomislim na tiste, ki jih poznam... no, so skoraj idealni :) Na koncu pa že moja stara strast- Border. A le tak, kot jih poznam verjetno 5 vsega skupaj. Nekako po eni strani še najmanj paše v kontekst tega, kar želim od psa, po drugi strani pa bi lahko bil idealen. Tudi velikost je idealna :)

Ker nisem več sama (kot sem bila takrat, ko je bila Xana mladič), veliko dam na to, da so v osnovi stabilni, primerni za bivanje z otrokom (v stanovanju) in primerni za delo. Mah, primerni so v mojem izboru vsi :)

Bolj pri srcu so mi psice, a kakšen dober samec seveda prav tako pride v poštev..

Res imam dovolj časa, zato izbiram vse pluse in minuse naštetih pasem, kontaktiram vzreditelje, lastnike. Nekaj kinološke kilometrine že vseeno imam, a sedaj, ko je čas,da izberem nekaj, kar bo na nek način "nasledilo"  Xano, je naloga peklensko težka.

Evo, tole je moja sladka izbira v naslednjih mesecih. Glasovanja seveda ne bom odpirala, ker ne izbiram med dvema znamkama telefona. Če pa ima kdo kakšna priporočila, nasvete, sploh tisti, ki me poznate in veste, kaj želim od psa, pa le z besedo na dan  :)

25.11.- 8let

Malo pozno, (a pravijo, da bolje kot nikoli) objavljam še novičko, da je moja blonda praznovala že 8let življenja.

Moje življenje z njo je vsekakor popolno. Želim si, da bi še dolgo ostala zdrava in v kondiciji. Da bi ji iz oči še dolgo sijala ta njena neverjetna energija.

Če bo vse po sreči v kratkem pričakujemo novosti v naši družini. A dokler je nekaj stvari še malce v "zraku", vas prepuščamo vaši radovednosti in domišljiji :)





                         :::... ::"The more you praise and celebrate your life, the more there is in                                                              life to celebrate.":: ...::.

                                  VSE NAJBOLJŠE, moja odštekana baba!

Predstavitve reševalnih psov na šolah in vrtcih

Mesec oktober je vsako leto, za nas, ki sodelujemo na raznih predstavitvah vedno pester. Recimo samo v tem tednu, smo v našem društvu opravili 5 predstavitev.

V soboto smo še  imeli predstavitev društva tudi v Planetu Tuš, kjer je bilo prav fino.  Predstavila smo se vsa celjska Kinološka društva (imamo kar tri v našem mestu). Tam pa smo bili praktično cel dan. Res vedno znova sem ponosna na naše pse, kako z lahkoto se "vživijo" v vsako situacijo. Poslušnost, oblajanje in trikce delajo z največjo vnemo kjerkoli. Naj bo to v vrtcu pred množico otrok, ali pa sredi nakupovalnega centra. Ko že ravno pišem o tej sobotni prestavitvi, moram resnično pohvaliti ŠKD Celeio. Društvo, ki ga kdo vidi kot konkurenco, meni pa so člani društva zelo pri srcu in odkar ni več Marcela, sem vesela, da nadaljujejo zgodbo. Res pozitivno presenečena oz. zelo navdušena pa sem bila, prav v soboto, ko so imeli sočasno z nami predstavitev svojega društva. Nikjer ni opaziti nobene naelektrenosti, na koncu, ko so odhajali domov,  so prišli prijateljsko do nas, segli v roke in se poslovili. Mah, ne vem, meni takšne stvari veliko pomenijo. Pokažejo kako plemenito je lahko človekovo srce. In Marcel vem, da je za seboj pustil dobre ljudi, s katerimi se z veseljem podružim ob vsaki priložnosti.   Druži nas ljubezen do psov, kar pa je v našem "poslu" edino pravilno.


Prav danes pa sem se zamislila, da pravzaprav že polnih osem let s Xano obiskujeva otroke v vrtcih in šolah. Začeli pa sva ravno tam, kjer sva bili danes. V vrtcu Šmarje pri Jelšah. Takrat sva bili z našo članico Majdo in njeno žal že pokojno Labradorko Zojo glavni "predavateljici" vrsto let. In mislim, da sem se ravno od Majde nalezla tega veselja do predstavitev. Xana je začela kot mladič (stara je bila 10mesecev). Od takrat do danes sva izpustili ravno toliko predstavitev, da jih lahko preštejem na prste ene roke.

Xana v Šmarju pri Jelšah, leta 2008 

Fino je ker je Xana res pes, ki uživa ob čohanju, obožuje otroke. Velikokrat smo na teh predstavitvah skupaj s policisti, vojaki, gasilci, jamarji, reševalci itd. Spoznaš veliko ljudi, izmenjaš nekaj besed in mislim, da sva midve v našem društvi še pravi "profesorici" na tem področju :) No, ker že toliko let govorimo približno enake stavke sem danes pri uvodu povedala, da sem jaz Eva in zraven mene je prijateljica Neda. V svoj zagovor povem to, da sem trenutno bolna, gromozansko prehlajena, brez glasu in očitno mi niti osnovne zadeve niso šle od rok : )


Danes sva z Evo in najinimi tremi psi, predstavile naše delovanje 800 otrokom. Približno od 10 do 20 jih hodi v skupinah do nas in par minutk (glede na to, da so to še precej mali otroci) se zadržijo pri psih. Za pse je to precej naporna zadeva. Na srečo svoje pse dobro poznamo in, če ima kdaj kateri dovolj že pred koncem, ga umaknemo. Da jih utrudi pa pove dejstvo, da je Xana prespala celo popoldne, zvečer pa je na sprehodu komaj čakala, da greva domov :)   Danes je prav njo doletel še poseben dogodek. Ugriznil jo je namreč otrok (po moji oceni star med 4 in 5let). Ja, prav ste prebrali. Ugriznil je otrok njo in ne ona otroka. Pravzaprav me to ne preseneča preveč, saj ravno ob teh dejavnostih spoznam, kako različni smo si ljudje in na kako različne načine otrokom privzgojimo tudi to,neko ljubezen do živali, nek odnos  do drugih bitij. V enem dnevu srečam prav vse "tipe" otrok. Od tistih, ki imajo psa doma, je njihov ljubljenček, do tistih, ki sicer imajo psa, vendar je to neke vrste statusni simbol...pa tisti,ki se psov bojijo-nekateri žal iz lastnih izkušenj, precej pa je takšnih, ki imajo strah privzgojen. Najdejo se tudi otroci, katerim starši privzgojijo, da je pes smrdeče bitje, da so garjasti, bolhasti, skratka lahko se od njih nalezete 100 bolezni. Očitno obstajajo tudi takšni otroci, ki grizejo pse. Boga Xana, še dobro, da je tako potrpežjiva punca. Razlika se ne opazi samo pri otrocih. Tudi pri vzgojiteljicah. Ene se bojijo, drugim že mimika obraza pove,da se jim pes dobesedno gabi in mi smo čudaki, ki predavamo o nemogočih rečeh, tretje pa z veseljem pristopijo do nas, pobožajo pse, povedo, da imajo tudi same kakšnega doma in velikokrat vprašajo še za kakšen nasvet.

Hill, Xana in Lola med igro, preden pridejo otroci

Upam,da naju čaka še kar nekaj "predavanj" pri otrocih. Dokler bjonda uživa v tem in ji to ne predstavlja nobenega problema, z veseljem obiščeva še veliko malčkov. Mogoče pa ravno s takšnimi predstavitvami dosežemo to, da bodo nove generacije ljudi,znale spoštovati druga bitja.