Robanova planina


Obožujem izlete in že nekaj časa sem zaljubljena v Robanovo planino. Letos smo jo pred skoraj 24dnevi, obiskali letos prvič. In tudi prvič smo se tja odpravili brez Rokyja. Ah, kar ne morem se znebiti cmoka v grlu, vedno ko me nekaj spominja na njega.
Ker je naš otrok še malo premajhen, da bi pot lahko prehodil, nosit v nahrbtiku se ne pusti, v rokah pa ga ne morem nosit, žal za letos še ostaja doma. Popokala sva oba psa (ja, tudi Yorki je hodil in ne nosil po torbici), pa še prijatelje/sosede in njihovega psa smo imeli za druženje.

Vreme je bilo, lahko bi rekla idealno za naše aktivnosti. Ni bilo prevroče (niti za pse) in ni bilo preveč mrzlo. sploh super pa je bilo to, da ni bilo dežja (in vetra).
Vedno znova sem navdušena nad konji, ki ji srečam tam. No, na sploh obožujem konje, poleg psov, so mi res super bitja.

Upam, da bo Xana čimdlje lahko hodila z nami v hribe. Sicer še res ni ne vem kako zelo stara, a vsako leto se psu žal pozna. In brez nje si niti ne predstavljam vseh naših potepanj.

Dopust 

S Xano imava počitnice. Take čisto taprave. In končno smo letos dočakali morje. No ja, letošnje poletje, je kot bi imeli že 2meseca oktober. Temu primerno, je bilo tudi vreme na morju. Žal.  Ampak, sem se odločila, da me nič ne spravi v slabo voljo, da važno, da smo skupaj, da bo fino bomo pa že poskrbeli sami. ;)
Xana in Nick itak vedno poskrbita za to.
Letos me je poleg vremena skoraj v slabo voljo spravilo še nekaj. Prišli smo v apartma na Hrvaškem, kjer je bila v ponudbi objavljena med drugimi tudi klima v apartmaju. Pa ni bilo o njej v resnici, ne duha ne sluha. Po tej strani, še sreča, da ni bilo vročine. Pa še to..morje je bilo veliko dlje,kot je bilo povedano pred prihodom. Ampak..kar je, je. To je vedno riziko, ko se odpravljaš na dopust nekam, kjer ne poznaš in še nisi bil.

Xana je bila, kot vedno. ultra pridna. To se vedno zavem šele takrat, ko srečam kakšnega res nevzgojenega psa. Tokrat je bila to mini psička, ki je bivala v pesjaku ob našem apartmaju. Psica ima mogoče 5kg, dneve in noči preživi v dokaj malem pesjaku, nikoli ni v družbi ljudi in psov, in jasno-laja, laja in laja.Prvič v življenju sem naglas preklinjala ob laježu psa in pošteno mi je šla na živce. Pa saj si ni sama kriva. Lastnik pa...pravi, da bi jo dal stran, ker pretirano laja, a hči ne dovoli. Itak! Klasika. Brezveze izgubljati besede. 1x jim je ušla in napadla Xano. Zaganjala se ji je v tace in rebra, Xana pa je stala in na moj ukaz mirovala, vse dokler nismo male "đukele" sneli z nje.
Sicer pa se gospa Xana bojijo valov. Mislim, da jih je v življenju videla le 2x, saj smo ostali del hodili vedno tja, ker valov ni. Prav smešno jo je gledat, kako željna je vode, ker je to njena strast, a se na smrt boji valov.
Prvi del dopusta je bil super, v nasljednjem delu pa pričakujemo le še malo sončka  :)  

VIDEO RO TEKEM 

Ne spomnim se prav velikokrat prosit nekoga, da posname najino delo na progi RO. Evo, zadnji dve tekmi naju je moj mož posnel. Da vidim napake in dobre točke na progi : )  

 

KD Kamnik 5.mesto ( z enakim številom točk, kot 3. hihi)  

KD Ljubljana, 3.mesto

NE DOJAMEM

Vedno boli, ko nekdo, ki ga vsaj bežno poznaš umre. Še bolj bolijo nenadne, tragične smrti. In še bolj boli, če odide na drugo stran mavrice nekdo, ki je v tebi pustil velik pečat.

 Vsi, ki me berete veste, da se je moja čisto zaresna kinološka pot začela v KDRP Celje. No, ni se.
Ko že po smrti prejšnjega psa, dobiš navdih za ime novega, pri človeku, ki ga lahko ure in ure poslušaš o psih z odprtimi usti in se ga ne naveličaš... takrat veš, da si želiš njegovo znanje vsrkavati dneve in dneve. Ko ti kar prvi dan na hitro "pregleda" mladiča (karakterno) in ti še mnogo let stoji ob strani kadar koli ga pokličeš, kadar koli ga potrebuješ....in ko vedno s ponosom poveš, čigava šola, je odlična poslušnost tvojega psa. In ta odlična poslušnost "traja še danes"-po tvoji zaslugi..  Ogromno znanja, napotkov, pohval ...vse to od enega človeka.

Marcel. Čeprav zaradi veselja, do druge  vrste dela s psom, nikoli nisem bila član tvojega društva, sem se vedno počutila kot, da sem. Nikoli nisi delal razlik, vedno si bil pripravljen pomagat, kjerkoli in kadarkoli. Po tvoji zaslugi, je tudi naš preminuli Beauceron, premagal samega sebe.

Nikoli se nisi hvalil in napihoval, kot je to moderen šport v kinologiji. Pa bi se imel za kaj. V svojem delu si užival. Tvoje delo ti je dan za dnem risalo nasmešek na obraz. In tako ponosen, a še vedno skromen si bil vedno, ko sem te videla.  Toliko pasjih tem sva vedno predelala, pa čeprav sva stala sredi tvoje trgovine in ne na poligonu.

Ne ve veliko ljudi, od kod Xani takšno ime. Ti in tvoja Dobermanka sta bila moj navdih. In še ena popolna Xana se je "zgodila."

Bil si človek in kinolog z veliko začetnico! Človek s tako velikim srcem in takšno energijo, da sogovornik, tega ni moral spregledati. Bom kar povzela besede kolega: "Redki imajo njegovo srce!" Res je.

Velika izguba za vse nas, za kinologijo.


Hvala ti za vse, kar si dal meni in mnogim na poti, do dobrega vodnika psa.

Hvala, da sem se lahko vsaj malo naužila tvojega znanja, tvojih izkušenj,tvojega veselja do dela s psi.

Ne skrbi. Nisem pozabila, da se na obratih za 180 stopinj, ne smem obračat, kot kura, ker nerviram svojega odličnega psa. :) In, da rezultati in dobro narejen pes, pridejo takrat, ko ne razmišljaš o osvojenih laskavih naslovih, temveč uživaš v delu s svojim najboljšim pasjim prijateljem.

Za konec pa spet, kar povzamem lepe in dobre besede kolega: Če obstaja življenje po smrti, vem kdo Te je tam pričakal. 

Naj ti bo zemlja lahka in naj se v kinologiji "rodi," še kakšen podoben tebi.  

vir: ŠKD Celeia