Hecna vprašanja na temo družine in družinskih odnosov

Ok, že drugič v relativno kratkem času sem dobila podobno vprašanje. Tokratno se je pojavilo na mailu in pisalo je takole: "Živjo! Zasledila sem, da pišeš blog. Bi te mogoče zanimalo sodelovanje- bloganje malo širše o vaši družini? Za začetek imam vprašanje zate. Vidim, da si poročena (kot jaz) "na -vić". Bi morda izdala svoje občutke o tem,kako so te sprejeli njegovi bližnji in tudi tisti iz širšega kroga družine? Bodi v cvetju!"  

Pred časom je, predvidevam, da druga oseba pisala, da bi jo zanimalo kako je živeti z Bosancem. Torej isti "šmorn" od vprašanja. Nedolgo nazaj pa sem objavila zapis o tem, kako na moje pse in delo z njimi gledajo domači (moji in njegovi). 

Ko sem objavila kopijo maila na fb, so se moji fb prijatelji v precejšnjem številu odzvali z "smeškom"...no, saj imate vsi FB in veste kaj bi naj to pomenilo. :) 

Jaz itak nimam težav z iskrenostjo in, če komu polepšam dan s tem zapisom...evo ga. 

Hecno mi je,kako nekateri sprašujejo o mojem možu kot, da bi bila poročena z vesoljcem. Mislim, moški je, enako zna biti tečen in zatežen kot vaši Slovenci, Kitajci, Američani.... saj smo vse ženske na istem bregu,ne? Še bolj fascinantno je to, ko kdaj kdo občuduje Alenovo znanje slovenskega jezika. Takrat se počutim, kot bi imela doma papigo, ki sem jo odlično naučila slovničnih stavkov. Sej vem, da veliko jih je,ki žal nočejo govoriti jezila države kjer živijo, ampak...   
Sama sem odraščala v družini, kjer nikoli ni nihče gojil pomislekov glede "Južnih sosedov". V domu moje mama še danes ne boste slišali glasbe slovenskih harmonik. Z veseljem pa pogleda TV Pink in podobno. Moja dobra prijateljica iz otroštva in oseba,ki mi je še danes pri srcu se piše...... Milošević! In ne ni v sorodu s Slobodanom :)   

Kar pa se tiče Alenovih. Pojma nimam kaj bi o meni napisali njegovi sorodniki. V vseh teh letih je samo enkrat prišla ena opazka do mene (po nesreči),ko je neka daljna družinska prijateljica komentirala moji tašči, da bi bilo boljše (?), če bi si Alen našel Bosanko. No, ta ženska ima hčerko, ki je danes poročena s Slovencem :) Moj otrok govori Bosansko enako dobro kot Slovensko. Aja, je pa krščen. In to je šlo nekaterim v nos. Ker niso poznali ozadja moje življenjske zgodbe od koder je prišla ta moja želja. Zdaj mislim, da je večini že jasno. Sicer nismo ne eni in ne drugi verni. Mislim, verni v tisto smer, ko to že "boli". V kaj kdo veruje pa mene ne zanima. Spoštujem vse dokler to ne preraste v bolezensko stanje, obsedenost in siljenje soljudi v svoj prav. Jaz se zadnje čase trudim predvsem verjeti vase recimo (težka je ta pot).

Sicer pa pogledi njih na mene....ne vem,nimam slabega občutka.No, mogoče me kdaj obsede kakšen..bolj zato, ker preveč razmišljam (in ne zaradi nacionalnosti). Res je, da se ne družimo vsakodnevno in, da sva mogoče z Alenom še najbolj "oddaljena" od družbe raznih bratrancev in podobno. Ampak to pripisujem bolj temu, da je moj gospod tak tip človeka...že od nekdaj je družaben le občasno :) Preostali čas pa utrujen od službe. Saj vam je poznano to, ne?  Kot edinka kdaj opazim delanje razlik med kom ampak pravijo, da imamo edinci to deformacijo. :) Zadnje dni mi solze pritečejo za vsako figo (staram se)...tudi tale komentar na fb pod objavo jih je bil deležen. "SI smešna...sprejel smo te za svojo...sej ni važno katere nacionalnosti si...sočustvujmo s teboj... "  Če bom imela kdaj kakšne pomisleke, si bom brala take lepe besede.  Hvala za tole. 
Aja... pišem o vseh, taščo na katero verjetno vsi čakate, pa sem izpustila. Žal, naj vas razočaram... do nje ne gojim slabih čustev :) Najbolj jo spoštujem zato, ker ima tako lepo vez z Nickom in to mi res ogromno pomeni.  
Pa brata bi še lahko omenila ... njega poznam dlje kot Alena. In bilo je obdobje, ko se nikakor nisva znašla na istem "bregu razmišljanj". Ko je to minilo, je postal tudi moj "mali-veliki "brat". Mali, ker je mlajši od mene in veliki, ker je precej višji in konec koncev bo kmalu postal tudi oče. In, kot edinka si nikoli nisem predstavljala kako je biti teta. Taka, o kateri vsi pišejo in govorijo kako imajo posebno vez z nečaki. Zdaj pa me čaka ravno to. Po njihovo bom postala -strina- in....upam, da bom z malo princesko in mojim princem Nickom pisala najlepše zgodbe življenja. In, da bosta ta dva moška (brat in Alen) vedno uspela držati skupaj. Kot prava brata. Ne glede na to kaj prinese življenje. Tako kot je to značilno za njih-južnjake. Kregajo se še bolj intenzivno od nas "pridnih" Slovenčkov, v vsakdanjih besedah se znajde "jebi, jebo, jebat".... Njihova ta prava domača glasba je taka, da si z lahkoto porežem vse žile med poslušanjem besedila, za hrbtom se obirajo enako dobro kot mi...nekaj pa jih dela drugačne. Ko je je treba stopijo skupaj. Ne glede na vse. Družina je pa družina in tega jim ne "diraj". Tega pa nam manjka. Mi gremo z zamerami tudi v grob. In to ni prav.  

ps. 
O družinskem dogajanju pa ne vem zakaj bi redno pisala, ker nismo nič drugačna družina od vaše. Tečen mož, še bolj tečna žena in otrok, ki je presenetljivo normalen in tega sigurno ni podedoval po starših. :) :) 

Dejstva o meni:  

Tokrat malo drugače. Nič pisanja o pasjih dogodivšinah in podobnih tematikah. Prvič v življenju sprejmem "izziv", ki kroži po spletu (ker mi je celo simpatičen). Mogoče ob enem odgovorim še vsem tistim, ki me sprašujete zakaj ne napišem nikoli nič o sebi.Itak nisem mogla strnit vsega na deset dejstev,kot je bilo predvideno :)

1.  Skoraj celo Osnovno šolo sem trenirala rokomet.
2. V Osnovni šoli sem pela v pevskem zboru, sedaj pa nimate šans, da bi me slišali peti. :)
3. Poslušam skoraj vse zvrsti glasbe. Če mi je pesem všeč, mi je vseeno za katero zvrst gre. 
4. Hočem ali ne, zapomnim si skoraj vsako besedilo pesmi. Ne glede na to ali je po mojem okusu ali ni. 
5.  Moj najlubši predmet v šoli je vedno bila Slovenščina. In to je tudi edini predmet, ki sem ga res vedno imela 5. 
6.  Obožujem....pse :) in delo z njimi. Sicer pa obožujem vse živali, bojim pa se os,čebel... Obožujem tudi naravo. Z lahkoto bi mestno življenje menjala za življenje na vasi.
7. 11 let sem članica Kinološkega društva reševalnih psov Celje. 
8. Nimam brata, niti sestre. Zadnja leta mi je žal, da ju nimam. Kot sestra mi je bila dolga leta oseba, ki je postala tudi moja Birmanska botra in pravijo celo, da sva si podobni. 
9. Od vseh izgub v mojem življenju, me še danes najbolj boli izguba moje Ome. Zato skoraj nikoli ne obiščem pokopališča. 
10. Bojim se globine in nisem dobra plavalka.Skoraj nikoli ne plavam.
11. Ne pijem alkohola. Pijana sem bila le 2x v življenju. Prav tako še nikoli nisem poskusila cigareta in podobnih reči.  
12.  Moja prva ljubezen je bil prijatelj iz otroških dni, s katerim sva se pri 7letih poljubljala pod stopniščem bloka.  Prava atrakcija za sosede :)
13. Čeprav sem poročena, skoraj nikoli ne nosim poročnega prstana. 
14. Vedno sem si želela tri otroke. V realnosti pa mislim, da bosta dva :)  
15. Sem zelo občutljiva oseba. Veliko stvari me prizadane in šele zadnje čase se načrtno učim dobivati "trdo kožo". 
16. Sem zelo čustvena, čeprav večino časa to vztrajno skrivam. 
17. Mogoče na prvo žogo ne delujem tako, a sem izredno organiziram človek. Vse ostalo me vrže iz tira. Le redko mi spremembe ne prestavljajo težav.
18. Ne prenesem laži in hinavščine. Čeprav to dvoje večkrat spregledam zaradi svoje naivnosti.
19. Kadar mi poči živec me ne zanima kje sem in s kom sem. To si ne jemljem ravno v čast in se trudim spremeniti.
20. Brez težav se opravičim, če ugotovim, da sem ravnala napačno. Enako pričakujem tudi od ljudi okoli sebe.
21.  Težko "spustim" svoj zid med mano in sočlovekom. Ko pa se to zgodi, sem na svoj krog ljudi izredno navezana. 
22. Lahko poznate le dve Nedi. Ena je tiha, ponavadi grdo gleda in je nezainteresirana za dogajanje. Druga pa je nasmejana, dobrovoljna in govori do onemoglosti. Odvisno od situacije in ljudi,ki me obkrožajo.
23. Večkrat si hitro ustvarim sliko o sočloveku in skoraj nikoli se ne motim. 
24. Zelo razvito imam intuicijo. To zna biti tudi naporna zadeva :) 
25.  S seboj sem zadovoljna. Če pa bi kdaj karkoli spremenila na sebi, bi to bili zobje.  
26. Težko priznam, ampak moj karakter ni ravno lahkotne narave. :) A tisto kar ljubim, ljubim z vsem srcem. 

Cuba na morju

Ta teden imam malo (pre)več časa, ker je otrok na počitnicah. Torej mojo pozornost in oskrbo potrebujejo le Xana in Cuba. Aja, pa moža ne morem čisto zanemarit, ampak njega itak večji del dneva ni :)



Pred slabima dvema tednoma smo bili na morju. Mi trije in dva psa. Cuba je itak vedno obvezna sopotnica, Nick pa si je zaželel še Taya (Yorkija). Xana že drugo leto zapored ostaja doma iz več razlogov, največji pa je njeno zdravje. Dobro se počuti v družbi moje mame in očeta,ki jo itak na polno razvajata, za sprehode in popestritev njenega dneva pa že več let ob moji odsotnosti skrbi moja prijateljica Nika. Res sem ji hvaležna, ker si vedno, ko jo potrebujem, čas razporedi tako, da kar največ časa nameni Xani.

Torej, Cuba na morju. Kako je bilo? Odlično! Sicer je bila na morju že lansko leto in že takrat je bila super pridna. Vožnja z avtomobilom, sprememba okolja ji itak ne povzroča težav. Fino je, ker vsakič boks iz avta prestavim v apartma in ima potem nek svoj kotiček. Neverjetno vzljubijo te bokse, čeprav pri Cubi je prve mesece kazalo, da ne bo nikoli prijateljica z njim.  V boks sem jo zaprla le, ko je bila sama v apartmaju, sicer je bil odprt in je imela izbiro kje se bo nahajala. Ja, kadar je sama je še vedno v boksu in glede na to,kar se je zgodilo letos januarja ji nikoli več ne bom dopustila možnosti prostega gibanja v stanovanju v času naše odsotnosti. Žal.  Sicer pa je večji del dneva preležala na terasi.

Prva dva dni je od tam cvilila, saj je imela pogled na morje in gospa bi itak vso svoje življenje preživela v vodi. V vodo sem jo puščala zvečer, ko ni bilo več toliko ljudi in, ko so bile temparature bolj znosne.  Njej je itak smisel življenja to, da s polnim šusom skače v vodo. Višina od koder se bo odrinila pa je ne zanima. Res je neustrašna in nič ne pazi nase, tako, da jo moramo res zelo paziti in določiti mejo zdrave pameti. Letos smo imeli srečo in po zaužitju slane vode ni driskala. Sicer ni imela normalnega blata, a vsaj teklo ni od nje. Itak pa imam pa zraven celo lekarno za njo in za otroka. Alen se vsako leto križa,ko nakupujem v lekarni približno tako, kot , da bomo na nekem osamljenem otoku preživeli vsaj eno leto.
V tej vasi je bilo tudi polno mačk. Od mladičkov, do odraslih, vseh barv kar si lahko zamisliš. Nekatere so se ljudi bale in se izogibale srečanjem, druge pa so bile prav pogumne. Tako je imela Cuba polno dela s temi mačkami in je ob vsakem vogalu, kjer je vsaj enkrat videla mačko stala v tisti njeni prizadeti Ptičarski pozi. 
Me pa vsako leto znova preseneča. Po eni strani je to pes, ki res ni za vsakega. Brez hvalisanja o tem, da bi bila sama nek ultra top kinolog, je dejstvo pač takšno, da njenega temparamenta povprečen ljubitelj psov ne bi obvladal. Po drugi strani pa je iti z njo na dopust tako zelo preprosto. Se mi zdi, da odkar se zna "izklopit", počasi ne vem več, da jo imamo. Ko je akcija pa je akcija na polno. In to energijo pri njej obožujem. Le v okvirje smo jo spravili :)



Hmmmm... kmalu gre verjetno na kratke počitnice k kolegici, ki se prav tako ukvarja z reševanjem (reševalni psi, da ne bo kdo mislil, da ona rešuje pse). Bomo videli kako bo preživela s tole našo kobilico. Sicer jo je ena druga kolegica že pazila dva dni, ampak takrat je bila Cuba stara nekaj mesecev. No, predvsem upam, da preživi kolegica, za psa me ne skrbi :)

Otrok in pes?- spet!

Zadnje čase je to spet hudo pereča tema. Verjetno malo zato, ker je čas dopustov (psi in otroci so zraven na morju, v hribih... ), letos je pa itak spet en tak baby boom, saj so vse ženske vsaj v moji okolici noseče ali pa imajo dojenčka (to bo še veselo).
Ravno prej sem slučajno naletela na članek Ane (Ana kuha) o tem, kako so na plaži naleteli na Italijane, ki se s svojim kužkom niso želeli umakniti, njihov otrok pa je dobil zaradi prisotnosti psa alergično reakcijo-koprivnico. Tule mi sicer nekaj ni jasno. A je bila plaža, kjer so psi prepovedani? Mogoče, pa sem zapis površno prebrala, ker so me bolj zanimali komentarji (no,to je šele nepriporočljivo brat pred spanjem)..

Priznam, kurjo polt dobim, ko slišim, da ima nekdo (največkrat otrok) alergijo na pasjo dlako. Zakaj? Zato ker je to postal nacionalen izgovor za vse tiste, ki psov ne marajo. Takim vedno z veseljem povem, da so moji psi bolj čisti in predvsem bolj vzgojeni kot vsa njihova družina. Na drugi strani pa vem, da obstajajo otroci in odrasli, ki imajo resne težave z alergijo. Resno je za mene takrat, ko stanja ni mogoče spraviti pod kontrolo v doglednem času in, ko se reakcije življenjsko ogrožajoče.  Aja...moj petletnik je letos spomladi prvič v življenju kihal, smrkal, srbele so ga oči....skratka, kazal je znake, da je na nekaj alergičen. Ugotovite, kaj so mi največkrat rekli? Seveda! Otrok je alergičen na dlako psov in čim prej jih bo treba dat od hiše! No, dejstva, da bi res lahko bil alergik na dlako ne gre zanemarjati, je pa res, da na alergije, ki ne ogrožajo življenja gledam malo drugače kot povprečen (panični) starš.  

Pa ker sem ravno spet brala o plažah, vodi, psih, otrocih....  

Spet!! Prvič! Ni mi jasno kaj točno počnejo psi na otroških igriščih?? Ljudje jih gugajo, spuščajo po toboganih...wtf???  Resno? No, takega človeka pa tudi sama z veseljem sunem v ta zadnjo in vržem s psom vred z igrišča.  Dajte no! Mučite psa, otrokom onemogočate nemoteno igro tam, kjer je prostor namenjen resnično samo njim, pa še vam se smeji pol sveta, ker pri početju izgledate skrajno neumno.

Drugič! Plaže.... tam, kjer psi niso prepovedani (je označeno s tablo) pomeni, da, če vam družba kosmatincev ne paše, bo treba drugam. Ja, vem. Nekateri so res nemogoči. Lastniki namreč.Psov nimajo pod kontrolo, moker pes se stresa in vas neprestano šprica, vašemu otroku je vzel igračko in jo po možnosti uničil, za konec pa se je moker pes obrisal še v vašo najljubšo brisačo. Ok, razumem, da niste najboljše volje. Ampak jaz vedno izhajam iz svojega stališča. Psa ne rinem v najhujšo gnečo, ne dovolim, da nadleguje druge ljudi, otroke, pse.... Pazim kje otresa svojo mokro dlako in podobne zadevščine. Torej, tam kjer ni prepovedano, moj pes hodi na plažo. Če vam to ne odgovarja in vas moti že sam pogled na psa ob morju, se pač prestavite drugam.  

Tretjič! To se pa ne tiče morja, ampak je bolj stvar vzgoje otroka. (Brala pametne komentarje pod Anino objavo). Nehajte nabijat o tem, kako je vaš otrok še majhen in pač vleče, brca, pljuva psa, vi pa nemo opazujete in se bojite kako bo pes odreagiral. V takih primerih naj vas recimo skrbi bolj to,kako bom odreagirala jaz, če vas srečam. Resno?! Med tem, ko se število vzgojenih, socializiranih psov lepo povečuje, vi niste sposobni podučiti svojega triletnika o osnovah, kako se ravna s psom, mačko...?? Pa ne mi reč, da je teorija eno... moj petletnik ni edini, ki ga poznam, ki bi vas lahko poučil o pravilnem ravnanju s psi.In, če že iz otrok pri dveh letih delate male Einsteine, potem bi morali ta del vzgoje (ja, to spada k vzgoji! Tudi, če doma nikoli ne boste imeli psa, ker pušča dlako in kaj vem kaj vse vas še ovira) opraviti z levo roko.  

Malo več strpnosti in še več socializiranih psov, staršev in otrok, pa bo tudi dopust minil brez slabe volje.  

ps. Naš dopust bo kmalu tu! Se javim kako ga bomo preživeli. Letos gresta z nami dva psa. No, eden in pol :) Aja, pa otrok gre tudi z nami :) Bog ve, koliko alergikov in paničarjev srečamo na plaži ;)