Predstavitve v šolah, vrtcih itd., že kakšno leto v veliki večini opravlja Cuba. Xano le redko vzamem zraven. Za njo je vse to prenaporno, če traja dlje od ene ure.
Kot kaže gre mlada "dama" dobro po stopničkah carice Xane.
Še link ene izmed predstavitev v letošnjem letu. Tukaj sva bili s kolegico Majdi v Srednji šoli, kar je bolj izjema, saj smo večkrat vabljeni v Osnovne šole in vrtce.
http://www.nt-rc.si/novi-tednik/druzenje-z-resevalnimi-psi/
petek, 19. maj 2017
torek, 25. april 2017
Cuba in moja mama
Tale slika, ni kar ena slika.... to je slika, ki je skoraj za v okvir.
2 leti je namreč trajalo, da je moja mama sproščeno pobožala Cubo in to tako kot se reče in ne s konicami prstov.
Mama je malo hecna kar se tiče odnosa s psi. Po eni strani jih ima resnično rada, obožuje jih. Po drugi strani pa se boji jim približati, jih pobožati.... Takšna je odkar jo je iz čistega miru ugriznil pes od znancev. In dokler sama ne naredi koraka dalje, jo nihče ne prepriča.
Če biva s psom v stanovanju od mladiča,potem ni panike. Tako je bilo s Xano in še z enim psom, ki smo ga imeli pred njo. Na tistega psa, ime mu je bilo Khan, je bila bolano navezana. Ob njegovi smrti je jokala kot dež in še vedno dobi solzne oči, ko beseda nanese nanj. Xano obožuje. To je pač tip psa, ki je njej pisan na kožo. Stabilna, ravno dovolj umirjena, ne laja, vodljiva....le puščanje dlak ji ne gre v plus, a tudi mama preživi.
Ko je večkrat letno k nam prihajal še Zar (pes od prijateljice), je vsakič znova potrebovala kakšen dan ali dva, da sta bila spet na enaki valovni in sta se cartljala. Enako je z Lexi, francosko buldoginjo od druge prijateljice. Zelo rada je imela tudi Beaucerona Rockyja. Ne bi verjela, ko sem jo gledala kako zadržano ga je božala vsakič, ko je bil pri njej. Ko smo ga peljali uspavat, je ona potrebovala veliko več časa,da je prišla k sebi kot midva z Alenom.
Ko sem pred časom začela naglas izražati željo še po enem psu, me je nekaj časa ignorirala. Na koncu je bila prav ona tista, ki je "pristavila priskrček" k nakupu Cube. Njen prvi komentar na njo je bil sicer, če sem domov pripeljala Jazbečarja in ne Ptičarja (zaradi dolgih ušes v primerjavi z glavo). A kdo bi ji zameril. :)
Cuba je energična že od samega začetka. Mami je neprijetno ob takšnih psih. Zato je nikoli ni zares "pocartljala" . Jaz jo poznam že predolgo časa,da vem da nimam nič za storiti. Ko se ona odloči narediti korak dalje,takrat jasno pove in prosi za pomoč. Cuba je 2 leti (kolikor jo imamo pri hiši), vsaj enkrat tedensko prihajala k njej. Pa ne zato, da bi se mama navadila na njo, Zato, ker je tako naneslo, da sem imela psico zraven, ko sem šla kaj k njej in me ne obremenjuje s tem,če v stanovanje pripeljem obe psici ali pa samo eno. Ker sta starša že starejša in imata trajne posledice od prometne nesreče, sem Cubo navadila, da se v tistem stanovanju obnaša ekstremno mirno. Takoj, ko stopi v stanovanje se uleže na eno dekico in tam počaka. Nekako se je Cuba navadila tega čudnega obnašanja mame do nje in jo je kar malo ignorirala. Mama jo je tu in tam pobožala s konicami prstov (res hecno za gledat) in to je bilo več ali manj to. Še ena ovira je nastala v njunem "odnosu". Cuba vedno laja iz boxa, ko pride kdo v naše stanovanje (moje, ne mamino). Ne morem je spustiti takoj do obiskov, ker bi jo imeli verjetno na glavi od veselja. Mama in njen podobni pa pač ne razumejo, da ne laja zato,ker bi želela koga požret. (tu bi najraje uporabila tistega, ki na fbju zavija z očmi)
AMPAK!!!
Zadnjih nekaj dni me je mama začela spraševati kako bi Cubo pripravili do tega, da jo ona malo bolj temeljito poboža. Hmmmm, Cuba je ves čas pripravljena, vprašanje je, če si pripravljena ti, sem ji odgovorila. In tako se je opogumila....
Cubi verjetno ni bilo nič jasno :) Je pa zanimivo to, kako se sama umiri ob stiku z ljudmi, ki so starejši. Pa seveda tudi ob tistih, pri katerih čuti, da jim ni popolnoma vseeno ob njeni prisotnosti.
 |
| Cuba ji ponuja igračo....valda :) |
2 leti je namreč trajalo, da je moja mama sproščeno pobožala Cubo in to tako kot se reče in ne s konicami prstov.
Mama je malo hecna kar se tiče odnosa s psi. Po eni strani jih ima resnično rada, obožuje jih. Po drugi strani pa se boji jim približati, jih pobožati.... Takšna je odkar jo je iz čistega miru ugriznil pes od znancev. In dokler sama ne naredi koraka dalje, jo nihče ne prepriča.
Če biva s psom v stanovanju od mladiča,potem ni panike. Tako je bilo s Xano in še z enim psom, ki smo ga imeli pred njo. Na tistega psa, ime mu je bilo Khan, je bila bolano navezana. Ob njegovi smrti je jokala kot dež in še vedno dobi solzne oči, ko beseda nanese nanj. Xano obožuje. To je pač tip psa, ki je njej pisan na kožo. Stabilna, ravno dovolj umirjena, ne laja, vodljiva....le puščanje dlak ji ne gre v plus, a tudi mama preživi.
Ko je večkrat letno k nam prihajal še Zar (pes od prijateljice), je vsakič znova potrebovala kakšen dan ali dva, da sta bila spet na enaki valovni in sta se cartljala. Enako je z Lexi, francosko buldoginjo od druge prijateljice. Zelo rada je imela tudi Beaucerona Rockyja. Ne bi verjela, ko sem jo gledala kako zadržano ga je božala vsakič, ko je bil pri njej. Ko smo ga peljali uspavat, je ona potrebovala veliko več časa,da je prišla k sebi kot midva z Alenom.
Ko sem pred časom začela naglas izražati željo še po enem psu, me je nekaj časa ignorirala. Na koncu je bila prav ona tista, ki je "pristavila priskrček" k nakupu Cube. Njen prvi komentar na njo je bil sicer, če sem domov pripeljala Jazbečarja in ne Ptičarja (zaradi dolgih ušes v primerjavi z glavo). A kdo bi ji zameril. :)
Cuba je energična že od samega začetka. Mami je neprijetno ob takšnih psih. Zato je nikoli ni zares "pocartljala" . Jaz jo poznam že predolgo časa,da vem da nimam nič za storiti. Ko se ona odloči narediti korak dalje,takrat jasno pove in prosi za pomoč. Cuba je 2 leti (kolikor jo imamo pri hiši), vsaj enkrat tedensko prihajala k njej. Pa ne zato, da bi se mama navadila na njo, Zato, ker je tako naneslo, da sem imela psico zraven, ko sem šla kaj k njej in me ne obremenjuje s tem,če v stanovanje pripeljem obe psici ali pa samo eno. Ker sta starša že starejša in imata trajne posledice od prometne nesreče, sem Cubo navadila, da se v tistem stanovanju obnaša ekstremno mirno. Takoj, ko stopi v stanovanje se uleže na eno dekico in tam počaka. Nekako se je Cuba navadila tega čudnega obnašanja mame do nje in jo je kar malo ignorirala. Mama jo je tu in tam pobožala s konicami prstov (res hecno za gledat) in to je bilo več ali manj to. Še ena ovira je nastala v njunem "odnosu". Cuba vedno laja iz boxa, ko pride kdo v naše stanovanje (moje, ne mamino). Ne morem je spustiti takoj do obiskov, ker bi jo imeli verjetno na glavi od veselja. Mama in njen podobni pa pač ne razumejo, da ne laja zato,ker bi želela koga požret. (tu bi najraje uporabila tistega, ki na fbju zavija z očmi)
AMPAK!!!
Zadnjih nekaj dni me je mama začela spraševati kako bi Cubo pripravili do tega, da jo ona malo bolj temeljito poboža. Hmmmm, Cuba je ves čas pripravljena, vprašanje je, če si pripravljena ti, sem ji odgovorila. In tako se je opogumila....
Cubi verjetno ni bilo nič jasno :) Je pa zanimivo to, kako se sama umiri ob stiku z ljudmi, ki so starejši. Pa seveda tudi ob tistih, pri katerih čuti, da jim ni popolnoma vseeno ob njeni prisotnosti.
sobota, 8. april 2017
Cuba prvič na reševalnem izpitu
Danes, 8.4.2017 sva s Cubo opravljali najin prvi reševalni izpit IRP-R1 (iskanje pogrešanih v ruševini).
Izpit sva opravljani na domačem terenu, organizatorji smo bili Celjani, zato si ne bomo metali peska v oči, da nekaj olajševalnih okoliščin za nas domačine ni bilo. Čeprav.... za napake, ki jih je naredila Cuba je skoraj vseeno kje bi delali. :) Detajle bom napisala za tiste, ki veste o čem se gre in se vam ljubi tole prebirati, za vse ostale pa.... Če povzamem vse skupaj sem ponosna na njo. Psica je mlada, neizkušena in roko na srce-treningov je (pre)malo. Nikakor najino delo še ni doseglo tistega "vrha", ki ga želim pokazati čez čas. Sem pa vesela, da je Cuba kljub vsem pritiskom, v vsaki situaciji žarela z visoko mahajočim repom in, da tako zelo uživa v delu.
Kot sem rekla, najino delo bo potrebno "uokviriti". To pride s časom, z delom, z izkušnjami.... Če jo primerjam s Xano, ko je bila njene starosti, je bila Xanina poslušnost na precej višjem nivoju, medtem, ko ji iskanje v ruševini ni bil takšen žur kot je Cubi in je posledično težje premagovala situacije. No, ne v eno in ne v drugo pa ne vlagam niti približno toliko dela kot nekateri kinološki kolegi, ki trenirajo vsak dan (tudi večkrat dnevno)- njihovi rezultati pa niso toliko boljši od mojih, kot predpostavljaš.
Kar se tiče današnjega dne... Najprej jo je na jutranjem sprehodu spet "napadla" trava na katero je očitno alergična in spet ji je "zacvetel" gobec. Na srečo je šlo nazaj samo od sebe in na samo delo ni imelo nobenega vpliva.
Iskanje je izvedla boljše kot sem pričakovala. V zadnjem času so se pojavile težavice pri iskanju v temi (nima strahu, smo pa pridelali napačen vzorec in je lajala že 5 metrov pred markerjem) in v nekaj tednih smo tole reč očitno uspeli ukrotiti. (Hvala Tamara!!!) Nekih situacij, ki se tičejo iskanja nisem niti še dobro trenirala, zato nisem pričakovala bleščečega rezultata in odkritja tople vode. Pa je presenetila in z razliko od mene iskanje opravila suvereno in brez živčnosti :) 182/200 točk je bil super izkupiček za najino prvo resnejšo preizkušnjo.
Če sem pri Xani vedno trepetala kako bo šlo na iskanju, me je pri Cubi bolj skrbel drugi del izpita. Torej poligon. Ammmm, a lahko za poslušnost uporabim mojo zlato Xano?!?!?! Ker Cuba... tu je trenutno ena hecna faza. Njeno energijo, ki jo želim obdržati še nisem popolnoma povezala z natačnostjo :) Vse vaje še niso dodelane, ampak v grobem gledano plujeva v želeno smer. Ja, želim si, da tudi na poligonu kaževa neko delo na nivoju, ker vem, da sem tega kot vodnica zmožna in, da je pes zmožen verjetno še več, kot si trenutno predstavljam.
No, tudi danes ni bilo slabo. Dobili bi 94/100 točk ČE se psica po 4 ali 5 vaji para, ki je delal z nama, ne bi odplazila za khmmmm....nekaj metrov :) Ni se vstala, dobesedno plazila se je proti sredini poligona in pridobila novo ime - Plazilec :) Občinstvo, ki je ob strani poligona spremljajo izpit je nasmejala do solz. Ampak!!! Ponosna sem na to, da sva kljub temu, da nama je gospod sodnik za odlaganje podelil reci piši popolno nulo, ostalo oddelali tako dobro, da sva bili še vedno pozitivni. Odbil je vseh 20 točk in tako, sva pristali na 74 točkah. Hja, tako malo točk še nisem dobila na poslušnosti :) Po drugi strani pa...ob Labradorcu se očitno nisem naučila, da se odlaganje trenira (ker to ni bilo potrebno), me je pa to naučil Ptičar.
Nad poslušnostjo sicer nikakor nisem razočarana, tiste "felerje", ki jih je imela vem od kod izvirajo in jih ne bo težko odpraviti. Norka Ptičarska je bila tako naspidirana, da se je celotno prosto vodljivost tako naslanjala name, da sem komaj hodila.Saj se tudi sicer naslanja, kar ni ok, ampak tole danes je bilo pa adijo pamet! Pri "sestavljeni vaji" se je ulegla pred mojim poveljem. Pri odpoklicih ni šla lepo v osnovni položaj. Ampak za vse to vem, kje tiči "zajec" oz. kaj sem zadnje čase delala narobe (vzporedno s tem pa reševala ene druge težavice). Z odlaganjem pa si bova pogledala globoko v oči in naslednjič ne bo dileme o tem ali je sodnik po krivem odbil vseh 20 točk ali ne (pravilnik si pač vsak razlaga malo po svoje). Jaz vsekakor spoštujem njegovo odločitev in nobenega namena nisem imela rinit v kakšne hude debate o tem ali je naredil prav ali ne. Bom prilepila video poslušnosti na FB.Odlaganje pa žal ni posneto :) Pes ima željo (še preveč) in obožujem njeno energijo. (ki pa jo bomo vseeno dali v en tak lep okvir).
Iskrena velik hvala vsem mojim društvenim kolegom, ki se trudite, mi pomagate, me včasih "brcnete v ta zadnjo", da se kam prestavim in stojite ob strani! Hvala mojemu Alenu, ki je tokrat res precej truda vložil v naju obe! Hvala vsem, ki ste danes dali vse od sebe in nam izpitnikom naredili odličen dan. Ob vaši energiji me je hitro minila vsa živčnost, ki se je vlekla več dni pred današnjim dnem :)
 |
| foto: Ana M. |
Izpit sva opravljani na domačem terenu, organizatorji smo bili Celjani, zato si ne bomo metali peska v oči, da nekaj olajševalnih okoliščin za nas domačine ni bilo. Čeprav.... za napake, ki jih je naredila Cuba je skoraj vseeno kje bi delali. :) Detajle bom napisala za tiste, ki veste o čem se gre in se vam ljubi tole prebirati, za vse ostale pa.... Če povzamem vse skupaj sem ponosna na njo. Psica je mlada, neizkušena in roko na srce-treningov je (pre)malo. Nikakor najino delo še ni doseglo tistega "vrha", ki ga želim pokazati čez čas. Sem pa vesela, da je Cuba kljub vsem pritiskom, v vsaki situaciji žarela z visoko mahajočim repom in, da tako zelo uživa v delu.
Kot sem rekla, najino delo bo potrebno "uokviriti". To pride s časom, z delom, z izkušnjami.... Če jo primerjam s Xano, ko je bila njene starosti, je bila Xanina poslušnost na precej višjem nivoju, medtem, ko ji iskanje v ruševini ni bil takšen žur kot je Cubi in je posledično težje premagovala situacije. No, ne v eno in ne v drugo pa ne vlagam niti približno toliko dela kot nekateri kinološki kolegi, ki trenirajo vsak dan (tudi večkrat dnevno)- njihovi rezultati pa niso toliko boljši od mojih, kot predpostavljaš.
Kar se tiče današnjega dne... Najprej jo je na jutranjem sprehodu spet "napadla" trava na katero je očitno alergična in spet ji je "zacvetel" gobec. Na srečo je šlo nazaj samo od sebe in na samo delo ni imelo nobenega vpliva.
Iskanje je izvedla boljše kot sem pričakovala. V zadnjem času so se pojavile težavice pri iskanju v temi (nima strahu, smo pa pridelali napačen vzorec in je lajala že 5 metrov pred markerjem) in v nekaj tednih smo tole reč očitno uspeli ukrotiti. (Hvala Tamara!!!) Nekih situacij, ki se tičejo iskanja nisem niti še dobro trenirala, zato nisem pričakovala bleščečega rezultata in odkritja tople vode. Pa je presenetila in z razliko od mene iskanje opravila suvereno in brez živčnosti :) 182/200 točk je bil super izkupiček za najino prvo resnejšo preizkušnjo.
 |
| foto. Zoran J. |
Če sem pri Xani vedno trepetala kako bo šlo na iskanju, me je pri Cubi bolj skrbel drugi del izpita. Torej poligon. Ammmm, a lahko za poslušnost uporabim mojo zlato Xano?!?!?! Ker Cuba... tu je trenutno ena hecna faza. Njeno energijo, ki jo želim obdržati še nisem popolnoma povezala z natačnostjo :) Vse vaje še niso dodelane, ampak v grobem gledano plujeva v želeno smer. Ja, želim si, da tudi na poligonu kaževa neko delo na nivoju, ker vem, da sem tega kot vodnica zmožna in, da je pes zmožen verjetno še več, kot si trenutno predstavljam.
No, tudi danes ni bilo slabo. Dobili bi 94/100 točk ČE se psica po 4 ali 5 vaji para, ki je delal z nama, ne bi odplazila za khmmmm....nekaj metrov :) Ni se vstala, dobesedno plazila se je proti sredini poligona in pridobila novo ime - Plazilec :) Občinstvo, ki je ob strani poligona spremljajo izpit je nasmejala do solz. Ampak!!! Ponosna sem na to, da sva kljub temu, da nama je gospod sodnik za odlaganje podelil reci piši popolno nulo, ostalo oddelali tako dobro, da sva bili še vedno pozitivni. Odbil je vseh 20 točk in tako, sva pristali na 74 točkah. Hja, tako malo točk še nisem dobila na poslušnosti :) Po drugi strani pa...ob Labradorcu se očitno nisem naučila, da se odlaganje trenira (ker to ni bilo potrebno), me je pa to naučil Ptičar.
Nad poslušnostjo sicer nikakor nisem razočarana, tiste "felerje", ki jih je imela vem od kod izvirajo in jih ne bo težko odpraviti. Norka Ptičarska je bila tako naspidirana, da se je celotno prosto vodljivost tako naslanjala name, da sem komaj hodila.Saj se tudi sicer naslanja, kar ni ok, ampak tole danes je bilo pa adijo pamet! Pri "sestavljeni vaji" se je ulegla pred mojim poveljem. Pri odpoklicih ni šla lepo v osnovni položaj. Ampak za vse to vem, kje tiči "zajec" oz. kaj sem zadnje čase delala narobe (vzporedno s tem pa reševala ene druge težavice). Z odlaganjem pa si bova pogledala globoko v oči in naslednjič ne bo dileme o tem ali je sodnik po krivem odbil vseh 20 točk ali ne (pravilnik si pač vsak razlaga malo po svoje). Jaz vsekakor spoštujem njegovo odločitev in nobenega namena nisem imela rinit v kakšne hude debate o tem ali je naredil prav ali ne. Bom prilepila video poslušnosti na FB.Odlaganje pa žal ni posneto :) Pes ima željo (še preveč) in obožujem njeno energijo. (ki pa jo bomo vseeno dali v en tak lep okvir).
Iskrena velik hvala vsem mojim društvenim kolegom, ki se trudite, mi pomagate, me včasih "brcnete v ta zadnjo", da se kam prestavim in stojite ob strani! Hvala mojemu Alenu, ki je tokrat res precej truda vložil v naju obe! Hvala vsem, ki ste danes dali vse od sebe in nam izpitnikom naredili odličen dan. Ob vaši energiji me je hitro minila vsa živčnost, ki se je vlekla več dni pred današnjim dnem :)
ponedeljek, 27. marec 2017
Zanimivo vprašanje o "družinsko pasjih" odnosih :)
Nisem niti razmišljala o smeri, da toliko ljudi tu in tam prebere moj blog. Hvala. :) In pred kratkim dobim zanimivo vprašanje (zdaj že drugo v kratkem času). Tole je bilo od osebe, ki me pozna le na videz. No, tisti, ki me poznajo, me kaj takega niti ne bi vprašali :) ---- "Kako na tvoj hobi in način življenja s psi gledajo sorodniki? Kakšen imaš odnos z družino po moževi strani?"
Kako na moje pse in delo z njimi gledajo sorodniki? Nimam pojma :) Po moji strani neke obilne "žlahte" niti nimam. Tete, strici, sestrične, botre....nismo v tako pogostih stikih, da bi prišli do takšnih tem. Celo moja mama in oče po mojem nimata točne ideje kaj počem že več kot 10let, ko rečem, da grem na trening s svojim psom in, ko rečem, da imam pasji tečaj. Jasno je le to, da rabim varstvo za otroka, kar pa hvala bogu nikoli ni problem.
Če me kdo ne vpraša direktno, se ne rada spuščam v to temo z ljudmi, ki "se ne gredo istega načina življenja".
Alen ima dosti večjo "žlahto". In mislim, da v resnici tudi oni nimajo pojma kaj počnem. Predvidevajo pa, da nekaj blazno čudnega :) Hec, bi bilo zanimivo slišati kako sploh vidijo vse to. So pa tudi tam različno naklonjeni psom. O mojih psih sicer nihče ne debatira. Vsaj pred menoj ne. :) Včasih sem se bolj obremenjevala s takšnimi stvarmi.No, ne bomo si lagali, da pa se me še vedno veliko (preveč) reči dotakne.Grrrrrr.
Glede mojih psic pa res ne delam panike. Obiskov nimamo tedensko, sploh takšnih ne, kjer bi bilo polno stanovanje ljudi. Če praznujemo na primer rojstni dan, psici itak umaknem. Pa ne zato, ker ju kdo ne bi maral. Bolj zato, ker je polno otrok, hrane, ljudi in nimam ne volje in ne časa nadzorovati situacije. V konfliktu s psicama pa nima smisla biti in to celo nekaj ur. Ju pustim, da pozdravita, lahko ju pobožajo, preostali čas pa imata svoj mir in tudi ljudje v miru jedo, pijejo, govorijo. Ne gledam na to v smislu "pes leži celo življenje na primer na kavču... tudi, ko so obiski bo ležal tam". Ok, vse lepo in prav, ampak obiskov res nimam navade posedat na tla ali v pasjo posteljo :)
Zanimivo je recimo to, da se moja mami, v resnici precej boji psov. Jih ima rada,ampak res ima nek čuden strah. Cubo recimo, še vedno poboža z "dvema prstoma". Jo pa rada opazuje in ji da kakšen priboljšek. S Xano nima težav, a z njo je živela precej let. Tudi tašča se zna ustrašit kakšne pasje reakcije, čeprav je dosti manj obremenjena od moje mame. Njo recimo prestraši lajež psa v stanovanju. Kar Cuba z veseljem izkoristi :) Alenovemu bratu, pa bi v kakšni krizi upala za kratek čas pustiti tudi Cubo v varstvu. Xano itak, njo zaupam vsakomur,brez strahu. In vem, da bi jo vsak popazil, če bi to bilo potrebno. Načeloma je praksa varstva takšna, da Xano pazita moja mami in oči. S sprehodi pa jima pomaga kakšna moja prijateljica. Cuba je bila le enkrat dva dni v varstvu pri prijateljici. In načeloma imam dve, tri osebe za katere vem, da bi jo čuvali in "obvladali".
Nikomur ne vsiljujem svojih psov. Ne slišim pa rada (kar na srečo iz strani družine niti ne poslušam), da posplošujejo stare,neresnične mite o psih in njihovi vzgoji, vedenju. Če pa kdo ne pride na obisk na ta račun pa...tudi prav :)
Kako na moje pse in delo z njimi gledajo sorodniki? Nimam pojma :) Po moji strani neke obilne "žlahte" niti nimam. Tete, strici, sestrične, botre....nismo v tako pogostih stikih, da bi prišli do takšnih tem. Celo moja mama in oče po mojem nimata točne ideje kaj počem že več kot 10let, ko rečem, da grem na trening s svojim psom in, ko rečem, da imam pasji tečaj. Jasno je le to, da rabim varstvo za otroka, kar pa hvala bogu nikoli ni problem.
Če me kdo ne vpraša direktno, se ne rada spuščam v to temo z ljudmi, ki "se ne gredo istega načina življenja".
Alen ima dosti večjo "žlahto". In mislim, da v resnici tudi oni nimajo pojma kaj počnem. Predvidevajo pa, da nekaj blazno čudnega :) Hec, bi bilo zanimivo slišati kako sploh vidijo vse to. So pa tudi tam različno naklonjeni psom. O mojih psih sicer nihče ne debatira. Vsaj pred menoj ne. :) Včasih sem se bolj obremenjevala s takšnimi stvarmi.No, ne bomo si lagali, da pa se me še vedno veliko (preveč) reči dotakne.Grrrrrr.
Glede mojih psic pa res ne delam panike. Obiskov nimamo tedensko, sploh takšnih ne, kjer bi bilo polno stanovanje ljudi. Če praznujemo na primer rojstni dan, psici itak umaknem. Pa ne zato, ker ju kdo ne bi maral. Bolj zato, ker je polno otrok, hrane, ljudi in nimam ne volje in ne časa nadzorovati situacije. V konfliktu s psicama pa nima smisla biti in to celo nekaj ur. Ju pustim, da pozdravita, lahko ju pobožajo, preostali čas pa imata svoj mir in tudi ljudje v miru jedo, pijejo, govorijo. Ne gledam na to v smislu "pes leži celo življenje na primer na kavču... tudi, ko so obiski bo ležal tam". Ok, vse lepo in prav, ampak obiskov res nimam navade posedat na tla ali v pasjo posteljo :)
Zanimivo je recimo to, da se moja mami, v resnici precej boji psov. Jih ima rada,ampak res ima nek čuden strah. Cubo recimo, še vedno poboža z "dvema prstoma". Jo pa rada opazuje in ji da kakšen priboljšek. S Xano nima težav, a z njo je živela precej let. Tudi tašča se zna ustrašit kakšne pasje reakcije, čeprav je dosti manj obremenjena od moje mame. Njo recimo prestraši lajež psa v stanovanju. Kar Cuba z veseljem izkoristi :) Alenovemu bratu, pa bi v kakšni krizi upala za kratek čas pustiti tudi Cubo v varstvu. Xano itak, njo zaupam vsakomur,brez strahu. In vem, da bi jo vsak popazil, če bi to bilo potrebno. Načeloma je praksa varstva takšna, da Xano pazita moja mami in oči. S sprehodi pa jima pomaga kakšna moja prijateljica. Cuba je bila le enkrat dva dni v varstvu pri prijateljici. In načeloma imam dve, tri osebe za katere vem, da bi jo čuvali in "obvladali".
Nikomur ne vsiljujem svojih psov. Ne slišim pa rada (kar na srečo iz strani družine niti ne poslušam), da posplošujejo stare,neresnične mite o psih in njihovi vzgoji, vedenju. Če pa kdo ne pride na obisk na ta račun pa...tudi prav :)
Naročite se na:
Objave (Atom)