Čeprav je stran namenjena Xani in najinemu dogajanju bom začela z nekom drugim. Ta nekdo je prišel k naši hiši po nekaj letnem prepričevanju staršev da si pa res želim čisto svojega kužka. Že odkar pomnim sem sprehajala vse pse, ki so pač imeli čas zame. Ko pa smo doma načeli pogovor o pseh, se je ustavilo tam, da se mami boji psov. No pa smo jo vseeno "prepričali" in sem pri 6ih letih dobila psa Khana, ki je bil ves čas z menoj. Čeprav mi je šele danes jasno, da je bil bol družinski kot "čisto moj", je bil vsekakor pes ob katerem sem se veliko naučila. Ja, ker je imel v sebi Šnavcarjevo kri, je pač vedel, da lahko uveljavi svojo voljo tam kjer to pustijo. Khan me je spremljal na poti skozi moje življenje slabih 11let....in lahko rečem da me je na nek način vpeljal v kinologijo. Zaradi njegove začetne "nevzgojenosti" smo začeli hoditi po prve nasvete v pasjo šolo, na njem sem začela klikat(pa čeprav je bil takrat star že blizu 9let-mi je uspelo "naklikati" mnogo novih trikcev) in konec koncev se je takrat začela moja reševalna "pot". Pa čeprav sem zaradi Khanove bolezni vse treninge le markirala ostalim in se učila...sem mu danes hvaležna. Bil je pes, ki ti da vsak dan znova razlog, da razmišljaš o tisoč in eni stvari. In šele ko nas je po mučni bolezni zapustil, sem se zavedala kako neverjetno huda je bolečina, ko te zapusti kosmato bitje. Čeprav me že slabi dve leti na vsakem koraku spremlja zdaj zares čisto moja Xana, Khana še vedno pogrešam...in mislim, da ga nikoli ne bom nehala....
Ni komentarjev:
Objavite komentar