HELIKOPTERSKA VAJA- Brnik 14.3. 2009

Sploh ne vem kaj in kako naj napišem, da česa ne pozabim, ker tale vaja...Huh na prvi pogled mi nikoli ni izgledalo tako noro, kot je v resnici bilo. Noro v VSEH  pogledih!  Sicer se je vse dogajalo včeraj, a še nisem prišla do računalnika :)

Začelo se je nekako tako, da bi s Xano morali na ta "frčoplan" že lani, ko sem jaz opravljala vodniške izpite za reševalnega psa. Pa nisva šli. Pisala sem sicer teorijo, peljat se pa nisva šli. No, pa je leto okoli in zgodba se ponavlja...spet novi vodniki in spet se je z neverjetno hitrostjo bližal datum, ko gremo na helikopter. Ker pa seveda ne bi bila jaz v svoji koži, če nekje ne bi zakomplicirala sem to naredila že skoraj teden pred tem. Zelo "hitro" sem namreč ugotovila, da imamo letos precej mladih vodnikov in da vrvne tehnike ni! Ta pa je bila nujno potrebna za na helikopter. Hja, nič pokličem našega Gerbca, da vidim kaj bo rekel. On se v bistvu ni sekiral zaradi moje nepopolne opreme, ugotovil pa je, da lanskih testov nima, vojaška ekipa pa se je od lani zamenjala. Kaaaaj???? Torej jaz nimam šans, da letos pridem na to vajo?? "Dedi" me na srečo hitro pomiri, da le naj prideva in da upajmo, da bodo glavni tam razumeli situacijo. Mirna seveda nisem bila vse do nedelje. Proti koncu sem se že nekako sprijaznila z mojo "usodo", se dogovorila za prevoz ( hvala Barbari) in si spakirala stvari. Aja, tudi vrvno opremo smo na koncu spacali skupaj tudi zame :)  

Niti slučaaaajno ne smem pozabiti omeniti tega, da sem v noči iz sobote na nedeljo spala le slabi dve uri in, da mi je prvič v življenju uspelo, da nisem bila utrujeno vse do večera. (Zaspala sem že ob 20.00uri). :) Bravo jaz!

Kakorkoli...prišli smo na Brnik. Gerbec mi že daje neke pesimistične napovedi a ga tokrat ne jemljem resno...kar bo pač bo. Sama skočim v potrebno opremo, psu nadanem zatezno ovratnico, oprsnico, pripravim nagobčnik, priboljške in gremo....(Super organizatirji niso komplicirali in bili nadvse prijazni in razumevajoči).  Najprej smo imeli malo teorije oziroma dobili smo vsa potrebna navodila. Potem se je začelo. Postavili smo se v vrsto po dva in dva in se začeli spoznavati z tisto veliko, glasno rečjo. Najprej smo se vkrcalali vanj, ko je bil ugasnjen. Tukaj psi niso imeli nobenih problemov. Vsi so šli vanj in iz njega, kot bi to počeli vsak dan. Mi smo imeli seveda več dela. Razmišljali smo kako moramo iti noter, kako notri pripeti in zavarovati sebe in psa, kako izstopiti, počakati, teči....ah koliko navodil za tako kratek čas. Pa vseeno dokler niso prižgali helikopterja, nekako nismo verjeli, ko so nam rekli, da bomo imeli več dela s psi kot s seboj.  No, pa je prišlo na vrsto tudi to. Sam zvok psom niti ni povzročal preglavic. Tisti gromozanski veter, ki nastane ob vrtenju propelerja pa je bil kar precej stresen. Xana se je začela tresti, postajala je rahlo nemirna, a je še vedno tekla v helikopter in izvedla vse skupaj precej profesionalno. Ko sva prišli že kar precej stran od helikopterja pa se je začela slinit, ni hotela vzet niti priboljška...skratka precej čudno se je vedla. Za trenutek sem bila prepričana, da tega mojemu psu ni potrebno in da na helikopter, ki bo poletel z njo ne grem! Ker pa so imeli naši "šefi" vmes intervencijo, smo imeli vmes nekje 2 uri prosto. Med tem časom so psi divjali in počivali, jaz pa sem razmišljala kaj narediti, da bo prav. Pogovarjali smo se med seboj, tuhtala sem sama...na koncu pa ugotovila, da Xana niti ni tako hud primer in, da je to enkratna prilika za mnogo stvari. Je le taka izkušnja, ki ni vsak dan na dosegu roke, med drugimi pa se utrjuje in na nek način preverja vez med vodnikom in psom. In, če sem do včeraj kdaj podvomila v Xano...naj me nekdo močno brcne v rit, če to naredim še kdaj! Ko se je helikopter vrnil, sem bila odločena, da greva leteti, da huje kot je bilo nazadnje že ne more biti. Vmes smo še ugotovili, da ni dvoma v tem, da sem na njo močno vplivala tudi jaz. Xana pa pač spada med tiste pse, ki se jim duševno stanje vodnika precej pozna na njihovem obnašanju. Zato sem pred poletom odvrgla vse skrbi, sama sebi dopovedala da nisem sama, da je ob nas strokovna ekipa in da nimam kaj skrbeti. Xanino občasno paničarjenje sem ignorirala...a glej ga zlomka, vedno bolj je bila sproščena tudi ona. Kmalu je prišel čas,da greva močnemu vetru naproti v helikopter. Nadela sem ji nagobčnik, vmes pa v njenem rahlo prestrašenem pogledu razbrala, da ona gre...če grem jaz, gre tudi ona..pa čeprav v strašni veter, ki te skoraj odpihne, neprijetno glasen zvok, ki ga proizvaja čudna stvar, ki niti ni tako zelo stabilna, ko si že v njej...ONA GRE.! Počakala sem na znak enega izmed "inštruktorjev" in z mojim glasnim vzpodbujanjem "gremo Xana ajde ajde" sva leteli proti helikopterju. Vanj je skočila popolnoma sama, brez vsake pomoči. Ko smo bili že v njem se je po nekaj sekundah skoraj popolnoma sprostila, gledala skozi okno med letenjem skratka res proti mojim pričakovanjem. Le izstopiti jo je bilo malo groza. Smo ji pomagali in, ko je bila na varnih tleh je z neverjetno močjo in hitrostjo vlekla stran od tega tečnega in nadležnega vetra...nekje na drugi strani vrvice sem jo komaj dohajala.  Leteli smo v bistvu dvakrat. Iz ene strani na drugo. V obeh primerih ni bilo nobenih težav in 100% sem, da je bila ob le prižganem motorju taka zaradi mene in zato, ker je to prvič doživela. Če bi morala v istem dnevu iti še 10x, bi to naredila brez težav in seveda vedno bolj sproščeno.  Jaz pa sem imela od adrenalina čisto suho grlo, in tisti trenutek mi ni bilo jasno kaj se z mano na enkrat dogaja :)

Moji občutki? Nepopisni!!! Prav ponosna sem bila ob dejstvu, da mi moj pes zaupa v tako veliki meri in ob  stresni situaciji! Brez veze je bilo moje razmišljanje o tem, da ji je to preveč...ne, ni ji preveč, dokler je zraven mene! In prepričana sem, da bi z mano šla v marsikatero stvar, ki je psom načeloma stresna. Bravo bjonda moja, spet si me presenetila, porušila dvome in mi dokazala da si taprava, tudi kadar jaz dvomim v to-neopravičeno! :)  

Ob koncu naj se zahvalim vsem prisotnim za dobro voljo, za super dan, predvesem pa za to, da ste me tistih nekaj minut mojega dvoma vzpodbujali in verjeli v naju. Verjamem, da smo vsi ponosni nase, na vse naše super pse in drug na drugega. HVALA VSEM! Hvala tudi najboljšim inštruktorjem in vsemu vodstvu, ki je to stvar izpeljalo več kot odlično!

Seveda pa gre velika zahvala tebi bjonda moja...za to, da si to kar si....in , da verjameš vame na vsakem koraku.  

In kot bi rekli mnogi....se vidimo v naslednji vojni! :)