VIDEO RO TEKEM 

Ne spomnim se prav velikokrat prosit nekoga, da posname najino delo na progi RO. Evo, zadnji dve tekmi naju je moj mož posnel. Da vidim napake in dobre točke na progi : )  

 

KD Kamnik 5.mesto ( z enakim številom točk, kot 3. hihi)  

KD Ljubljana, 3.mesto

NE DOJAMEM

Vedno boli, ko nekdo, ki ga vsaj bežno poznaš umre. Še bolj bolijo nenadne, tragične smrti. In še bolj boli, če odide na drugo stran mavrice nekdo, ki je v tebi pustil velik pečat.

 Vsi, ki me berete veste, da se je moja čisto zaresna kinološka pot začela v KDRP Celje. No, ni se.
Ko že po smrti prejšnjega psa, dobiš navdih za ime novega, pri človeku, ki ga lahko ure in ure poslušaš o psih z odprtimi usti in se ga ne naveličaš... takrat veš, da si želiš njegovo znanje vsrkavati dneve in dneve. Ko ti kar prvi dan na hitro "pregleda" mladiča (karakterno) in ti še mnogo let stoji ob strani kadar koli ga pokličeš, kadar koli ga potrebuješ....in ko vedno s ponosom poveš, čigava šola, je odlična poslušnost tvojega psa. In ta odlična poslušnost "traja še danes"-po tvoji zaslugi..  Ogromno znanja, napotkov, pohval ...vse to od enega človeka.

Marcel. Čeprav zaradi veselja, do druge  vrste dela s psom, nikoli nisem bila član tvojega društva, sem se vedno počutila kot, da sem. Nikoli nisi delal razlik, vedno si bil pripravljen pomagat, kjerkoli in kadarkoli. Po tvoji zaslugi, je tudi naš preminuli Beauceron, premagal samega sebe.

Nikoli se nisi hvalil in napihoval, kot je to moderen šport v kinologiji. Pa bi se imel za kaj. V svojem delu si užival. Tvoje delo ti je dan za dnem risalo nasmešek na obraz. In tako ponosen, a še vedno skromen si bil vedno, ko sem te videla.  Toliko pasjih tem sva vedno predelala, pa čeprav sva stala sredi tvoje trgovine in ne na poligonu.

Ne ve veliko ljudi, od kod Xani takšno ime. Ti in tvoja Dobermanka sta bila moj navdih. In še ena popolna Xana se je "zgodila."

Bil si človek in kinolog z veliko začetnico! Človek s tako velikim srcem in takšno energijo, da sogovornik, tega ni moral spregledati. Bom kar povzela besede kolega: "Redki imajo njegovo srce!" Res je.

Velika izguba za vse nas, za kinologijo.


Hvala ti za vse, kar si dal meni in mnogim na poti, do dobrega vodnika psa.

Hvala, da sem se lahko vsaj malo naužila tvojega znanja, tvojih izkušenj,tvojega veselja do dela s psi.

Ne skrbi. Nisem pozabila, da se na obratih za 180 stopinj, ne smem obračat, kot kura, ker nerviram svojega odličnega psa. :) In, da rezultati in dobro narejen pes, pridejo takrat, ko ne razmišljaš o osvojenih laskavih naslovih, temveč uživaš v delu s svojim najboljšim pasjim prijateljem.

Za konec pa spet, kar povzamem lepe in dobre besede kolega: Če obstaja življenje po smrti, vem kdo Te je tam pričakal. 

Naj ti bo zemlja lahka in naj se v kinologiji "rodi," še kakšen podoben tebi.  

vir: ŠKD Celeia

25.Maj-Dan mladosti, RO tekma in rojstni dan

                                                                                          

Tale datum je prinesel polno nekih reči.  V prvi vrsti je bil to dan, ko bi Roky moral praznovati 7.rojstni dan. 

In na ta dan sva se s Xano odpravili na 4. Državno tekmo v Rally Obediencu .  

Že zgodaj zjutraj mi je bilo prav težko, ko sem se odpravljala v Ljubljano na tekmo, v mislih pa sem imela Rokyja, ki bi danes dopolnil 7let. Pa ga že pol leta ni več med nami…  

Roky! Vse najboljše tja, med zvezde! Pogrešamo te.  

Ko sem se peljala v avtu, sem si v glavi zamislila, da če bi nama danes uspelo lepo »odpeljati« tekmo, bi bila to »tekma za Rokyja«. No, včasih se nam sanje in misli še kako hitro uresničijo. Res sva lepo »odvozili« progo in dosegli 3.mesto.

Kaj več o tekmi pa… po starem.

 Xana pri svojih letih (in kilometrini še pred RO) stvar obvlada, jaz pa se še vedno lovim z vodenjem na progi in vedno znova odkrivam, kaj mojemu psu odgovarja med delom te discipline in kako ji moram neko vajo pokazat in povedat, da jo bo izvedla natančno in hitro. RO je res disciplina, ki na prvi pogled izgleda presneto lahka, ko pa se enkrat začnem obadat z detajli in se poglobiš v vaje…tu pa se začne poznat razlika s tisto poslušnostjo, ki si jo vajen od prej.

Tale rezultat, mi veliko pomeni posebej zato, ker je sodila tekmo sodnica, ki ji mnogi pravijo kar « mati RO v Sloveniji.« Res ve, kako se stvari streže, vaje pozna do potankosti. Všeč mi je, ker je ena redkih sodnikov, ki točno ve kaj določena vaja zahteva. Ja, večkrat se mi je že zgodilo, da je tekmo sodil nekdo, ki je za RO slišal tretjič in ne ve točno, kako naj bi vse skupaj izgledalo. Potem včasih ne vem, ali so bolj zmedeni oni ali mi, ko je treba povedati rezultat. In od večine, ob koncu izvem le čas in na grobo večje napake, ki so me stale največ odbitkov. Od nje pa to izvem nazadnje, pred tem pa pove točno tisto, kar bi moral vsak, ki se postavi v vlogo sodnika. Pove vse napake. Velike in male. In zraven pove tudi predlog, kako to popraviti do naslednjič. Nikoli ne kritizira psa, temveč pove vodniku kje ga »sračka« pri vodenju. In res nikoli ne pozabi omeniti dobro izpeljanih vaj, dobrega odnosa med psom in vodnikom in napredkov od prejšnjikrat. Vedno so točke korektne, do vseh je enaka. To res cenim.  

Ps. Od tekme obstaja tudi video, ki pa ne vem,če bo kdaj viden, saj se je samovoljno odločil, da ne bo delal. Grrrr

ŠE VEDNO BOLI... 

 Mogoče se komu zdi, da sem prebolela, pozabila nanj pa nisem. Še vedno ne mine dan, ko vsaj enkrat v dnevu pomislim na njega (Rokyja). Pride dan, ko mi spomin nanj nariše smeh na obraz. Pride pa tudi dan, ko mi spomin izvabi solze. Na splošno ne govorim veliko o njem. Včasih z ljudmi, ki vem, da me čutijo že rada spregovorim kakšno besedo o njem.

Včeraj pa sem bila na posebni "preizkušnji". 
Z obema psema in z A. smo bili na Veterini. Na prav tisi, kjer smo se pred skoraj pol leta poslovili od Rokyja. Čeprav sem ta "kraj" že prej enkrat obiskala, me je tokrat prvič "zadelo". Bili smo namreč v prav tistih sobah, kjer se je vse skupaj dogajalo....in zaključilo. Čeprav mi je dotična veterina ena izmed top, kar se tiče izbire v naši bljižini, je od evtanazije naprej, ne maram videti niti od zunaj. Ko stopim notri in, če zaprem oči, se mi zdi, kot bi ponovno "vohala" Rokyja. Ker je bil zadnje tedne precej časa tam, se je zdelo, kot bi se njegov kožuh nalezel tistega tipičnega vonja veterine. 

Pogrešam ga. Se mi zdi, da vedno bolj. Velikokrat se zgodi, da Taya pokličem Roky. Čeprav si v ničemer nista podobna. Razen v tem, da je Tay očitno "podedoval" po Rokyju požrešnost in obsedenost z mano. Se ima Xana, vsaj s čim ukvarjat : )  

Vse več stvari, krajev, situacij me spominja nanj... 

In vedno dobim v grlu cmok, ko N. pogleda v zvezdno nebo in reče: "Mami, kje je Roky?" Potem pa brez mojega odgovora, sam sebi odgovori: "Tam, med zvezdicami je:" Ob tem pa s prstom pokaže na zvezde, takoj za tem, pa pomaha v nebo.  

Črnuh, vem, da lačen nisi in, da paziš na nas.  

Pogrešamo te!  

:: ::: "A good dog never dies. He always stays. He walks besides you on crisp autumn days when frost is on the fields and winter's drawing near. His head is within our hand in his old way." ~Mary Carolyn Davies ::: :::